Zevin na Dori je sijajna zamisel

Vijuge, po katerih se ravnajo mednarodni politični odnosi, občasno narekujejo tudi spremembe promocijskih politik pop artistov. Visoke ambicije ljubljanske pevke in avtorice futurističnega glitchy ali le elektropopa ob tem ostajajo navdušujoče legitimne. Da se Zevin na hrvaški Dori poteguje za nastop na Evrosongu, se mi zdi sijajna zamisel. In My Mind je song, ki odlično nadgrajuje vizualno kričečo, predvsem pa tršo evropsko poskočniško pop modo. To je do (skoraj) zmagovalnih obzorij utrdil Baby Lasagna. A da ne bo pomote. S komadom My Mind se Zevin slogovno celo malenkostno oddaljuje od svoje prepoznavne, intrigantne hyper-pop linije. Zaželimo Zevin uspeh, kajti njen preboj na sosedske glasbene fronte zdaj resnično obeta zgodovinske sadove.

Croydonska pevka, razpeta med soulom in jazzovskimi standardi, s produkcijsko čutno segregiranim songom hiti proti predstavitvi drugega albuma. Mayeva je dobro uveljavljena in izkušena glasbenica, a kot solistka v pop sferi se do zdaj ni podvizala kaj prida. Čeprav je njeno delovanje pod okriljem brightonske založbe Tru Thoughts pred desetletjem in več obetalo marsikaj. Pričakovano mično izveden vokalni del in pristavljeni beat skupaj izzvenita pohvalno. Marčevska albumska ura Ego Elle May se bo imenovala Good Intentions.

Ultimativni cilj slehernega britanskega pop ali rock glasbenika je najti dovolj ameriških navdušencev. V starih časih, ko je bila proizvodnja nove glasbe občutno bolj okorna, je bila pot do osvojitve teh ciljev, zdi se, manj strma. Američani so nekoč zvočne in modno-ekscentrične pakete, uvožene z vzhodne strani zanje vzhodnega oceana, prevzemali z veliko mero zanimanja (Elton John, David Bowie idr.). Zdaj pa na žalost velja, da se - in Ella Mai je klasičen primer tovrstnega stilističnega upogiba - mora angleška artistka ali artist povsem zamenjati kožo: zveneti mora ameriško. Ella Mai se ponovno razgalja kot SZA 2.0, kar ni posebej všečno, kaj šele da bi bilo razburljivo. Tako Boo'd Up, pevkina uspešnica še iz leta 2018, ostaja njen z naskokom najboljši song.

Pred poletjem je mlada angleška pevka in avtorica z mikstejpom Fancy That ali s svojo prepoznavno različico hyper-popa uspešno okužila tudi Ameriko. Mimogrede, vsled lanske izdaje je Heaven Knows, album, objavljen leta 2023, ostal njen prvi in za zdaj edini. Nato pa je oktobra songovsko zbirko Fancy That nadgradila še z Fancy Some More? To pa je dvojna porcija njenih aktualnih komadov, toda obogatenih s kolaboracijami z najbolj slavnimi in v ZDA dobro zapisanimi pop zvezdnicami in zvezdniki (od vsepovsod in od tam: Anitta, Yves, Oklou, Sugababes, Kylie Minogue, Ravyn Lenae idr.) in v dodatku še z najbolj iskrivimi producenti kot remiksarji. Stateside po novem zveni zaznavno drugače kot izvirnik. Pa ne le zaradi vskoka priljubljene Švedinje Zare Larsson. Pinkpantheress ne pozna ovir, saj se njen (hyper)pop neverjetno hiperforsira. Bržčas z razlogom.