Yungblud in njegov zelo krotek zombi

Loaded Honey sta frakcija proslavljenih londonskih visoko-tonalnih ali fasetnih funky popevkarjev Jungle. Lynda Kitto in J.Lloyd sta za podaljšan uvod v bivanjsko stvarnost svojemu projektu namenila precej klasičen beli R&B moment. Kar zadeva pevkin glasovni način in frcerajočo višino, se Loaded Honey kot da ne more z-loadati iz takoj prepoznanvega matičnega, tj. iz Jungle primeža. Na žalost enako velja za koncentracijo spremljajočih godal, to je aranžmajskih stebrov, ki so kombinacija zvokov hammond orgel in sintetičnega dodatka, seveda obojega dosledno skompresiranega. Ta produkcijski element je zelo poudarjen tudi v premiernem aprilskem singlu Don't Speak. In obakrat sta Loaded Honey, torej se je J.Lloyd malček prenaglil. Zelo težko se gremo igro frakcije vs. izvorni bend, ko pa oba zvenita enako! Ne odrešujoče, pač pa zelo problematično postane, ko hoče 11 mulcev naenkrat, in to v isti ekipi brcat' še mali fuzbal. A poletje prenese marsikaj; nemara marsikaj koristnega tudi za Jungle.

Kitarsko usmerjen indie-pop komaj zaznavno narativno globino pridobi z Yungbludovim petjem. Težko bi trdili, da se 27-letnik pred mikrofonom ne trudi pošteno. A ko ocenjujemo slogovno smer tega songa, je njena ravninskost nevarno blizu nečesa patetičnega. V tem kontekstu je toliko bolj nenavadno, da Zombi angleškega pevca in avtorja, ki je še pred leti obetal, da bo še pospešil z začetnim nebrzdanim mešanjem post-punka in hiphopa ter elektornike, postane v kotu pozabljen in zato objokan klovn. Yungbludov četrti album izide ob koncu meseca. Zaenkrat napovedujem, da bo delo Idols sranje, čeprav bom do konca upal v šokanten obrat.

Začetek songa naznanja iks-to Sheeranovo jupi-ja-ja oz. tra-la-la poskočnico. A ko to pozvdigne temeljni ritmični vzorec, ni težko ugotoviti, da nas tala zvok ali prevlada tisti malih indijskih bobnov, nemudoma razseli po Koromandiji. Sapphire je komad namensko projeciran na indijsko podcelino, kjer bosta Eda Sheerana takoj vzljubili cca. dve milijardi ljudi, če površno seštejemo samo prebivalce Indije, Pakistana in Indonezije. Gostujoči Arijit, eden najbolj priljubljenih indijskih pevskih zvezdnikov, zaposlenih tudi z boolywoodskimi filmskimi produkcijami, diskretno vstopi že pri prvem refrenu. Toda dinamika songa kljub poudarjenemu ritmu ni dovolj izrazita. Razlog za to pa je prevladujoči vtis, da nam Sheeran v vseh segmetnih svoje nove uspešnice prodaja že večkrat prodano. Bolj pošteno bi bilo, da se z namenom ohranjati zdavje Indijcev, tu v Evropi reciklira kaj drugega kot muzika.

Kalifornijec Alex Warren je zelo dobro znan tiktok in youtube univerzumu, v drugih svetovih pa ga spoznavamo šele v zadnjih letih. Kot član kolektiva The Hype House, ki je imel zaslombo tudi v Netflixovem reportažnem serijalu, si je nabral milijone sledilcev. Sčasoma je presedlal na pravilen folk-pop, ki je močno predan krščanski klenosti. Warrenov song Ordinary je spormoviral The Love Is Blind, še en Netflixov produkt, v tem primeru resničnostno zaljubljanje brez spogledovanja, pravzaprav res, kar na slepo, ne pa na gluho. S tem je Warren uspešno sklenil prvi cikel osvajanja globalnega medijskega Olimpa. Ter tako zaprl nezavidljivo stresno odraščanje v nasilnem okolju in kasnejše trpko brezdomstvo. Njegov lanski prvi album je dosegel 15.mesto na lestvici, prihodnji bo zagotovo vrh. Pesem Ordinary je bila februarja izdana kot singlica, od tedaj pa, na primer, na britanski lestvici stalno brenči okrog 1.mesta. Komad je zelo tipski in zato štorast, brez dodane ekstra nadgradnje, pa najsi bi bila ta strukturna ali pa poetična. Ampak. Ok, še eno tâko jokajočo scena, pač, potrebuje - in to zdaj. Morda pa Alex Warren še kaj več naredi v prihodnje, čeprav v tem glasbenem smislu vanj ne verjamem. Kot otožen, neinovativen folk-pop trubarud se bo izpel in sčasoma izvenel na organski, na navaden način.