Zmagovalca tedna sta skoraj neznana Cloves in njen flirt z lastnico kose

1. DUA LIPA & ANGÈLE – Fever

Nadvse pogumno. Londonska pop diva ne popušča. Njen uspešni album Future Nostalgia je izšel marca. Prav enako odlična repesažna zbirka remiksov (delno s predelanim povzetkom slednjega), to je kompletek Club Future Nostalgia (DJ Mix), je ven padel ob koncu avgusta. Mimo nista niti dva krepka meseca, in že je v ponudbi Due Lipe nov super hit. Hvaležno kratek in na 2-step metriko postavljen Fever vključuje ravno pravšnje število melodičnih vozlov, ki na mah pritegnejo pozornost. Tu je še mlada belgijska pop prvakinja Angèle, ki svoj prvi korus predstavi na prikupnem traperskem podstavku. Količina zvedave francoščine pa je, kot že nakazano, optimizirana – ta takoj sproži simpatije. Fever je, s svojim malenkost razpršenim refrenom, aktualno euro-pop bistvo, prav res. Kot da bi združil opusa Due Lipe in Katalonke Rosalíe. Super kul.

Senca na Fever pade šele po tem, ko izvemo, da je snemalna akcija za pričujoči videospot, ki je poleti potekala pretežno v londonskih kvartih Shoreditch in Highgate, močno prekršila pravila karantene zaradi novega koronavirusa. Menda je producent izrečeno kazen poravnal takoj.

Ocena: 4,5

2. BILLIE EILISH – Therefore I Am

Z nestrpnostjo se je čakalo na novo stvar zelo popularne samorastniške ameriške indie popevkarice. Všeč so mi njene superge. To ni bistveno. Še manj pomembno je, da približno 5000 kalorij, kolikor jih Billie Eilish izmakne v izpraznjenem šoping centru, tako za vitkost postave kot tudi za mozoljast makadam na obrazu ni ravno tolažilnih, kaj šele zdravilnih. Therefore I Am je krasen komad. Spremljajoča diskretna distorzija je skozi novo uspešnico še vedno rosno mlade superzvezdnice speljana zelo okusno in premišljeno. Ta slehernika malenkost moti, po svoje pa dobrikavo privlači. Glasovna intenziteta, ki jo sproža Eilisheva, je druga ključna prvina. Pevka se ne pusti zmesti in do konca sorazmerno kratke skladbe ostaja značilno plaho prezirljiva, v resnici pa s tem le potrjuje svojo odločenost, da bo ostala nedostopna. Na koncu spota srečno uide. Saj res! Spot je režirala sama. In še bistvo bistva. Therefore I Am ima nemara najbolj speven refren med vsemi, ki jih je grammyjevka kadarkoli posnela. Billie Eilish mi postaja všeč, zelo všeč. Superge ima hude  – saj to pa že veste.

Ocena: 4,5

3. KING FOO – We Could

V komad We Could smo potisnjeni skozi ne posebej obetavno in takoj prepoznavno stingovsko režo. Ta se na 43. sekundi krepko razmakne. Vanjo pridrvi preveč tipski rockovski refren, ki preprosto ponudi premalo vznemirjenja. Tipanje po t. i. ride čineli je sploh odvečno. Po pol minute smo znova bočno parkirani ob začetek Stingove If I Ever Lose My Faith In You (album Ten Summoner’s Tales, 1993). Pred ponovitvijo ali pred drugim refrenom celota vendarle postane prepričljiva, bolj čvrsta in bolj avtonomna. Pevka Aleksandra Josič jo zapopade skrajno dovzetno. Ljubljanski adult rock šampioni svojo novo stvaritev naposled vendarle h koncu pripeljejo dovolj ekspeditivno in še kar posrečeno. Lani poleti sem priložnostno pristal na zelo omikani korporativni žurki, kjer so s svojim mamutsko dolgim setom nastopili King Foo. Bili so izvrstni. Ta bend lahko odigra čisto čisto vse. Če bo bend v prihodnje ob podobni priložnosti kdaj pozabil izvesti We Could, tega mogoče niti ne bom opazil. Videospot pa, gotovo, lahko služi kot primer najboljše prakse.

Ocena: 3,5

4. CLOVES – Dead

Cloves je Avstralka, ki ustvarja v Londonu. Pred dvema letoma je zdaj 24-letnica predstavila svoj debitantski album. Naslovila ga je One Big Nothing (En velik nič). Očitno sta kantavtorki zadnji dve pomladi v ustvarjalnem smislu dobro deli. Kajti nov komad Kaity Dunstan, kot je pevkino pravo ime, ni nič drugega kot One Big Something! Nekaj zelo blizu briljantnemu! Pesem resda opeva izolacijo, izžetost, utrujenost in naveličanost. Zato je Dead njen logičen naslov. Škoda, da je ta dovršen. A ni panike. Cloves je še kako živa in rad verjamem, da jo bo prav Dead ponesel med glasno hvaljene in pogosto predvajanje. Odlična interpretacija na relativno skopi in zato še toliko bolj skrivnostni, odtujeni basovski spremljavi. Nekaj krasne alter ali propixies esence voham tu. Nadomestek solaže, to je skupek občasno zategnjenih sintetičnih zvokov, ki ustvarja privid šviganja po vsemirju, se mi prav tako zelo dopade. Svojevrsten paradoks tedna, ki ga navdušeno priporočam.

Ocena: 5