Žan Serčič o začetkih: V glavo so mi vbili, da je prav, da je pred odrom polno deklet

Žan Serčič je takrat s svojimi velikimi modrimi očmi osvojil vse najstnice Slovenije, s svojim glasom pa tudi tista malo starejša dekleta. V zadnjih osmih letih se je glasbeno razvil, osvobodil, bi lahko rekli, in postal glasbenik, kakršen želi biti. Največ mu pomeni, da se je z glasbo tako zelo povezal, da mu akordi in note niso več pomembni. Čuti jo in jo tako tudi ustvarja. Pravi, da mu je zelo pomembno, da ostaja zvest samemu sebi in da zavoljo uspeha na radijskih valovih ne bo šel čez sebe, čez svoj jaz in umetnika v sebi.

A čeprav Žan diha za glasbo, to ni vse, s čimer si v zadnjem času zapolnjuje prosti čas. In tako je, seveda, tudi prav. Odkar ima dekle, pravi, da se je sprostil, da se je končno osvobodil vajeti deloholika, ki je postajal. "Sem deloholik in znašel sem se v nekem začaranem krogu enakih stvari. Mogoče je punca oziroma ljubezen tisto, kar te malo potegne stran, da gledaš na stvari z druge perspektive," je v iskrenem pogovoru priznal Žan in dodal, da je njegovo dekle tudi njegova muza.

Tvoja zgodba se je začela v oddaji Slovenija ima talent. Kako se spomniš teh časov?

Takrat sem bil star 15 let in za najstnika je to izkušnja, ki je res nepozabna. Sicer je to že toliko časa nazaj, da se spomnim samo utrinkov z odra in ko sem se prvič srečal s kamero, ko sem bil prvič pred toliko ljudmi. Spomnim se, kakšno tremo sem imel pred nastopom. Pred tem sem namreč nastopal samo s skupino, s svojimi prijatelji, tukaj pa sem bil prvič sam kot kitarist in vokalist. Takrat pa se je začela moja pot. Šele potem sem se začel smatrati kot izvajalec, kot Žan, ki je na odru sam s kitaro in nastopa.

Kaj ti je šov prinesel v življenju?

Takrat se je spremenilo vse. Čeprav se je spremenilo vse, sem ostal tisti Žan s kitaro. Predvsem se je spremenilo to, da sem imel v 13 minutah po prvem nastopu v oddaji več kot 1000 prošenj za prijateljstvo na družbenih omrežjih. Naslednji dan so me ob 6. uri zjutraj vsi prepoznali na avtobusu iz Lenarta do Maribora, kar je bilo včasih rahlo naporno. Sploh za fanta tistih let, ki mu še ni jasen koncept imidža glasbenika in so mu v življenju pomembne druge stvari. V mojem primeru je to bila šola. Spremenilo se je definitivno tudi to, da sem začel sam graditi na imidžu in nastopati pod svojim imenom in povsod, kamor sem prišel, sem moral dati vse od sebe. Takrat sem tudi prvič začel razmišljati o avtorstvu. Do takrat sem delal samo avtorske melodije, besedila so prišla kasneje.

Rekel si, da si začel delati na imidžu. Si šel v to zavestno?

Iskreno? Sprva so za moj videz skrbeli drugi oziroma so vsaj hoteli. To je trajalo nekaj časa, dokler nisem sam ugotovil, kaj želim predstavljati. Kot si lahko predstavljate, ima 15-letni fant še nekaj težav z identiteto. Ni še ’narejen’, bom rekel. Takrat sem pod okriljem založbe in producenta zgradil nek imidž, za katerega sem šele čez čas ugotovil, da ni čisto moj. Včasih je bilo težko igrati ta lik na odru, ker tega nisem 100-odstotno čutil. Šele kasneje sem postal Žan, kakršen sem danes.

Kakšen je bil 'narejeni' Žan? Kakšna je razlika?

Predvsem je razlika v tem, da sem sam do sebe imel pričakovanja, ki niso bila realna. Z vidika, da sem si želel dekleta pred odrom, ki bodo cvilile. Vbili so mi v glavo, da je to pomembno, da je to glavno, da se govori o tem. V prvotni luči ni bila pomembna glasba. Primarno ni bilo pomembno, da ustvarjam glasbo. Šele kasneje je želja po ustvarjanju postala dovolj močna, mogoče preveč močna, da bi lahko prvotni lik Žana nadaljeval pot.

No, dekleta še vedno so, verjetno?

Koliko si sicer glasbeno podkovan?

