Zgodi se tudi najboljšim: The Cure po 'mrku' zmagoslavno do vrhunca festivala

Če smo Slovenci kultno britansko zasedbo The Cure lahko videli že pred 30 leti, ravno, ko so izdali svoj (po mnenju večine) najboljši album Disintegration, so sosedje Hrvati prišli na vrsto (šele) letos, ko je skupina pred mesecem s tremi koncerti v sydneyski operi obeležila tri dekade omenjenega albuma.

14. izdaja INmusic festivala je tako po uspešnih prvih dveh dneh, ko smo uživali ob zasedbah Suede, Garbage, Foals, The Hives, Johnnyju Marru in drugih, tretji dan postrega še z nedvomnim vrhuncem, ki si ga bodo Hrvati zagotovo krepko zapomnili, saj so ga dooolgo in vroče pričakovali.

Po večernem ogrevanju z zanimivo ameriško kantavotrico LP, ki deluje kot nezakonska hči Patti Smith, je bilo vse pripravljeno na vrhunec festivala. Umetnica s pravim imenom Laura Pergolizzi, je svet navdušila z megahitom Lost On You, sicer pa so poznane tudi njene pesmi kot so Strange, Muddy Waters in When We’re High. Njen specifičen in močan vokal brez dvoma navduši, saj ga ponese v neslutene višave, v roke prime kitaro ali ukulele, za "rock predah" pa magari zapoje You shook me all night long zasedbe AC/DC ali Paint it black slovitih Stonesov. Svojo najbolj uspešno pesem je prihranila za konec in pustila dober vtis pred zvezdami večera, sja je poudarila, da je "počaščena, da nastopa pred eno najboljših zasedb vseh časov".

Kar The Cure, brez dvoma, tudi so. Njihovo letošnje sprejetje v Dvorano slavnih rokenrola (The Rock'n'Roll Hall of Fame) je bilo eno bolj odmevnih, tudi po zaslugi govora, ki jim ga je ob vstopu namenil frontman zasedbe Nine Inch Nails, Trent Reznor. Ta jih je označil za eno najbolj vplivnih zasedb vseh časov, brez katerega tudi njegova kariera in življenje ne bi bila taka kot sta.

60-letni Robert Smith je ob četrt na triindvajseto uro stopil na oder v družbi svojih soborcev, basista Simona Gallupa, klaviaturista Rogerja O'Donnella, kitarista Reevesa Gabrelsa in bobnarja Jasona Cooperja. Kot se za prvi koncert v novi državi na njihovem koncertnem zemljevidu tudi spodobi, so koncert pričeli z epsko pesmijo Plainsong, prvi pesmi z albuma Distintegration. Zasanjana fantazmagorično-orgazmična himna, ki utrne solzo sreče marsikomu, ki se ga dotakne genialna godba zasedbe, za katero se zdi, da je, tako po postavi kot po uigranosti in kvaliteti, na svojem vrhuncu.

Zasedba je izbrala odličen nabor pesmi, kar sedem z albuma Disintegration, poleg naslovne tudi Pictures of You, Lovesong, Last Dance, Fascination Street in Lullaby. Vmes so za dober okus vrgli še Burn (če se kdo spomni filma Vran) in kup starejših favoritov. Med igranjem pesmi A Night Like This, ko se je zdelo, da je idealen trenutek, da se zaljubljenci vroče poljubijo, pa se je zgodil pok in ozvočenje je utihnilo. Delali so samo še njihovi monitorski zvočniki, vokal je potihnil, bend je igral naprej, občinstvo pa je v slogu karaok pesem na vse grlo odpelo do konca, saj so tudi mikrofoni ugasnili. Je bila kriva pregoreta varovalka? Prehude zmede na odru in bilo, saj so začeli igrati že naslednjo pesem Push, ki je delovala kot nekakšna akustična različica, medtem ko so mojstri tona v dobrih petih minutah vse popravili, da so potem Push zaigrali še enkrat, kot se spodobi, na veliko veselje vseh navzočih, da je bilo spet vse v najlepšem redu.

Vročico poletne noči so stopnjevali z legendarnimi pesmimi In Between Days, Just Like Heaven, Play for Today in antologinjskima A Forest ter Primary. Po dvajsetih pesmih, ki jo je zaključila mogočna Disintegration, pa so se vrnili še za dodatek, ki pri njih šteje kar osem (!) pesmi. Ko so se vrnili na oder, so najprej mnoge razveselili z Lullaby, pajke nato zamenjali za gosenice v pesmi The Caterpillar, nadaljevali s spevno poskočnico The Walk, vmes pa navrgli še Doing The Unstruck. Nato pa je sledil še vrhunec za vse tiste, ki morda manj dajo na njihovo zgodovino in se raje predajajo najbolj očitnim uspešnicam, ko so izvedli še zaključni četvorček Friday I'm in Love, Close to Me, Why Can't I Be You? in Boys Don't Cry.

Po debelih dveh urah vrhunskega šova, ki so ga zabelili z barvno-dimnimi kulisami, animacijami in impresivnim svetlobnim parkom, je bilo jasno, zakaj so The Cure eden najboljših bendov, kot jih pozna pop, rock, goth in alter scena. Etikete pravzaprav niti niso pomembne, njihova glasba je vrhunska, seže do srca, vsakega pa se dotakne po svoje. Malokdo lahko ostane neprizadet, vsak pa najbrž v njej najde nekaj svojega. Da imajo The Cure tudi posebno legijo svojih fanatičnih oboževalcev, podobno kot Depeche Mode, je prav tako splošno znano dejstvo. Več o njihovih oboževalcih pa kmalu v posebnem članku, namenjenem samo njim.

14. INmusic festival se je tako v velikem slogu zaključil, na skritem odru so nastopili še Peter Bjorn and John, nekateri pa so si dali duška na odru Balkan By Night, kjer so v jutranje ure zabavali Kandžija i gole žene. Jubilejna 15. izdaja festivala, ki bo zagotovo spet ponudila odličen nabor izvajalcev, pa se vrača naslednje leto, ko se bo odvila med 22. in 24. junijem 2020.