Yoko Nono prednost dajejo vprašanjem, zaenkrat še ne odgovorom

Sumim, da ljubljanska zasedba Yoko Nono na predloženo vprašalnico o svojem prvencu prejema zelo različne, hkrati zelo zanimive odgovore. Se pravi, če me vprašajo, kaj si mislim o Če te vprašajo - tu: Predno indie-pop album presenetljivo odpre bolj kot ne duhamorna ljubezenska balada. Ta o ambicioznem bendu izda bore malo. Veliko prej odločnost in precejšnjo nadarjenost zasedbe Yoko Nono potrdi drveča Ne kliči, ta z indeksom dve. Odličitev za eksotično izbiro štartne in prve predstavitvene je bržčas politična. Odločilnega glasu v bendu kot da ne zapustijo najstniške intrige, saj omenjena popevka izzveni kot mladinski poskus ustvariti pseudo Siddhartino Edino, ali nekaj podobnega. Vsekaj drugega zaznamuje korpus kasnejših udarnosti s pričujočega glasbenega dela. Yoko Nono se nedvomno izkažejo kot ekipa, ki ima obilo potenciala. Njihov smisel razvijati, četudi temeljno preprost song, v nekaj veličastno dominantnega, z napevom Ne kliči skoraj že dosega raven, ki jo tako zelo izzivalno in nadvse uspešno raziskujejo in razvijajo angleški The Wombats, idejno kot tudi produkcijsko že dve dekadi eden najboljših, najbolj inovativnih otoških indie-pop bendov. S komadi hitrejšega tempa se Yoko Nono načeloma izognejo tudi znački, ki potrjuje njihovo pretirano naklonjenost ljubezenskim besedilom. V času poslušanja albuma smo namreč stalno v dialogu s pevčevo oziroma avtorjevo (izgubljeno) ljubeznijo. Ok, hudo, ampak... (?). Nasvet koluarskega psihologa v tem oziru bi bil, naj se dotični in z njim celotni kolektiv za vraga, že premakne naprej. Tisoče še veliko bolj sočnih in zabavnih stvari je na tem svetu, prav tako vrednih upesnitve, mar ne. Tudi Se ti zdi je v osnovi odlično zastavljen song. Z več, realno pač, z veliko več studijske drznosti, domišljije in šarma bi ta lahko resnično postala velika uspešnica. Tako pa povprečno zveneči kitarski rifi celotno zvočno sliko prej postavljajo le ob bok domačemu pseudo-indie-pop povprečju. Drži, Yoko Nono občasno zapusti tudi gola pesniška forma, saj še en skriti hit Štala vključuje zelo mlečne verze vztrajno rimajoče se na -a in/ali na -i. Polega tega imam občutek, da si Yoko Nono kaj posebej konkurečno uslugo niso namenili niti z izbiro imena benda. Kdor ve, kdo je Yoko Ono, ga naziv moti, tisti pa, ki slavne japonske umetnice ne poznajo, pa jim je za črkovne premete vseeno. Tudi sam sem kot kratkohlačnik nekaj časa zamenjeval ikoni kot sta John Lennon in Jack Lemmon. Seveda nekaj povsem drugega predstavlja morebiten motiv benda, da platforme za predvajanje glasbe album Če te vprašajo algoritemsko delegirajo zraven portreta 92-letne Yoko Ono. Če me vprašajo, želim skupini Yoko Nono v novi, ključni razvojni fazi obilo prešernega navdiha.