Glasba

Yan Baray: Pomembno je, da ustvarjamo, poslušamo in dajemo prostor slovenski glasbi

Ljubljana, 18. 11. 2026 08.01 pred 6 urami 10 min branja 0

Yan Baray

Yan Baray z albumom Trije akordi in resnica pluje v bolj country vode. Čeprav, kot pravi, še vedno ostaja zvest pop-rocku, pa s trinajstimi skladbami v slovenščini raziskuje nekaj glasbeno novega in svežega. Po treh desetletjih ustvarjanja kot glasbenik, avtor, producent in aranžer na tretji plošči, ki je nastajala štiri leta, želi ustvarjati predvsem glasbo, ki ostaja iskrena, neposredna in preprosta.

Predstavljate tretji album, ki ste ga naslovili Trije akordi in resnica. Kateri so ti trije akordi in kaj je resnica, o kateri je govora?

Ko so nekoč znanega ameriškega tekstopisca Harlana Howarda vprašali, kako bi opisal pravo country glasbo, je odgovoril zelo preprosto: Trije akordi in resnica (Three Chords and the Truth). S tem je želel povedati, da bistvo te glasbe ni v zapletenih aranžmajih in ne vem kakšnih glasbenih vragolijah, ampak predvsem v iskrenih zgodbah, čustvih in življenjskih sporočilih, ki jih pesmi nosijo v sebi. Ta njegov stavek je skozi leta postal skoraj nekakšno vodilo country glasbe, pozneje pa se je razširil tudi v druge glasbene žanre.

Yan Baray predstavlja tretji album.
Yan Baray predstavlja tretji album.
FOTO: Matevž Kocjan

In ker sem s tem albumom tudi sam nekoliko bolj zaplul v country vode, predvsem pa zato, ker že od nekdaj poskušam pisati glasbo na podoben način, se mi je zdelo, da je naslov Trije akordi in resnica skoraj samoumevna izbira. Pravzaprav si težko predstavljam bolj primeren naslov za ta album. Seveda pa to ne pomeni, da so na albumu res samo trije akordi. Gre bolj za filozofijo, ki stoji za glasbo.

Nekakšna rdeča nit so odnosi. Zakaj vas ta tematika tako nagovori?

Moram priznati, da med ustvarjanjem pesmi niti ne razmišljam o tem, ali bo imel album kakšno posebno rdečo nit. Tudi soavtorjem nikoli ne dajem navodil, o čem naj pišejo. Zdi se mi, da so odnosi ena najpomembnejših stvari v našem življenju in da se prav v njih skriva ogromno zgodb, čustev in situacij, o katerih je vredno pisati. Sam poskušam pisati predvsem o življenju, ki ga živim, o stvareh, ki jih doživljam, opažam ali čutim. In odnosi so seveda velik del tega. Poleg tega mislim, da se lahko v takšnih zgodbah marsikdo prepozna, saj smo vsi že kdaj doživeli kaj podobnega. In ko se v neki pesmi najdeš tudi sam, se te ta verjetno še toliko bolj dotakne.

Glasbeno se na albumu prepletajo rock, pop in country melodije. Kako nastajajo vaše pesmi? Koliko časa so nastajale te, ki so na plošči?

Zame so pesmi predvsem zgodbe. In tako, kot se vsaka zgodba začne malo drugače, je tudi pri pesmih podobno. Včasih se vse začne z melodijo, ki mi ne gre iz glave, drugič s kakšnim naslovom, besedo ali mislijo, ki se mi zdi zanimiva. Spet drugič je lahko izhodišče neka življenjska situacija, občutek ali celo problem, o katerem razmišljam in bi ga rad skozi pesem na nek način razrešil ali vsaj opisal. Pravzaprav ni nekega pravila ali recepta, po katerem bi ustvarjal.

Melodije se mi tako ali tako skoraj ves čas vrtijo po glavi. Včasih je to prav zabavno, včasih pa tudi malo naporno. Ampak tako pač delujejo moji možgani. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj mi je, kako lahko iz neke čisto majhne ideje nastane pesem, ki na koncu pove veliko več, kot sem si na začetku sploh predstavljal.

