Žiga Murko: Ljubezen in glasba sta zame ista stvar

Žigo Murka je glasba z Obale, od koder prihaja, ponesla na Nizozemsko, kjer je štiri leta študiral jazz, pozneje pa večkrat potoval v Ameriko, a se na koncu vrnil v Slovenijo. Raziskoval pa ni le tujine, ampak tudi glasbene zvrsti, od klasike se je odmaknil v jazz, nato ga je vedno bolj vleklo v druge žanre improvizacije in eksperimentiranja, glasbilo pa je delno zamenjal tudi za računalnik in drugo opremo, ki mu pomaga pri ustvarjanju. Kot pravi, glasba zanj seže globlje, tako kot ljubezen, zato sta zanj tesno povezani.

Kako se je začela tvoja glasbena pot?

Začel sem kot pianist v nižji glasbeni šoli, kjer sem se učil klasike. Potem sem se začel zanimati za jazz in sem preklopil na pozavno. To pa zato, ker sem želel igrati v big bandu, ker je bilo tam bolj zabavno. Kot pianista te pripeljejo in odpeljejo, prideš in greš. Nimaš toliko stika z drugimi glasbeniki, jaz pa sem si želel več te sinergije. Tudi moj oče je bil pozavnist in je učil na glasbeni šoli v Piranu, tako da ko sem izrazil željo, da bi igral kaj drugega kot klavir, je bilo nekako logično, da vzamem pozavno. Nisem kaj dosti izbiral, mi je pa bilo všeč. Na Umetniško gimnazijo Koper sem tako že šel kot pozavnist.

Kako si se potem srečal z jazzom?

Mislim, da je jazz nekaj, kar imaš pač v sebi, v svojem DNK. Imaš neke preference. Jaz sem najprej poslušal dosti rock glasbe 60. in 70. let. To je bil ta generacijski vpliv, potem je šlo vse bolj v improvizacijo, nisem pa direktno poslušal jazza. V kakšni od pesmi Boba Marleyja mi je bil na primer zelo všeč tisti del, kjer je bil solo trobente. Vedno bolj sem torej raziskoval improvizacijo, imeli smo že internet, doma so bile plošče. Všeč so mi bili žanri, kjer se je improviziralo.

Za študij si se odločil oditi na Nizozemsko. Zakaj prav tja?

Za študij je bilo vedno tako, da si izbiral med tistim, kar je bilo najbližje, torej Gradec ali Celovec, ker jazza pri nas institucionalno še ni bilo, lahko si dobil le kakšne zasebne učne ure ali pa si se pozanimal in dobil kakšen nasvet tistih, ki so študirali v tujini. Jaz sem poznal Kikija (Denisa Beganovića), ki je bil v Rotterdamu, pa Erik Marenče, Tine Grgurević in Lovro Ravbar so bili tam. Naredil sem sprejemne izpite in potem na Nizozemskem ostal štiri leta.

Takrat si prestopil meje jazza in se podal v bolj elektronske vode. Kako to?

Na Nizozemskem imajo radi bolj fusion koncept glasbe, tako da ni bil to klasičen jazz. V šolskem big bandu smo igrali s priznanimi glasbeniki in imeli veliko gostovanj, ampak mene so vedno bolj navduševali vplivi 70., 80. in 90. let in nisem bil nikoli klasičen jazzist. Klasičen jazz je podoben klasični glasbi, ker si tudi tam na nek način omejen z improvizacijo, saj igraš določen glasbeni jezik. Če pa ga ne obvladaš tako zelo ali ga niti nočeš toliko usvojiti, ker igraš druge podzvrsti, pa se zgodi odmik od klasike. Po vrnitvi iz Rotterdama v Slovenijo sem večkrat potoval v Ameriko. Ko sem bil v New Yorku, sem prvič po nekaj večjih projektih, ki so bili še vedno bolj jazzovski, začel vpletati elektronske zvoke. Na začetku je bilo to bolj na primarni način s sinti in modulacijami zvoka, potem pa se je to prelevilo v produkcijo, kar pa je spremenilo žanr. Ni bil več jazz, bili so bolj beati in elektronika. Po tem sem bil pozneje najbolj prepoznaven in sem naredil več kot 30 teh albumov. Veliko jih je izšlo v samoizdaji v tujini. S tem sem se ukvarjal več kot 10 let in delal vse od bolj eksperimentalnega do bolj hiphopovskega, vedno pa so bili vplivi jazza, tudi pozavne in improvizacije.

