Zakaj drugi album Samanthe Maye nima napak

SAMANTHA MAYA – Sophia

Sophia je Samanthin drugi album. Devet pohvalno raznovrstnih pop-rock pesmi v svežnju je dovolj. Uvodni trojček je izrazito hitovski. Adrenalin, Melanholija in Kar si želiš predstavljajo prijazen, dopadljiv, a vseeno lepo potujoč, zdravo pospeševalen, če ne kar zelo optimistično drveč sklop. Vsaka posamezna pesem je oblikovana kot pregibna, niti za pol minute pusta celota. Nenazadnje vsak od teh songov vključuje najmanj štiri ali več skladenjskih blokov. Poslušalsko prijetnost ob prav vsakem prehodu iz ene v drugo (melodijsko premišljeno) zaključeno sekvenco konstanto potrjuje zrel, uravnotežen, pa vendar značajski, ves čas konstantno močan, odločen vodilni vokal.

 Karizma Samanthe Maye, sicer Štajerke, kot da izvira iz skandinavske hladnosti in tej prištete plahe androgenosti, v kateri pa se skrivajo številni ognji. V mislih imam primerjave z Astrid S, Robyn, Dagny, Annie ali pač Lykke Li, delno tudi z Irko Róisin Murphy. Maya produkcijsko načeloma ostaja blizu legitimno limitiranim kitarskim ritmom. Medtem ko se enega, dveh bolj zavzeto oprime v naslednjem triu komadov. Stik, ki prevzema zgodnje britanske novo-valovske gabarite, in Amor, še zlasti slednji, sta idejno za kanec šibkejša. Še zlasti Amor izzveni nekolikanj preveč podrejena t. i. high-school-punk-rock shemi. Zato pa na šesti zaporedni Yin & Yang, tej izrazito mirno-ploveči, pa še vedno prešernega mid-tempa krmilo Sophie spet poravna na pravo ruto. Samanthina neposlušnost, ki pride do zapovedi, češ, sleherni pop album je potrebno popacati tudi z obilo baladega balasta, še vedno velja. Balad na Sophiji pač ni, yes! Tako je tudi Past bolj kot ne mehkoben indie-rock komad za spusti-streho-in-še-malo-resneje-pohodi-plin. Z elektronsko, tj. s pomočjo house tempomata lično obrobljena Sanjava (Runaway) pa je že itak opoldanska radijska klasika, reklo bi se, da je sofisticirana, urbana, diskretno bodrilna, izrazito primerna ravno za čas, ko administrativni uradi poleg druge doze kofeina nujno potrebujejo še nekaj.

Sklepna Le spomin, to je sodelovanje med Samantho Mayo in Stello (zaveden je tudi na Stellin prav tako letošnji album Takšni smo), v refrenu pridobi predvidljive obrise, a tudi zahtevnejša ušesa se bržčas unisono strinjajo, da smo pri še enem Samanthinem songu, šment, izvedenem še kako zelo posrečeno. Če se v iskanju morebitnih pomanjkljivosti albuma Sophia zaženem zgolj med verze, se hitro izkaže, da so ti, drži, preprosti, lahkotni, na mah razumljivi, delno stereotipni ljubezenski flirti. Morda bi skupni odlični oceni lahko tu izmaknili polovičko, morda pa res. Toda, ker jih Samantha Maya zapoje tako prešerno sproščeno ter obenem predano in samozavestno, kritik tudi te odločitve na koncu preprosto ne zmore uveljaviti.

Ocena: 5