Ob omembi imena Whitney Houston zagotovo večina ljudi najprej pomisli na njeno uspešnico I Will Always Love You, pesem, ki jo je zapela v filmu Telesni Stražar. Prav z njo se začne novi romanopisni življenjepis pevke, katerega avtorica je nemška urednica in novinarka Hannah Faber, ki opisuje pevkino pot do vrhunca njene kariere, a hkrati prikaže pevkino razdvojenost med uspehom in željo po zasebnosti, ki si je je leta 1994, ko je stopila na oder podelitve grammyjev, želela.

Nippy, kakor so jo ljubkovalno imenovali družinski člani in prijatelji, je svojo glasbeno pot začela v gospel zboru, ki ga je vodila njena mati Cissy Houston, sicer tudi sama pevka, ki je na turnejah in albumih spremljala Aretho Franklin in druge pevke. Ko je kot punčka prvič zapela svoj solo, so se ji na nosu najprej od treme nabrale kapljice potu, te pa so se pojavljale skozi celotno njeno kariero. A sledilo je navdušenje zbranih, v njej pa se je prebudila želja, da bi postala pevka in se povzpela na vrh glasbenih lestvic.  

To ji je uspelo, še preden je dopolnila dvajset let, slava in bogastvo pa sta zahtevala svoje. Čeprav je avtorica knjige v spremni besedi pojasnila, da se je v romanu namenoma izognila temni plati njenega življenja, kot sta pretirana zloraba drog in družinsko nasilje, ki ga je trpela od poroke s pevcem Bobbyjem Brownom, pa ves čas opisuje njeno prijateljstvo z nepogrešljivo Robyn, ki je že v najstniških letih preraslo tudi v romantično ljubezen med dekletoma, ko pa so nanj začeli namigovati mediji, jo je prekinila pevkina mati, ki je od prijateljic zahtevala, da se oddaljita in v javnosti ohranjata distanco. Čeprav se je Whitney odločila upoštevati materin nasvet, govorice o njenih biseksualnih nagnjenjih niso nikoli zares zamrle, nanje pa namigujejo tudi dokumentarni filmi, ki so bili v preteklih letih predstavljeni javnosti.  

V začetku 90. let prejšnjega stoletja, ko se je Houstonova bližala vrhuncu svoje glasbene kariere, se tako glasbeni industriji kot ameriški družbi še vedno ni uspelo znebiti rasizma. Najprej se je morala odpovedati svoji pričeski, v kar jo je na pritajen način prisilila založba, prav drugačna barve kože pa je za njeno mamo predstavljala še dodaten razlog za skrivanje zveze z Robyn.

Faberjeva pravi, da Whitney Houston "v njenem času večina ni resnično razumela, ne bližnja okolica ne širši svet, ki jo je poznal le po nastopih. Nikogar niso zanimale prava Nippy in njene potrebe. Zato sem želela opisati tudi njene srečne trenutke, ki so se tako ali drugače zgodili. Vsaj tako upam." A kljub njenemu optimizmu in zavestni odločitvi, da roman konča na vrhuncu pevkine kariere, se svet dobro spominja temne plati pevkinega življenja, ki je ne gre prezreti, saj je tudi ta vplivala na njeno kariero, življenje in nenazadnje smrt pevke, ki je prodala več kot 220 milijonov plošč, podrla številne rekorde in se zapisala v zgodovino.  

Whitney Houston je tragično umrla 11. februarja 2012, ko so jo našli mrtvo v kopalni kadi v hotelu na Beverly Hillsu, kjer je vedno bivala, ko je bila v mestu. Njeni utopitvi sta botrovali srčna bolezen in zloraba kokaina, ki se ga je poskušala odvaditi po rojstvu edinorojenke Bobbie Kristine Brown, ki je umrla enke smrti kot njena mati, stara le 22 let. Kljub temu, da se je pevka ločila od moža, sta zloraba in nasilje pustila svoj pečat. Kar bi lahko bilo sanjsko življenje ene najboljši pevk našega časa, se je torej končalo v žalosti in trpljenju.