Uradno je moje znanje samo nižja glasbena šola. Šele v zadnjih letih sem začel spoznavati, kaj je ponotranjeno znanje iz glasbe. To je toliko različnih nivojev poznavanja glasbe. Najvišje razumevanje glasbe je, ko lahko pozabiš na note, vse akorde in se iskreno osredotočiš samo na energijo posameznika, na to, kako bo poslušalec dojel pesmi. Tu, bom rekel, da sem v zadnjem letu precej napredoval. Uradno pa imam samo nižjo glasbeno šolo in kasneje nekaj ur učenja pri kitaristih.

Torej si do neke mere tudi samouk?

Ja, bolj kot ne samouk za vse ostale, nestandardne stvari.

Omenil si, da si tudi producent. Si razmeroma mlad za produkcijo pesmi, hitov. Začelo se je z Gajo Prestor, nadaljevalo z Evo Boto ...

Pravzaprav moram čisto na začetek, kako sem začel z glasbeno produkcijo. Pri svojih 12. letih sem s slušalkami in mikrofonom za videoigrice za 20 evrov začel snemati svoje prve demo posnetke. Sprva so to bili 'coverji', kasneje tudi avtorske melodije. Od tega je že 14 let. Že 14 let, odkar se ukvarjam z oblikovanjem zvoka in aranžiranjem. Pred dvema letoma je bila Gaja Prestor prva izvajalka, za katero sem uradno naredil celoten aranžma. Pred tem sem že snemal aranžmaje, back vokale za druge izvajalce in predvsem delal zase. Gaja je bila prva, za katero sem naredil koncept, besedilo sva napisala skupaj, sam sem posnel vse inštrumente. Imel sem čast sodelovati tudi z že uveljavljenimi glasbeniki, kot sta Vlado Kreslin in Jan Plestenjak. Od njiju sem se naučil veliko, kar se tiče poznavanja glasbe.

Omenil si Jana Plestenjaka, trenutno sva v Sobi 102 ... Ti je dal Jan kakšen nasvet, kar se tiče glasbe, kariere?

Jan velikokrat poudarja, da je pomembno, da slovenski izvajalci pojejo v slovenščini. Kaj ti misliš o tem?

Konkretno nimam nič proti pesmim naših izvajalcev v tujih jezikih. Tudi sam sem napisal nekaj skladb v angleščini. Konkretno pa mislim, da je slovenščina lep jezik. Sploh za mlade izvajalce, ki si želimo ustvarjati. Slovenščina je definitivno jezik, v katerem bom ustvarjal še naprej. Upam, da se ne bo pozabil, kar je danes problem pri ostalih izvajalcih. Nekateri sploh ne razmišljajo o tem, ali bi peli v slovenščini ali ne, ker se, po pravici povedano, hrvaški jezik lažje proda. In če je to glavni razlog, zakaj želijo peti v hrvaščini, potem tu z mojega vidika nastane problem. To je moje osebno mnenje. Sam bom še naprej ustvarjal v slovenščini in v angleščini, ker se tudi v tem jeziku rad izražam. Morda se v angleščini res lažje izražam.

Sem hotela vprašati, v katerem jeziku se lažje izražaš. Zakaj angleščina?

Angleščina je dosti bolj speven jezik oziroma lahko dosti lažje preneseš sporočilo kot v slovenščini. Slovenščina lahko hitro zveni zelo ’pocukrano’. Če bi kakšne angleške tekste prevedel v slovenščino, so tudi ti ’pocukrani’, čeprav so svetovni hiti.

Si tudi producent uradne himne evropskega prvenstva v odbojki …

Tako je. Zelo sem vesel, da sem lahko sodeloval pri produkciji te himne. Avtorica skladbe Eva Pavli me je povabila k sodelovanju in skupaj z glasbeniki iz Francije in Belgije. Zelo mi je bilo všeč, da so oni prišli v Slovenijo, da sem v Ljubljani najel studio. Tam smo skupaj posneli pesem, jaz pa sem skupaj s prijateljem Jernejem Kržičem poskrbel za aranžma pesmi.

Te sicer mika tujina?

Zdi se, da si glasbenik in producent, ki sledi samemu sebi. Da ne slediš slepo trendom. Imam prav?

Ja, imaš prav. Tega se primarno držim, ker sem dal to izkušnjo skozi – biti lik, nek produkt nekoga, biti nekaj, kar nisem jaz. To je težko. Vsaj zame. Nočem oziroma ne bom izpostavljal nikogar. Pri glasbenikih vrstnikih opažam, da nastanejo produkt nečesa, v kar še sami niso popolnoma prepričani, kaj je. Potem pa morajo to igrati do konca svoje kariere. Sam si tega nisem želel, zato ne delam po smernicah, ampak delam, kar čutim. Sem pa toliko iskren sam do sebe, da vem, kaj bo delovalo na radiu in kaj bo delovalo za ljudi, poslušalce. Seveda se najdejo pesmi, kot je 1000×, ki zelo težko pride na radio po pesmi od Rihanne, kjer ’butajo’ bobni, v moji pa so jazz vložki. En koncept mojega ustvarjanja je, da si želim, da bi pesem prišla na radio, med ljudi in da bi si ljudje pesem zapomnili, jo prepevali. Ne grem pa čez to, da bi sledil trendom.

