Glasba

Za pogosto preveč divjo St. Vincent je bolje, da ima domače varstvo

Ljubljana, 15. 05. 2021 11.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min
Avtor
Matjaž Ambrožič
Komentarji
10

Krasni novi svet na novem krasnem albumu: newyorška artistka St. Vincent boljša kot kadarkoli prej.

ST. VINCENT – Daddy’s Home

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Celo preveč vsega. Izrazne globine, ki jih na svojem šestem albumu odkriva newyorška glasbenica, navdušijo v hipu. St. Vincent je od nekdaj rada zapela tudi kak pop song, toda količina radikalnih elementov (distorzij, krikov, atonalnosti ipd.), ki jih je vključevala v te, so vpadljivo avtorico dosledno branile pred manj poslušalsko zahtevnim ali središčnim pop tokom. Njen odlični istoimenski četrti album iz leta 2014, ki je nekdanjo vajenko legendarnega Davida Byrna (Talking Heads) katapultiral na sceno, je vključeval drugače oblikovane, pa vendar pop napeve. Z naslednikom Masseduction (2017) je St. Vincent, s pravim imenom Annie Clark, presedlala v težje poslušljiv slogovni gabarit. Drži, da je njena prefabricirana pop-destrukcija tedaj smiselno dopolnjevala z-generacijski minimalizem Billie Eilish ter nova post-folk-rockovska vstajenja, na ameriški strani z ekipo Haim in na angleški s Florence Welch (Florence And The Machine). Obenem pa je res tudi, da St. Vincent želenega odziva, še zlasti pri publiki, ni bila deležna. 

Zato pa je Annie Clark na tem novem delu Daddy’s Home spet izjemna. Pa naj val pohval sproži hudomušno upočasnjena My Baby Wants a Baby, to je priredba uspešnice 9 to 5 (Sheena Easton, 1980), sicer enajsta zaporedna na predvajalni listi. V izteku te se zdaj tudi že modna ikona zmerno umiri, saj je ta del albuma presenetljivo meditativen. Zato pa je vse, kar St. Vincent ponuja, prej vražje slastno. Teatralno komaj-kontrolirana Pay Your Way In Pain nas uvede v predstavo, kjer je prvo veliko presenečenje že drugi pop-funky kot srednjega tempa Down And Out Downtown. Kmalu prispemo do cinematične Live In.

Dream, ki jo nasledi, je lepo gospelovsko začinjena, a umetniški neizprosnosti St. Vincent na čast ponorelo povožena s kantrijaškim slide-kitarskim pol solom. Hitična Down je spet dopadljiva funkovska radoživost, kot jo poznamo iz Beckovega kataloga. Kdor ima veselje in izdelan odnos do popularne godbe, bo novi album St. Vincent gotovo razumel kot nujno čtivo. Močno pa ga priporočam tudi vsem ostalim. 

 

Ocena: 4,5


 

  • image 4
  • image 5
  • image 6
  • image 1
  • image 2
  • image 3

KOMENTARJI (10)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

brodarko
15. 05. 2021 21.18
+2
Kaj pa, če bi ga morali še poslušat, tako kot na valu 202. Nimaš možnosti za preživetje.
FamousFancyFukish
16. 05. 2021 13.40
+1
obstaja pa velika verjetnost za spremembo spolne usmerjenosti.
Diegol14
15. 05. 2021 13.23
+3
Evo ga....spet
slovenec12
15. 05. 2021 12.55
+2
Ta more imeti pa dobre veze ,da ga se vedno placujete za brezvezne clanke ,ki grejo vsem na zivce..
Martin25
15. 05. 2021 12.00
+6
“Poznavalec”vsak vikend obvezno…..
mhri47
15. 05. 2021 11.35
+3
Atek adijo tvojih člankov ne bere nihče
User792410
15. 05. 2021 12.00
+5
Kako ne bere nihče? Očitno to beremo vsaj trije...
olidata
15. 05. 2021 13.42
+1
Ne berem niti naslova, se samo zabavam ob prebiranju komentarjev na njen račun...
Ndugu
15. 05. 2021 11.09
+4
Evo, glej ga, spet...
olidata
15. 05. 2021 13.42
+0