Vseeno človeški: Nežni velikan z melanholijo in unikatnim glasom prepričal Slovence

Nič drugače ni bilo tokrat v ljubljanski hali Tivoli, kjer je bilo občutiti, da je bilo precej mladine iz "you tube" in "facebook" generacij, ter starejših navdušencev nad glasom 33-letnika, ki je svet na mah prepričal s svojim krepkim basovskim baritonom, naravnost vzhičenih.

"Hvala vsem, ki ste nocoj tu, prvič smo v Ljubljani, zato smo še toliko bolj veseli," je na začetku koncerta s svojim hudomušnim nasmeškom povedal Rag'n'Bone Man, kasneje pa priznal, da je to njihov zadnji koncert turneje in da je prav zato še toliko bolj poseben. 

Rory Charles Graham je kariero začel leta 2011 v zasedbi The Rum Comitee, kot reper, vse dokler ni odkril v sebi svojega mogočnega glasu ter žilice za soul in funk, besedi pa si je tudi vtetoviral na členke obeh rok. V svet ga je ponesla pesem Human, ki jo je izdal že poleti leta 2016, ki ji je sledil še istoimenski album z začetka lanskega leta. Ta ga je predstavil kot zrelega izvajalca, izvrstnega pevca, za album je dobil dve glasbeni nagradi brit in postal prvi izvajalec, ki je v enem letu dobil tako nagrado za novinca leta, kakor tudi nagrado po izboru britanskih glasbenih kritikov. Album je postal najhitreje prodajan glasbeni prvenec v zadnjem desetletju.

Občinstvo v Tivoliju ga je sprejelo neverjetno toplo, z vreščečim odzivom in bučnimi aplavzi, sam pa je se šalil na račun dejstva, da če je vse v redu z njimi, češ, saj pojem same žalostne pesmi. Kar je nedvomno res, saj pripoveduje o prijateljih, ki so šli skozi težke preizkušnje, o bridkih življenjskih trenutkih, kar je v primeren glasbeni paket, skupaj z odličnima pihalcema na trobenti in pozavni. 

Grahamu gre priznati, da je občinstvo prijetno sprostil z malce sramežljivim klepetanjem med songi, po drugi strani pa je izpadel simpatično in iskreno, največ pa je povedal s svojim glasom, s katerim je ponesel koncert v povsem svoje višave in ne glede na to, da je je njegova turneja pri koncu, ni dajal vtisa naveličanosti, izgorelosti ali šibkosti. Njegova kilaža zagotovo pripomore k volumnu njegovega impresivnega glasu, da pa ni pozabil niti na svoje (očitno tudi) repovske korenine pa je pokazal pri nekaj pesmih, v katerih je zarepal s takim žarom, da se je marsikdo spogledal, češ, ali gre za istega človeka. Tudi pri največjem hitu Human, ki ga je sprva zapel, nato pa v remiksu še zarepal. Sicer pa med druigim postregel s pesmimi kot so Hard came the rain, Life in her yet, Odetta, Grace, Skin, As you are, Guilty in Die Easy (v acappeli).

Njegove čutne zgodbe so najbrž prepričale tudi tiste, ki so morda prišli zgolj popasti nekaj radovednosti. Dobili pa so konkreten zalogaj melanholije, zapakirane v vrhunski spoj pevskega talenta, unikatnega glasu in kvalitetne godbe, s primesmi funka in soula.

Rag'n'Bone Man je zgodba o velikem uspehu, srečen pa je očitno tudi zasebno, saj sta z dekletom Beth septembra lani prvič postala starša. Slovensko občinstvo je, tako kot ves svet, njegov glas in simpatično nasmejano pojavo sprejelo z odprtimi rokami. Večer je zaključil z dodatkom dveh pesmi Bitter end in Hell yeah, po točno osemdesetih minutah pa predstavil bend in obljubil, da "upa, da se kmalu spet vidimo". Zagotovo si je to zaželela tudi večina prisotnih v dvorani. Odlično, sedi, pet!