Rekel si, da morajo nekateri glasbeniki, ki morda niso zvesti sami sebi, določene pesmi peti do konca svoje kariere. Imaš ti kakšno z začetka kariere, ki je ne poješ na svojih nastopih?

Ja, imam. Čisto prva pesem. Tisti, ki vedo, vedo, ne bi izpostavljal naslova. Prva pesem takoj po šovu Slovenija ima talent. Takrat sem izdal prvo pesem, ki pa ni avtorska. Že s tega vidika je ne morem začutiti. Je edina skladba, ki je nisem sam napisal, sem samo sodeloval pri aranžmaju in melodiji. Te pesmi ne morem igrati na svojem koncertu.

Veliko časa posvečaš glasbi, imaš pa tudi drugo ljubezen, ki je fitnes …

Ne bi rekel, da je ljubezen. Fitnes ne spada pod ljubezen. To je sopotnik, ki me je naučil marsičesa v življenju. Veliko ljudi ne razume tega. Zakaj fitnes? Zakaj uteži? Zakaj hočeš izgledati, kot izgledaš? Ampak sploh ni ’fora’ v tem, gre za to, da sem s fitnesom dobil toliko discipline, ki sem jo dobil in jo zdaj lahko prenesem v svoje glasbeno udejstvovanje ali v karkoli drugega v življenju. Zato rad hodim v fitnes, zato se tudi bolj zdravo prehranjujem, ker potem lahko bolje razmišljam. Bolj ’čisto’. Moje misli ne funkcionirajo, če pojem pico in grem v studio.

Kako je prišlo do fitnesa? V mislih imam neko fotografijo z odra šova Slovenija ima talent …

Je to nekaj, kar ti zapolnjuje samo prosti čas ali si tudi osebni trener, svetovalec?

Nisem osebni trener, niti nikoli nisem o tem razmišljal. Pomagam marsikomu do svojega cilja, ker uživam v tem. Nisem pa specializiran za to. Ker želim pomagati, izkušnje in nasvete delim na družbenih omrežjih. Na internetu je preveč napačnih informacij.

Če se dotakneva še deklet. Prej si že povedal, kakšne oboževalke imaš, kako pa se je vse skupaj spremenilo, odkar imaš dekle?

Spremenilo se je to, da sem nekako zapolnjen s tega vidika, da nisem samo osredotočen na svoje delo in na glasbo. Sem deloholik in znašel sem se v nekem krogu enakih stvari in mogoče je punca oziroma ljubezen to, kar te malo potegne stran, da gledaš na stvari z druge perspektive. S tega vidika je drugače in se definitivno počutim bolje. Imam tudi več inspiracije za ustvarjanje. V življenju vse stvari pridejo naključno in takšna je bila tudi ta.

Je tvoja muza?

Je. Do neke vrste je moja muza. V zadnjem času črpam inspiracijo iz vsakdanjih stvari, s katerimi se lahko poistoveti marsikdo.

Še za konec … Kakšni so načrti?

Preprosto: ustvarjati glasbo v vseh možnih oblikah – ali pisanje tekstov ali ustvarjanje aranžmajev za druge. Sam sebe čez čas vidim kot izvajalca, ki bo napolnil dvorane in bodo obiskovalci peli tudi njegove pesmi. Vseeno je pa produkcija nekaj, kar me res veseli in me spremlja že dolga leta. Nočem nehati delati ene od dveh stvari – hočem biti in izvajalec in producent.

Boš poskusil v tujini? Kako bi se prebil na tuji trg?

Nimam recepta, kako, čutim pa, da bom. Karkoli bo, bo. V tujini je vseeno večji trg, več ljudi in verjetno veliko meni podobnih izvajalcev, bi pa z veseljem poskusil. Samo zaradi izkušnje.

Se da z glasbo preživeti v Sloveniji?

Se da preživeti, ampak jaz sem in izvajalec in producent, hkrati pa učim še v glasbeni šoli. Glasba je zelo širok spekter. Za mladega izvajalca koncertiranje ni dovolj. Se pa da.

Slovenija ima talent je še vedno šov, ki traja. Zakaj bi vsem, ki si želijo poskusiti, svetoval, da naj se opogumijo?