Kaj te je pri elektronski glasbi najbolj pritegnilo?

Preizkušanje. Raziskoval sem in koketiral z drugimi žanri in zvrstmi, da bi naredil nekaj izven svoje cone udobja, ampak večinoma je to bilo povezano s hip hopom, ki pa izhaja iz jazza in eksperimentalne podzvrsti. Na koncu je vse to glasba. Vedno sem gledal, kako se lahko odmaknem od klasične forme ustvarjanja in komponiranja. Nikoli nisem delal na takšen način, da bi se usedel in pisal za deset glasbil. Raje sem delal z računalnikom in z zvoki, ki sem jih potem takoj poslušal. Zato me je pritegnila elektronika in tehnologija, ki to omogočata.

Zakaj si se vrnil nazaj v Slovenijo?

Šel sem zelo mlad iz Slovenije in sem mogoče do neke mere pogrešal to vzdušje in udobje življenja, ki ga nudi Slovenija. Po drugi strani sem veliko potoval. Nisem se našel na Nizozemskem in ne bi tam živel. Veliko sem imel dobrih izkušenj, nekaj tudi slabih. Dobro je, da človek gre ven. Brez tega ne bi bil to, kar sem zdaj. Sem nek drug človek in to je bil pomemben dejavnik v mojem razvoju. Ne le poklicno, ampak tudi zasebno. Kljub temu, da Slovenija ne ponuja toliko možnosti za razvoj v določenih sektorjih. Sem pa veliko potoval, zato tega nisem toliko pogrešal.

Se ti zdi, da tujina iz kariernega vidika več ponuja?

Absolutno, ja. Človek si vedno zada neke cilje, ampak je potrebno sklepati tudi določene kompromise. V vseh teh mestih, kjer sem živel: od Rotterdama, New Yorka do Los Angelesa – si ne bi želel ustvariti družine. Bi si jo, če bi bil tam dovolj uspešen, ampak glede na to, da sem tam bil že v svojih dvajsetih in se nisem nikjer ustalil, so me poti vodile nazaj v Slovenijo. 

Kako pa bi opisal življenje umetnika v Sloveniji?

Jaz nisem najboljši primer za to, ker ne delam samo glasbe, če pa se preslikam v obdobje, ko sem bil samo glasbenik, pa je to pogojeno z obdobjem in načinom življenja. Če nisi tako zelo odvisen od financ, ki jih moraš zagotoviti skozi poklic, potem še gre. Če pa služiš s tem, pa je težje, ker moraš delati kompromise, ki pa jih jaz nisem bil pripravljen delati za glasbo. Glasba je zame nekaj globljega, ni poklic. Njen cilj ni finančni in ni nosilec dobička, ampak je nekaj dodatnega. Ampak na žalost v življenju in tej industriji prevlada poslovna plat. To pogosto rečem tudi za glasbenike, ki so danes uspešni, ampak še vedno precej mladi, da naj razmišljajo naprej. Tega se marsikdo ne zaveda. Moj zadnji projekt soul je bolj popovski, ampak to niso žanri, ki v Sloveniji prevladujejo in bi se lahko na njih tudi finančno zanašal.

Tvoj zadnji projekt je plošča Your Love. Kaj je bil navdih in kako si jo ustvarjal?

Navdih sem našel v umetnikih, kot so Luther Vandross, Dion Warwick, George Benson in predvsem Marcus Miller. Njihova glasba me je inspirirala. Nisem se pa nikoli imel za pevca, glasbo sem delal bolj postopoma. Potem sem spremenil karakteristike in začel vključevati tehnologijo, ki je vedno nadgradnja nečesa.

Začel pa si pisati tudi tekste.

To je bil na začetku izziv, ker vokalne glasbe sploh nisem pisal. Sem pozavnist in instrumentalist, manjkalo pa mi je besedilo. Nekaj časa sem sodeloval s tekstopisci, a sem ugotovil, da bom moral tudi za to poprijeti sam, da bo tako najbolj iskreno. Sam nisem glasbenik ali poslušalec, ki si zapomni besedila, v žanru, ki ga ustvarjam, pa je besedilo sekundarnega pomena. Zagotovo ni nekaj političnega ali kritičnega. Lahko se pojavijo te tematike, ampak so med vrsticami. Glavna tema je ljubezen, kar enačim z glasbo. Ljubezen in glasba sta zame ista stvar. Ljubezen je tema, ki se nikoli ne izrabi. Veliko ljudi kritizira in označi to temo za trivialno, ampak jaz se s tem ne obremenjujem. Meni se zdi, da je to vir neomejenega navdiha.

