Z oldtimerjem in Khruangbin po ovinkasti cesti proti morju

KHRUANGBIN – Mordechai

Bistveno je, da se o zasedbi Khruangbin menimo sredi poletja, kajti mesec ali dva prej oziroma pozneje to skoraj ne bi imelo smisla. Kdo pravzaprav je? Khruangbin ali prebrano kar Krangbin. To je res odličen rock trio iz Teksasa. Izraz zasedbe ima nekaj ključnih značilnosti. Melodije, ki jih proizvajajo Houstončani, so igrive, živahne, barvite, njihova osnova je lahkoten funk. Tudi na povsem svežem albumu skupine Khruangbin je polovica skladb instrumentalna. Če Khruangbin kaj zapojejo, se to sliši zelo zasanjano, psihedelično. Basistka, kitarist in bobnar – v enakem vrstnem redu – dajejo vtis, kot da so klapa v sestavi: zagrizena hipsterska feministka, malce odsoten južnjaški blues rocker in ambiciozen večinstrumentalist z jazzovskim pedigrejem. Dasiravno njihovi pavšalni opisi silijo vsak na svojo stran, pa njihova združena muzikaličnost slika prelepo retrorock fresko. Izpostaviti je treba kitarista Marka Speera, saj njegovo neumorno strunjenje po fenderjevi stratocasterici skoraj nadomestek vokala, dejansko pa ponuja surf-rockovski zven, tak, kot so ga uživali naši (pra)dedje, ko so poslušali britanske pionirje The Shadows.  

Tako kot velja, da glasba prikupnih Khruangbin sodi na toplo, tako je malodane odveč, da ponujeno na tretjem albumu Mordechai posebej zavzeto členimo na songovske enote. Blažen groove je razpreden čez vseh deset novih komadov. Celota je najbrž res najboljša, če je nuja izvleči samo eno joker skladbo. Connaissais de Face ter If There is No Question bi absolventu filmske režije mimogrede priporočil za uporabo v njegovem prvencu. S tisto Time (You and I) pa bi bržčas vsak ponosni lastnik spačka ali katrce brez zadržkov lahko oznanil začetek svoje nove avto-moto avanture. Za idealno komplementarnega po značaju in sorodnega po zvoku najraje predlagam opus holandskega retro prvaka z imenom Jacco Gardner.  

Odprava zelenega funka se lahko začne.  

Ocena: 4