Anthony Hopkins o spoznanju, da je alkoholik: Povedal mi je notranji glas

Anthony Hopkins je ob izidu knjige spominov znova spregovoril o prelomni odločitvi, ko je spoznal, da je odvisen od alkohola in potrebuje pomoč. Zvezdnik filmov Ko jagenjčki obmolknejo, Hannibal in Ko pride Joe Black, je v podkastu New York Timesa opisal strašno izkušnjo, ki ga je pripeljala do spoznanja, da je alkoholik.

"Bil sem pijan in sem se v polmraku vozil po Kaliforniji, brez da bi vedel, kam sem namenjen. Takrat sem spoznal, da bi lahko ubil koga – ali sebe, vseeno mi je bilo," je odkrito priznal in dodal: "Zavedel sem se svojega početja, zato sem svojemu nekdanjemu agentu na zabavi v Beverly Hillsu rekel, da potrebujem pomoč."

Igralec je nato delil skoraj mistično izkušnjo, ki je sledila: "Pogledal sem na uro, ki je kazala natančno 11, ko mi je nek notranji glas ali globoka, notranja misel dejala, da je sedaj vsega tega konec in lahko začnem živeti. Dodal je, da je bilo vse z namenom in naj tega nikoli ne pozabim," je povedal zvezdnik, glas pa opisal kot glasen, razumski in skoraj radijski moški vokal, ki mu je popolnoma odvzel željo po alkoholnih pijačah.

"Moja želja po pitju je izginila. Nimam nobenih drugih teorij kot to, da je bilo nekaj božanskega. Neka moč, ki jo imamo vsi v sebi, ki nas spremlja od rojstva, življenjska sila ali karkoli že je," je še dodal Hopkins.

Hopkins je ob razmišljanju o začetkih svoje odvisnosti dejal, da je po osamljenem otroštvu in zlorabi pil, da bi pozabil na to. "Veste, alkohol je odličen, ker vas v trenutku prenese v drug prostor," je dejal in se spomnil kulture pitja med igralci v tistem času: "Peter O'Toole, Richard Burton, veliko njih je pilo in spominjam se teh pijančevanj, ko sem si mislil, da je takšno življenje nas upornikov, čeprav je nekje v ozadju mojih misli ves čas odzvanjalo, da bo tudi mene to ubilo. Vsi tisti fantje, s katerimi sem delal, so izginili," je povedal.

Sedaj je skoraj 88-letni igralec hvaležen, da je še živ. "V življenju so ogromne težave in jih opaziš. Končno pa se, ko se bližam 88. letu starosti, zjutraj zbudim in si rečem: Še vedno sem tukaj. Kako? Ne vem. Ampak karkoli me že drži tukaj, najlepša hvala!"