Če se ustavimo pri imenu, vsi vemo, kdo je Yoko Ono, kdo (zakaj) pa ste Yoko Nono?
Yoko Nono smo rokerski bend, ki dela muziko o življenju, o tem, kar se nam dogaja, o stvareh, s katerimi se lahko tudi mi poistovetimo. Ime pa izhaja iz vzdevka, ki ga je bend nekoč dal eni izmed mojih nekdanjih deklet.

Dejali ste: "Ne želimo si biti popolni, temveč popolnoma takšni, kot smo." Torej, kakšni ste, kaj vas dela specifične, drugačne od drugih?
Pri nas gre predvsem za pristnost, drugačen pogled na svet, ki ga iskreno izražamo skozi glasbo. Znotraj skupine imamo zelo tesne odnose, ki prepletajo vse, kar počnemo. Med nami obstajajo močne povezave. Poleg tega pišemo o vsem, kar se nam v življenju dogaja – brez filtrov, brez olepševanja. Prav zato lahko dosežemo neko globino in se dotaknemo celotnega spektra čustev. Ne bi rekel, da smo Yoko Nono samo rock ali samo pop zasedba. Yoko Nono je zasedba, ki dela glasbo iz življenja.
Kdo so vaši vzorniki oz. kdo je imel največji vpliv na vaš indie rokovski glasbeni izraz?
Naši vzorniki so tako domači kot tuji. Med slovenskimi bendi bi skoraj zagotovo izpostavil Big Foot Mamo, Siddharto, Dan D, Mi2 in tako naprej, vse to pa je bila glasba naše mladosti, kar smo poslušali. Iz tujine pa veliko črpamo z britanske scene od Arctic Monkeys, Kasabian, The Killers, pa vse do Kings of Leon in podobnih, ki so močno vplivali na naš zvok. Zelo radi spremljamo tudi, kaj se trenutno dogaja na glasbeni sceni med mlajšimi generacijami, kar nam občasno pride prav kot pomemben vir navdiha.
Za uspešni singel Kim ste dejali, da je "trenutek, ko ljubezen postane vojna", lahko dobimo podnapise?
Ja, včasih je ljubezen vojna. A najlepša je takrat, ko se boriš z nekom, ki ga imaš rad – ne zato, da bi zmagal, ampak zato, da ga ne izgubiš. To so tisti trenutki, ko veš, da bi ga lahko, a se moraš boriti, da ga ne. In potem se začneš spraševati – kaj je bilo, kaj bi lahko bilo. Včasih takšne bitke zmagaš, včasih pa tudi izgubiš.

"Največ šteje, da poveš to, kar je res", če vas prav razumemo, so vse vaše zgodbe resnične, bi se lahko zgodilo, da človek sugerira neko dogajanje, dogodek, samo zato, da bi potem o tem napisal pesem?
Kar se mene tiče, je naša glasba vedno popolnoma iskrena. To, da se nekdo igra s tvojimi čustvi, je nekaj, kar se lahko v življenju vedno zgodi. In kot človek se na to lahko odzoveš. Ali pa ne. Mislim, da smo danes kot posamezniki dovolj zreli, da znamo ločiti med tem, kaj je pristno in kaj je bilo morda umetno sugerirano. S takimi stvarmi se, iskreno rečeno, sploh ne obremenjujemo. Nas zanimajo pristne interakcije in globoki odnosi – taki, kot si jih želimo tudi v vsakdanjem življenju. To niso le teme, o katerih pišemo. To so stvari, ki jih želimo tudi zares živeti.
Pri vašem prvencu za nekakšen "indie-pop-rokerski dnevnik", koliko ste šli dejansko v podrobnosti in koliko ste se tematsko zatekali v umetniško svobodo?
Drži, naš prvenec, celotni album, je v bistvu kot dnevnik. Gre za stvari, ki so se nam dejansko zgodile. Prav zato je na zadnji strani albuma tudi zamišljen zemljevid, ki nakazuje, kje so se te zgodbe odvile. Pri tem projektu je bila umetniška svoboda popolna, kot je pri nas običajno. Ko pišemo o nečem, nikoli ne skoparimo. Če se lotimo teme, jo odpremo do konca. Verjamemo, da lahko ljudi premaknejo samo popolnoma iskrena čustva in pristna komunikacija, pa naj bo to skozi besedila ali skozi samo glasbo. Ljudje, ki so nam podobni, to začutijo. In prav zato ohranjamo tak pristop še naprej.
Seveda je najtežje razlagati svojo umetnost, vendar, koliko je sama (vsebinska) izkušnja vaše glasbe odvisna od življenjskih izkušenj posameznika, poslušalca, poslušalke?
Najverjetneje je izkušnja glasbe vedno močno odvisna od življenjskih izkušenj, ki jih imajo poslušalci in poslušalke, a enako velja tudi za nas. Tudi mi glasbo doživljamo na ta način. Vem, da ima vsak izmed nas svoje "playliste", prilagojene razpoloženju v določenem trenutku, kar pomeni, da v različnih pesmih prepoznamo različna čustva in trenutke. Zato verjamem, da bo tudi naša glasba za vsakega zvenela drugače, saj je izkušnja poslušanja vedno preplet osebnega. In če sklepamo po tem, kako sami poslušamo glasbo, gre za naraven proces. Drznem si celo reči, da se umetnost ne zgodi le pri nas, medtem ko ustvarjamo, ampak pravzaprav v interakciji med nami in ljudmi. Od te izmenjave je odvisno, kakšna bo končna oblika tega, kar delamo. To se najbolj jasno pokaže na koncertih, kjer je ta stik z občinstvom najbolj neposreden. Četudi igramo podoben program, recimo pesmi z albuma, je vsak koncert nekaj čisto posebnega. Vsakič nosi drugačen pečat.

