Od 'Čolomanije' in nedrčkov ter študija ekonomije do življenja na odru

Takšna pozornost je zagotovo vsakemu všeč, še posebej ko si mlad. Bilo bi neiskreno reči drugače. Seveda so se včasih dogajale nekoliko nenavadne situacije, ki so zahtevale malo več organizacije, a danes se vsega tega spominjam z nasmehom. To so bili lepi časi, polni energije in entuziazma. Ljudje so glasbo doživljali zelo čustveno in ta povezanost s publiko je bila res posebna. Nikoli tega nisem gledal kot problem, ampak predvsem kot velik privilegij in odgovornost. Ne morem izpostaviti ene oboževalke, saj jih je bilo skozi leta veliko, ki so na različne načine izražale to pozitivno čustvo. Najlepše mi je bilo, ko vidim, da ta čustva trajajo desetletja in da danes na koncerte prihajajo ljudje, ki so me poslušali pred štiridesetimi leti skupaj s svojimi otroki ali vnuki. Slovensko občinstvo je bilo vedno izjemno zvesto, srčno in glasbeno, in na srečo to ni le spomin, ampak še danes tako je.

Danes je vse vendarle nekoliko drugače kot nekoč, in to je normalno. Časi so se spremenili, spremenili so se tudi načini, kako ljudje komunicirajo, vendar me veseli, da čustva niso izginila. Na koncertih še vedno vidim isto veselje, isto navdušenje in tisto posebno energijo med publiko in mano. Morda se danes manj čaka pred hoteli in več piše na družbenih omrežjih, a bistvo je ostalo isto. Še posebej me veseli, da na koncertih danes vidim več generacij skupaj. Slovenija je zame vedno bila posebno mesto. Tukaj sem imel nešteto lepih koncertov in spominov skozi vsa ta leta. Rad prihajam zaradi publike, ki je vedno iskrena, srčna in zelo pozorno posluša glasbo. Poleg tega se v Sloveniji vedno počutim prijetno. Vsak prihod sem doživljam kot srečanje z dobrimi prijatelji. Ko po toliko letih še vedno občutiš isto toplino in dobrodošlico, potem ti vsak povratek predstavlja posebno zadovoljstvo.

O tem nisem nikoli veliko razmišljal. Seveda so trenutki, ko človek želi popiti kavo ali se sprehoditi povsem neopaženo. Mislim, da je to vsem enako, ne glede na poklic ali število ljudi, ki te poznajo. Po drugi strani pa je vse lepo, kar sem doživel v karieri, prišlo prav zaradi ljudi, ki me prepoznajo in ki so vsa ta leta ob mojih pesmih. Vedno sem to videl kot del službe in življenja, ki sem ga sam izbral. Ko vam nekdo pristopi z nasmehom, se želi fotografirati ali reče, da mu je neka pesem zaznamovala življenje, je težko to videti kot breme. Na srečo nikoli nisem imel občutka, da me ljudje ogrožajo ali da prestopajo mejo dobrega okusa. Nasprotno – skozi vsa leta sem večinoma srečeval veliko spoštovanja in topline. To je privilegij, ki ga ne jemljem samoumevno.

Staršem je bilo pomembno, da imam izobrazbo in resen poklic, ne glede na to, da se je moja glasbena kariera že takrat odvijala. Danes sem jim za to hvaležen, saj menim, da je izobrazba vedno dragocena in da človek nikoli ne ve, kam ga bo življenje odneslo. Fakulteto sem želel dokončati zaradi sebe. Nekdaj sem govoril, da bom vpisal tudi podiplomski študij, ko se bom glasbe naveličal. Minila so desetletja, glasbe pa se še vedno nisem naveličal, zato ta načrt še čaka. Poleg glasbe sem imel vedno rad tudi šport. Kot mlad sem veliko časa preživel na športnih igriščih in morda bi se, če ne bi bilo glasbe, bolj resno posvetil temu. A človek sčasoma razume, da mora biti življenje takšno, kot je. Ne vem, ali bi bil danes dober ekonomist, vem pa, da imam srečo, da sem delal to, kar imam rad. Ko pogledam nazaj, si težko predstavljam življenje brez glasbe.

Vedno sem rad bral, posebej biografije ljudi, ki so zaznamovali svoj čas. Zanimivo mi je videti, kako so sprejemali odločitve, kako so se soočali z uspehi in porazi ter kaj jih je gnalo naprej. V zadnjem času zaradi koncertov in obveznosti nimam toliko časa za branje, kot bi si želel, zato berem po malem, ko najdem miren trenutek. Bolj kot določen naslov bi priporočil dobro biografijo ali zgodovinsko knjigo, ki te lahko popelje v drug čas. Poletje je idealno za to – človek se umiri in si vzame čas zase.

Rekel sem, da je morda moja najboljša pesem Sačuvaj me, Bože, njene ljubavi, ker v njej obstaja močna nežnost in čustvo. Đorđe Balašević je imel dar, da z enostavnimi besedami pove velike stvari. Ne rad razlagam, kaj pesem "res pomeni", ker mislim, da izgubi del čarobnosti. Pesem dobi pravi pomen šele, ko pride do ljudi – takrat postane tudi njihova. Zato me veseli, ko jo ljudje različno interpretirajo.

Najlepši trenutek na odru je zame še danes enak kot nekoč – trenutek povezave s publiko. To se ne da načrtovati. Ko slišite tisoče ljudi, ki pojejo skupaj, razumete, da pesmi niso več samo vaše. Najlepše je videti več generacij skupaj. Mladi glasbeniki imajo danes več možnosti, a še bolj pomembno je, da ostanejo svoji. Popularnost pride in gre, pesmi pa ostanejo. Ni formule za dolgo kariero, so pa iskrenost, potrpežljivost in ljubezen do glasbe dober začetek.