Zabuhel Magnificov Miki in prometniki Koala Voice

Miki je Magnificov klasičen šu-bi-du-bi-du – komad hitrejšega tempa, bohotnega aranžmaja, elastično-zabavnih asistenc pomožnih vokalistov, pod črto torej mediteransko lahkoten R&B groove mehke zafrkantske vsebine. Toliko bolj, ker vsakdo pozna vsaj enega takega: Mikija, če ne kar Mikćota – navidezno hiperambicioznega, neuradno pa psevdoperverznjaka, ki bi ... marsikaj, zato vneto vabi bodisi v mrežne posle bodisi na namišljeno barko, nemara celo v svojo ordinacijo. Od tu dalje se menimo o novem zelo zanimivem Magnificovem pozivu, v tem primeru o vizualnem ukrepu (v videospotu), ki bi lahko privedel do zdravih spoznanj posameznic in posameznikov na poti po šarlatanske popravke. Očitno ima karikiranje rezultatov početij lepotnih kirurgov koren v poetovem globokem nestrinjanju s še vedno prevladujočo lepotno prakso. Ni odveč spomniti, da je prav Magnificov song Kdo je čefur (1996) marsikoga opozoril, da je vneto iskanje tistega, ki ni čefur, Sizifovo početje. Šu-bi-du-bi-du že, ampak s pomembnim klicajem!

Kot iz vse bogatejšega opusa ni težko opaziti, se Mengšanov indie-pop z drznim romantičnim napuhom tudi kakovostno krepi. Pravljica skoraj nima uvoda. 2Nite svojo zbranost nemudoma usmeri v tisoč in več vprašanj, ki jih zastavlja mladenki, s katero je v on/off razmerju ali pa sta tega komaj zanetila. Sonično je komad na robu odličnosti. Tisto, kar mu manjka do res lepo izoblikovane celote, je besedilo. Ok, s črvi v trebuhu prepogosto pač ne moreš lepo pesniti. Vseeno pa se med skladanjem besedila lahko zaveš, da stalno ponavljajoče se rime na -i ne bodo označene kot delo veščega, prej bolj priložnostnega pesnika. Besedne zveze, kot je "k da feelam nothing", so v mladinskih intimnih pogovorih lahko smiselne, v javnem prostoru pa vseeno zvenijo preveč smešno. 2Nite mi je všeč, ker neomajno drvi po svoje.

Ob tem, da ostajajo verni posnemovalci The Ting Tings, angleškega dueta, ki je leta 2008 razveseljeval s hitom That's Not My Name, se po predlogi našega državnega sistema Koala Voice tokrat (za)mudijo pri aktualiji, ki zadeva skoraj vsakega. (Še kar naprej) upravičeno izbrana pamfletna tema z romantičnim obeležjem spremlja ilustrirana kulisa v slogu. Manj navdihujoče je otročje poskakovanje vodilne pevke, ki sprva s težavo, a vseeno, uspe odigrati nekaj različnih razpoloženj (odvisnih od opevanega prevoznega sredstva). Angleščina je slaba, distinkcija med pojmoma (public-) transport in transportation pa ostaja zapuščena in naposled površna. Abotno air-kitariranje močno pokvari vtis. Seveda pa ob tem ne gre pozabiti, da so Koala Voice na svojem prvem albumu (Kangaroo's A Neighbour, Nika 2015) vsaj Slovenske železnice že obravnavali kot problematične. Tako se je namreč imenoval eden od komadov – spet, katastrofalno slabo odpet v angleščini –, ki je oblikovno prav tako zelo banalen. Je pa. Tako kot domačinski promet.