Žan Tetičkovič: New York me je oblikoval kot človeka, šele nato kot glasbenika

Ob mednarodnem dnevu jazza smo se pogovarjali s komponistom in bobnarjem Žanom Tetičkovičem, ki že nekaj let deluje v tujini. Pred pandemijo sta se z ženo iz New Yorka preselila v Barcelono, kjer je Ptujčan magistriral, sedaj pa sklada večji projekt, katerega premiera datumsko še ni določena. Letošnji praznik, ki ga obeležujejo predvsem ljubitelji in glasbeniki te zvrsti, bo za Tetičkoviča nekaj posebnega, preživel pa ga bo ob poslušanju del nedavno preminulega saksofonista in ambasadorja mednarodnega dneva jazz, Wayna Shorterja, s katerim je imel priložnost sodelovati pri njegovi zadnji operi.

Pred leti si se moral odločiti med kariero športnika in glasbenika. Izbral si glasbo. Si kdaj obžaloval to odločitev? 

Te odločitve nisem nikoli obžaloval, saj močno verjamem, da se vse v življenju zgodi z razlogom. Resno ukvarjanje s športom v mladosti me je naučilo pomembnih življenjskih prvin, kot so disciplina, predanost in trdo ter konstantno delo. Čeprav sem se odločil za življenje v glasbi, pa šport, čeprav rekreativno, še zmeraj predstavlja velik del mojega življenja.

Zakaj si se odločil, da boš postal jazz glasbenik? Kaj te je pri jazzu tako očaralo? 

Predvsem ljubezen do glasbe same in svoboda izražanja. Všeč mi je, da si glasbenik lahko sam postavi okvire, v katerih se izraža – ti so lahko zelo zabrisani, kot recimo v t. i. "free jazzu", ali trdno postavljeni in zahtevajo tako idiomatično kot tudi tehnično prekaljenost, kot na primer pri igranju "strogega" tradicionalnega "straight ahead" jazza. Sam se pri svojem izražanju bolj nagibam k slednji smeri in nadvse uživam v igranju jazza, pri katerem je še vedno v ospredju t. i. "swing feel" in pri katerem je nadvse pomembno poznavanje tradicije. Zmotno je misliti, da pri strožjih okvirih zmanjka prostora za kreativnost, sam mislim, da je prej obratno. 

Si eden od slovenskih glasbenikov, ki uspešno deluje tudi v tujini. Živel in delal si v Ameriki, sedaj si se vrnil na evropska tla in nadaljuješ s svojim delom v Španiji. Kako bi sam opisal svojo pot, če se ozreš nazaj? 

Moja pot je bila vse prej kot lahka, a verjamem, da tako pač je, če svoje življenje posvetiš karieri v umetnosti. Obdobje pandemije je bil resničen preizkus predanosti in verjetno nisem edini, ki je resnično pomislil, da bi bilo bolje končati z vsem skupaj. To, kar razlikuje kariero glasbenika oziroma umetnika od kakšnih drugih karier, je predvsem občutno daljša časovnica razvijanja dogodkov. V umetnosti gradiš leto za letom, projekt za projektom, in rezultati dela skoraj nikoli niso vidni takrat, ko bi sam to pričakoval, ampak šele leta kasneje, ali pa tudi ne, in predstavljajo samo točko osebnostne rasti, kar je pa tudi zelo pomembno. V glasbeni industriji obstaja zelo znan rek "take care of the music, and the music will take of you" (Poskrbi za glasbo in glasba bo poskrbela zate) in šele pred kratkim sem začel resnično razumeti pomen te fraze. Moraš imeti resnično rad to, kar počneš, in če si to sposoben negovati dan za dnem, se možnost uspeha sorazmerno močno poveča. 

Pot te je najprej vodila v New York, ki velja za eno od prestolnic jazz glasbe. Kaj ti je dala ta izkušnja? Kakšno je življenje jazz glasbenika v New Yorku? 

Predvsem zaradi tega, ker sem se tja preselil že pred svojim dvajsetim letom, mislim, da me je življenje v New Yorku zaznamovalo najprej kot človeka, šele nato kot glasbenika. Če danes pogledam nazaj na to skoraj desetletno obdobje, ne bi spremenil ničesar. Učiti se od legend jazz glasbe, skoraj vsak večer poslušati koncerte po mestu in igrati 10 ur na dan, je bil privilegij študentskih dni, ki pa ga je hitro po diplomiranju zamenjalo odgovorno življenje in potreba po preživetju v enem izmed najdražjih mest na svetu. 

Pred leti si se preselil nazaj v Evropo. Kako je prišlo do te tranzicije? 

Z ženo sva se preselila nekaj mesecev pred začetkom pandemije, saj sva si oba želela spremembe okolja, Barcelono pa sva izbrala na podlagi mojega sprejetja na magistrski program, ki sem ga zaključil v začetku leta 2021. 

Čeprav si živel v tujini, pa si se vedno vračal v Slovenijo, kjer si občinstvu predstavil svoja dela. Kako gledaš na slovensko jazz sceno, skozi oči nekoga, ki ves čas živi v tujini? Spremljaš dogajanje v Sloveniji? 

Seveda, v Slovenijo se redno vračam in nadvse uživam v igranju pred domačo publiko. Slovenska jazz scena ima zelo bogato zgodovino in je za populacijo države vse prej kot mala ter premore nekaj izjemnih glasbenikov, ki jih zelo spoštujem. V zadnjih letih sem sicer nekoliko manj aktiven, a verjamem, da se bo tudi to kaj kmalu spremenilo. V prihodnosti resnično upam, da se bom imel možnost vrniti domov in dobiti priložnost deliti svoje znanje ali na srednji glasbeni šoli ali akademiji. 

S čim se trenutno ukvarjaš in kaj načrtuješ v prihodnje? 

Trenutno skladam večji projekt za simfonični orkester in jazz kvartet, premiera katerega še sicer ni določena, a bo najverjetneje v drugi polovici 2024 ali prvi polovici 2025. Vedno več se ukvarjam tudi z elektroniko in solo projektom – gre za performans, ki ga razvijam že kar nekaj let in ki počasi začenja dobivati svojo pravo podobo. 

Danes obeležujemo mednarodni dan jazza. Kaj tebi pomeni ta dan?  

Letos je ta praznik, vsaj zame, nekaj posebnega, saj se je pred kratkim poslovil Wayne Shorter, legendarni skladatelj in saksofonist ter ambasador mednarodnega dneva jazza, s katerim sem kot "copyist" oz. notni graver sodeloval pri njegovi zadnji operi "Iphigenia". To je bila izjemna izkušnja, ki je ne bom nikoli pozabil in letošnji praznik bom vsekakor posvetil poslušanju njegovega opusa.