Yan Baray se podaja v bolj country vode.
Yan Baray se podaja v bolj country vode.
FOTO: Matevž Kocjan

Pesmi na tem albumu so nastajale približno štiri leta. Prva je bila Strela z jasnega, ki je nastala leta 2022. In prav pri tej pesmi sem nekako začutil, da je mogoče napočil čas, da se malo bolj konkretno podam v country vode. Od takrat sem izdal še nekaj singlov in ta glasbena smer se je skozi ustvarjanje vedno bolj razvijala, dokler ni nastal album, ki ga predstavljam danes.

Zanimivo je, da country glasbo poslušam in imam rad že zelo dolgo. Pravzaprav še sam ne vem, zakaj sem potreboval toliko časa, da sem se ji tudi avtorsko bolj približal. Mogoče moraš za določene stvari preprosto dozoreti ali pa samo počakati na pravi trenutek. Seveda pa to ne pomeni, da sem zdaj povsem zapustil rock in pop. Daleč od tega. Vse to je še vedno del mene in moje glasbe. Country je samo nekoliko bolj stopil v ospredje in se povezal z vsem, kar sem glasbeno počel do zdaj. In mislim, da je ravno ta mešanica tisto, kar najbolje predstavlja moj trenutni glasbeni izraz.

Od kod sicer črpate navdih za svoje ustvarjanje? To je tretji album, na katerem je kar 13 komadov.

Navdih največkrat črpam iz življenja samega. Iz stvari, ki jih doživljam, opazujem, slišim, pa tudi iz zgodb drugih ljudi. Včasih je dovolj že kakšen čisto vsakdanji dogodek, pogovor ali misel, ki ti ne da miru, da se iz tega rodi ideja za pesem. Z leti se nabere kar nekaj izkušenj, lepih in malo manj lepih, in vse to je lahko odličen material za ustvarjanje.

Kar se tiče trinajstih pesmi, pa moram priznati, da številka ni bila načrtovana. Tako se je pač izšlo. Sta pa na albumu tudi dve pesmi, ki sta bili prvotno objavljeni že na mojem prvem albumu, ki je bil v angleščini in precej bolj rockovsko obarvan. Vedno se mi je zdelo malo škoda, da ti dve pesmi nista prišli bolj do izraza oziroma dobili toliko pozornosti, kot bi si po mojem mnenju zaslužili. Zato sem se odločil, da jima dam še eno priložnost. Pesmi sta dobili nova aranžmaja in slovenski besedili ter se tako predstavili v nekoliko drugačni preobleki. Na neki način sta dobili novo življenje, hkrati pa sta se lepo vključili v zgodbo tega albuma.

Pri dveh komadih ste k sodelovanju povabili še druge izvajalce. Zakaj Paul Grem in Moya?

Glasba se mi zdi ena tistih stvari, pri katerih lahko več ljudi skupaj ustvari nekaj še lepšega in zanimivejšega. Seveda pod pogojem, da znajo drug drugemu prisluhniti in pustijo vsakemu dovolj prostora, da se izrazi. Moja sodelovanja nikoli niso posebej preračunljiva ali načrtovana z nekim velikim ciljem v ozadju. Večinoma se odločam po občutku, glede na to, kaj se mi zdi dobro za pesem in kdo bi lahko s svojim glasom, idejami ali energijo zgodbi dodal nekaj posebnega.