V času svoje glasbene kariere pa si sodeloval tudi z več glasbeniki. Kako se najdete med seboj?

Veliko sodelovanj pride spontano zaradi istega načina razmišljanja, lokacije, določenih vplivov. Igral sem z Zlatkom Kavčičem, ker sem prišel iz takih krogov in sem pač iz Obale. V Pritličju sem soustvarjal dogodek, kjer je bilo bistvo prav povezovanje. Ne samo glasbeno, tudi izven tega. Vedno je iz tega prišlo nekaj dobrega in zanimivega. To smo delali kar nekaj časa, ampak sam rad zaključim stvari, ko so na vrhuncu, da se ne izpojejo. Enako je na primer s televizijskimi serijami. Prva sezona je vedno najboljša. Podobno je z glasbenimi albumi. Moraš nadgrajevati stvari in biti boljši. Nova poglavja, nove zgodbe.

Raje delaš živo glasbo ali ustvarjaš albume?

Ker je bila vmes pandemija, je to doprineslo k temu, da smo ustvarjali sami in ne v bendih. Pred tem sem bil v jazzovskih bendih, igranje instrumenta pa terja veliko vaje, kar te izolira. Kot klasik sem vadil po pet ali šest ur na dan in bil zelo discipliniran. Če bi zdaj lahko izbiral, bi raje izbral živo. Sem se pa razvijal skozi izkušnje. Moral sem narediti en ovinek, da sem se lahko razvil v to smer, kjer sem zdaj. Postal sem dober v produkciji elektronske in eksperimentalne glasbe, tudi hip hopa in beatov.

Kolikokrat še vzameš v roke pozavno ali sedeš za klavir?

Zdaj ne več toliko, ker nimam veliko časa. Imam dva majhna otroka. Lahko pa dam isti odgovor kot pred leti. Ko sem daljše obdobje brez glasbe, mi nekaj začne manjkati in moram začeti kompenzirati. Ravno včeraj sem dobil nov kos opreme, ki je prvi glasbeni nakup po skoraj desetih letih. Prej sem kupoval veliko opreme, zdaj pa sem rekel, da rabim nekaj, kar mi bo pomagalo biti več v glasbi, brez da bi bil vezan na instrument ali računalnik.  Na takšnem semplerju je nastal kup komadov in albumov. Zadnji album sem delal pet let, potem pa se je rodila hčerka in mi je zmanjkalo časa, zato ga več kot leto dni nisem zaključil. Z veliko pomoči žene sem ga dokončal, ko sem po dve do tri ure vsak dan ustvarjal. To je proces. Zdaj sem v tem delu, da se nabirajo ideje, ampak nimajo še ne repa ne glave. Naslednji korak bi bil vrnitev h koreninam moje elektronske glasbe in vplesti vsaj delež tega, čemur sem se zavestno izognil pri zadnjem projektu. Ampak še vedno pisati komade v maniri pop fazone.

Vključujejo te ideje pisanje besedil in pevske ambicije?

Ja, mogoče tudi v domačem jeziku, kar sem že nekaj delal, ampak sem se potem vseeno odločil za angleški prvenec. Ampak glede na to, da sem v Sloveniji, ustvarjam v slovenskem prostoru, pogrešam v bistvu to povratno informacijo, ki jo dobiš, če delaš v materinščini. To manjka pri projektih, ki so angleški in v žanrih, ki tukaj niso popularni.
 

Te glasbeno še vleče v tujino?

Ja, vse je povezano s tujino. Tukaj ustvarjam, dajem intervjuje, ampak večinoma sem v stiku s tujimi producenti. Delam pa tudi z domačimi glasbeniki, ki so sodelovali na moji plošči. Tomaž Gajšt je na trobenti, Domen Gnezda na kitari, spremljevalne vokalistke so Slovenke.

Kaj pa se trenutno vrti na tvojem predvajalniku?

Dobro vprašanje. Na poti sem poslušal koncert Lutherja Vandrossa. Na mojem seznamu glasbe je tudi album Ane Roxanne Because of a Flower, ona je zelo uspešna zdaj. Poslušam glasbo za uspavanje, ampak to zato, ker se moj sin uspava ob tem. Simply Red, freekind. in Roberto Fleck. Zelo mešan nabor. Vedno kaj novega odkrijem in si naredim svoj seznam predvajanja, kjer se znajdejo različne stvari.