Nominirani ste bili za zlato piščal za novince leta, sneli so vam jo Delta Riff, koliko ste sicer vpeti, se družite s sorodnimi bendi "novega novega vala", kakšna se vam togledno zdi domača glasbena scena zadnjih nekaj let?
Absolutno se počutimo del glasbene scene in jo tudi podpiramo. Navsezadnje moramo tudi mi nekaj poslušati! (smeh) Radi slišimo svežo, novo, dobro glasbo, ki jo ustvarjajo naši kolegi. To je dobro za glasbo, za kulturo in tudi za nas. Verjamem, da se med seboj podpiramo v obeh smereh. Kar pa zadeva nagrade in tekmovanja – glasba ni tekmovanje. Nagrada je že to, da lahko stopiš na oder, predstaviš, kar delaš, dobiš odziv ljudi, ki pokaže, da jim je mar in da jih je nekaj v tvoji glasbi premaknilo. Druga velika nagrada pa je, da s tem, ko nekaj ustvarimo in obelodanimo, dejansko pokažemo del sebe – nekaj, kar bo ostalo. In to ostane ne samo za zdajšnje poslušalce, ampak tudi za naše otroke, za ljudi, ki bodo to morda odkrili čez leta. In mogoče bo komu to nekaj pomenilo. To so za nas tiste prave nagrade. Podpiramo sceno, dobre ideje in pristno ustvarjanje.
Velik poudarek dajete tudi videospotom, kako gledate na vizualno predstavitev svoje glasbe, glede na to, da gre za finančni zalogaj, nekateri pa jih gledajo tudi kot "nujno zlo"?
Vizualna plat nam res veliko pomeni, iz več razlogov. Prvič zato, ker nismo samo privrženci glasbe, ampak tudi umetnosti nasploh. Radi gledamo filme in serije, zato nam pomeni ogromno, da smo lahko del ustvarjalnega procesa tudi na tem področju. Drugič, nam videospoti omogočajo, da na drugačen način predstavimo vsebino pesmi. Recimo, pri Ne kliči, se mi zdi, da smo dobro ujeli tematiko eskapizma. Tudi vizualno smo prikazali to, o čemer pesem govori, zaradi česar se lahko ljudje morda še bolje poistovetijo z njo. In tretjič – snemanje vzemamo kot sproščen oddih, nekakšen "team building". Priložnost, da se za trenutek umaknemo iz prostora za vaje, da še kje drugje ustvarjamo in tako celo ugledamo nekaj dnevne svetlobe (smeh).
Za vami je uspešni promocijski koncert ob izidu albuma, koliko dajete poudarka živim nastopom, kaj vam je bistvo dobrega koncerta?
Od začetka smo si rekli, da Yoko Nono ne bo studijska zasedba, temveč predvsem koncertna skupina. Vsi bendi, ki jih res cenimo, so znali v živo odigrati svojo glasbo na način, ki je presegel to, kar je moč slišati na albumu. In prav to se trudimo tudi mi, da v živo ponudimo nekaj več. Bistvo glasbe je v tem, da jo slišiš na koncertu, naglas, pred zvočniki, v neki dvorani, na stadionu, kjerkoli že. Takrat glasba zares poveže ljudi, jih odpre in jim vdihne nekaj novega, nekaj živega. Yoko Nono je "live" bend in tako bo tudi ostalo. Res si želimo, da bi tovrstnih koncertnih trenutkov bilo čim več.

Načrti za naprej, kje se vas to poletje, jesen da ujeti v živo?
Trenutno imamo razpisanih nekaj koncertov, za jesen pa se še aktivno trudimo dodati nove datume. Sredi avgusta nas lahko ujamete v Žireh, 12. septembra pa v Kopru. Nekaj koncertov imamo potrjenih že za prihodnje leto, sledijo pa tudi nove najave, zagotovo. Vse, ki jih zanimajo najnovejše informacije, pa vabimo, da spremljajo naš Instagram in spletno stran, kjer sprotno ažuriramo vse, kar je novega.
Če vas vprašam, "kaj mi še lahko poveste", za konec?
V zadnjem času bi lahko povedali marsikaj, saj se nam veliko dogaja. A bo treba še malo potrpeti, da pride ven kakšen nov singel. Ali pa morda celo kaj več ... (pomežik).
































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.