Yan Baray je tretji album naslovil Trije akordi in resnica.
Yan Baray je tretji album naslovil Trije akordi in resnica.
FOTO: Matevž Kocjan

Ko sem pisal pesem Maj, sem se že precej zavestno usmerjal v country. Ta pesem je imela že od samega začetka zelo izrazit country značaj, hkrati pa tudi nekaj tistega southern rock občutka. Ker sem pred tem kot producent sodeloval s primorsko skupino Paul Grem, sem njihove fante in njihov glasbeni izraz že dobro poznal. In zanimivo, da sem že med samim ustvarjanjem v glavi slišal Dušanov glas. Zdelo se mi je, da bi mu ta pesem res pisala na kožo. Sprva sem imel besedilo napisano v angleščini, ampak ko sem začel razmišljati o sodelovanju z njimi, sem si želel, da ne bi šlo samo za to, da skupaj odpojemo pesem, ampak da tudi ustvarjalno prispevajo svoj del. In tako sem jih povabil zraven. Potem pa se je zgodilo nekaj prav zanimivega. Dušan je imel v predalu besedilo, za katero še ni imel glasbe. Ko smo ga poskusili povezati z mojo melodijo, smo ugotovili, da se ujema skoraj neverjetno dobro. Mislim, da smo morali spremeniti vsega dve besedi! Kot da bi bilo besedilo že od začetka napisano prav za to pesem. Potem smo s fanti skupaj še dodelali aranžma in tako je nastal Maj.

Z Moyo pa je bila zgodba nekoliko drugačna. Z Mojco že vrsto let sodelujeva, saj sem kot soavtor in producent vpleten v njen glasbeni projekt. Nekega dne mi je rekla: 'Zakaj pa midva ne bi naredila ene pesmi skupaj?' Takrat je šla ta ideja nekako mimo mene, ampak Mojca ni kar tako pozabila nanjo. Vsake toliko me je spet vprašala: 'No, kdaj bova midva kaj skupaj posnela?' In tako se je to ponavljalo kar nekaj časa. Še danes se spomnim dneva, ko sem sedel na postelji s kitaro v rokah in poskušal iz glave spraviti neko melodijo, ki se mi je že nekaj časa vrtela po mislih. In med ustvarjanjem mi je kar naenkrat kliknilo: 'Evo, tole bo pa duet z Mojco!' Tokrat je bila prava pesem na pravem mestu. Kmalu zatem sva jo tudi posnela in tako je nastala Dvojina enega.

Vsa besedila so v slovenščini. Kako pomembno se vam sicer zdi, da tudi slovenski glasbeniki pišejo in pojejo v materinščini?

Moja prva dva albuma sta bila v angleščini, čeprav sem že na drugem imel tudi nekaj pesmi v slovenščini. Načeloma sem mnenja, da mora biti umetniško izražanje svobodno. Vsak glasbenik mora imeti možnost ustvarjati v jeziku, v katerem se najbolje počuti oziroma za katerega čuti, da najbolj ustreza njegovi glasbi. Vsak ima svoje razloge, zakaj ustvarja na določen način, in mislim, da je prav, da to svobodo ohranimo.

Po drugi strani pa živimo v Sloveniji in povsem razumljivo je, da se slovenska pesem veliko lažje približa slovenskemu poslušalcu. Sploh če želiš skozi glasbo pripovedovati zgodbe, prenašati čustva in doseči, da se ljudje v teh zgodbah tudi sami prepoznajo. Materni jezik ima pri tem zagotovo neko posebno moč. In tudi zato sem skozi leta začel vse več ustvarjati v slovenščini. Ob tem pa moram poudariti, da imam slovenski jezik in slovensko glasbo zelo rad. Mislim, da je pomembno, da jo ustvarjamo, poslušamo in ji dajemo prostor. Včasih imam celo občutek, da domače glasbe pri nas ne cenimo in podpiramo toliko, kot bi jo lahko. Imamo ogromno dobrih glasbenikov in zanimivih ustvarjalcev, ki bi si zaslužili več pozornosti.

Zato se mi zdi pomembno, da slovensko glasbo podpiramo, ne pa da glasbenike omejujemo pri tem, v katerem jeziku smejo ustvarjati. Sam bom verjetno še kdaj napisal kakšno pesem v angleščini, ker mi je tudi to blizu. Ampak trenutno se v slovenščini zelo dobro počutim in mi je všeč, da lahko svoje zgodbe ljudem pripovedujem v svojem jeziku.

Vi niste le glasbenik, ste tudi producent. Kakšna je razlika, ko producirate in delate svojo glasbo in ko bdite nad glasbo drugih izvajalcev?

To je pa zelo zanimivo vprašanje. Pravzaprav je zanimivo že samo razmišljati o tem, kakšna je razlika med enim in drugim. Mogoče se sliši malo nenavadno, ampak bi skoraj rekel, da je produciranje glasbe za druge izvajalce nekoliko lažje kot ustvarjanje lastne.

Ko nekdo pride k meni z idejo, pesmijo ali vsaj približno predstavo o tem, kaj bi rad ustvaril, si običajno precej hitro ustvarim sliko, v katero smer bi bilo dobro iti. Pri tem pa mi je zelo pomembno, da poskušam čim bolj razumeti, kaj želi izvajalec s svojo glasbo povedati. Moja naloga ni, da njegovo idejo spremenim v nekaj, kar bi bilo všeč meni, ampak da mu pomagam iz nje potegniti najboljše. Da poudarim tisto, kar je dobro, in mogoče odstranim ali spremenim kaj, kar pesmi ne koristi. Seveda vse skozi pogovor, sodelovanje in medsebojno zaupanje. Na koncu mora biti to še vedno njegova glasba, v kateri se prepozna on, ne jaz.

Yan Baray na slovenski glasbeni sceni deluje že tri desetletja.
Yan Baray na slovenski glasbeni sceni deluje že tri desetletja.
FOTO: Matevž Kocjan

Ko pa ustvarjam svojo glasbo, je zgodba nekoliko drugačna. Takrat imam namreč več vlog hkrati. Po eni strani sem avtor in izvajalec, ki ima svoje ideje, občutke in predstavo o tem, kako bi morala pesem zveneti. Na te ideje sem seveda tudi čustveno navezan. Po drugi strani pa moram biti hkrati še producent, ki mora znati stopiti korak nazaj in objektivno presoditi, kaj je dobro in kaj ne. Ali je neka ideja res prava, ali sem nekaj dovolj dobro odigral, odpel, ali pa bi bilo treba vse skupaj narediti še enkrat. In prav tukaj se stvari včasih malo zapletejo (smeh). Biti kritičen do samega sebe na pravi način ni vedno najlažje. Hitro lahko zaideš v eno ali drugo skrajnost. Ali si preveč prizanesljiv ali pa tako kritičen, da ti na koncu ni več nič dovolj dobro. Pri meni se precej pogosteje zgodi ta druga možnost. Včasih sem tako samokritičen, da zaradi kakšne malenkosti skoraj ne spim (smeh).

Zato se mi zdi zelo pomembno, da imam okoli sebe tudi ljudi, ki jim zaupam in jih lahko vprašam za iskreno mnenje. To so lahko fantje iz benda, glasbeni prijatelji ali drugi producenti. Včasih je dovolj že to, da nekdo drug posluša pesem s svežimi ušesi in ti pove nekaj, česar sam zaradi vseh ur, ki si jih preživel z njo, sploh ne slišiš več. Mislim, da je ravno to ena večjih razlik med ustvarjanjem lastne glasbe in produciranjem drugih. Pri drugih lažje ohraniš neko zdravo distanco, pri svoji glasbi pa si poleg vsega drugega zraven še čustveno vpleten. In to zna biti včasih kar naporna kombinacija.

Izberite 24ur.com za svoj prednostni vir na Google.

Kaj ponuja letošnje koncertno poletje?

Eric Clapton po skoraj 48 letih znova prihaja v Zagreb

  • slika
  • slika 1
  • slika 2
  • slika 3
  • slika 4
  • slika 5
  • slika 6
  • slika 7
  • slika 8
  • slika 9
  • slika 10
  • slika 11
  • slika 12
  • slika 13
  • slika 14
  • slika 15
  • slika16
  • slika 17
  • slika 18
  • slika 19
KOMENTARJI0

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

ISSN 1581‑3711 © 2025
24ur.com, Vse pravice pridržane
Verzija: 2083