Britanski komik znan kot odpuščeni telebajsek: Slovenci so inteligentno občinstvo

Komik, ki je odraščal v Veliki Britaniji, trenutno živi na Madžarskem in v kratkem prihaja v Ljubljano v sklopu Festivala Panč, je najbolj znan kot vijoličasti telebajsek. Za 24ur.com je ekskluzivno spregovoril o svoji ikonični vlogi, pisanju knjige, ki nosi naslov Spolno življenje komika, in predvsem o tem, zakaj so ga odpustili. Izogniti se ni mogel niti vprašanju, ki se je pred leti nenehno pojavljalo na takrat priljubljenih forumih – je Tinki Binki gej? Vijoličasti telebajsek moškega spola z rdečo torbico je bil pred leti pereča tema o tem, ali otroci spremljajo otroški program, v katerega so vključili predstavnika LGBT+ skupnosti. Kaj pravi Dave? Več v intervjuju.

To ne bo vaš prvi nastop v Sloveniji. Kako se spomnite slovenskega občinstva?

Moj zadnji nastop v Sloveniji je bil januarja letos. Občinstva se spominjam kot izjemno inteligentnega, izobraženega in dovzetnega za nove šale. Zame je velik užitek nastopati za slovensko občinstvo. Na angleško govoreče šove pridejo po kulturno izkušnjo. Tako kot Britanci hodijo na koncerte godalnih kvartetov. Šova se udeležijo, da bi uživali. V Veliki Britaniji je veliko stand up komedij izgovor za ‘iti na pivo’. Ljudje pridejo, da bi se napili, ne da bi se ob tem sploh potrudili razumeti komedijo. Britanci potrebujejo preproste šale, ki jih je lahko razumeti. Izvirni komik, ki preizkuša meje svojih novih idej, ne bi bil dobro sprejet pred takšnim občinstvom. Vesel sem, da lahko občasno pobegnem od tega.

Ste komik, igrali ste v nekaj filmih, napisali ste knjigo, znani pa ste tudi kot vijoličasti telebajsek Tinki Binki. Kako odgovorite na vprašanje ‘S čim se ukvarjate’?

Odvisno, kdo sprašuje. Če me to vpraša hollywoodski režiser, odgovorim, da sem igralec. Če me sprašuje lastnik lokala na Tajskem, kjer imajo tudi stand up, sem komik. Če nekoga spoznam na zabavi in me vpraša, s čim se ukvarjam, rečem, da sem komik in da se največ posvečam komediji. 

Kako bi opisali samega sebe? Kateri poklic je za vas na vrhu seznama?

Težko vprašanje. Najdlje se ukvarjam s stand upom, največ denarja pa sem zaslužil z vlogami v filmih in televizijskih serijah. Če bi življenje potekalo, kot bi si sam želel, bi pisal scenarije in igral eno od svojih vlog. Pisal bi knjige, z največjim veseljem. A vedno bom komik. Biti na odru in se soočiti z občinstvom, z dvorano, polno neznanih ljudi, ki so plačali, da jih nasmejiš, je posebne vrste test. Najpomembnejši je trenutek ‘tukaj in zdaj’. Takrat niso pomembni dosežki iz preteklosti. Če v danem trenutku nisi smešen na odru, si veliko razočaranje za občinstvo. Komiki smo vedno na preži, ker če se ljudje ne smejijo, nekaj ni v redu. Televizijski igralec je lahko imeniten v eni od svojih vlog in lahko s to vlogo živi več let. Lahko se pozneje zredi, postane alkoholik, saj ve, da bodo ljudje po svetu gledali njegovo najboljše delo še več let na malih zaslonih. Takrat, v tej vlogi so bili na vrhuncu, bili so privlačni in suhi. 

Katera od vlog vam je najljubša?

Najljubša vloga je zagotovo ena glavnih vlog v nizkocenovni televizijski seriji, posneti v Budimpešti preteklo poletje. Igral sem Georgea Smitha, lastnika šole angleščine. Izjemno prijetno je bilo sodelovati s producenti te serije. Vzdušje je bilo neformalno, sproščeno, kar je pomenilo, da smo se lahko med igro bolj sprostili. Scenarij je bil napisan v angleščini, ekipa pa se je med seboj sporazumevala v madžarščini. Moral sem se naučiti besed ‘akcija’ in ‘konec’, da sem vedel, kdaj snemamo in kdaj smo končali snemanje. 

In najtežja vloga?

Najtežja pa je bila glavna vloga v televizijski reklami, ki sem jo posnel v zgodnjih dvajsetih. Bil sem svež igralec, ravno sem zaključil igralski študij, kjer so nas učili predvsem metode igranja po Stanislavskym. To pomeni, da so od nas zahtevali, da občutimo čustva vloge, ki jo igramo, in verjeti, da smo res v tej situaciji, ki je pred nami. Naučili so nas, da ne smemo posneti nič, ne da bi čutili čustva vloge. V tej reklami sem igral roparja, ki se vozi proti banki, ki jo želi oropati. Snemali so me povsem od blizu. Režiser je ustavil snemanje in mi pokazal določene mimike in mi rekel: ‘Želim, da narediš vse te mimike. Vse skupaj naj traja sekundo in pol.’ Bil sem v šoku, kako malo čustev je reklama dopuščala. Bil sem v šoku, saj sem na fakulteti imel nekaj minut, da sem se poglobil v lik in njegovo motivacijo, njegova čustva. Potem pa sem imel le sekundo in pol za tri mimike sredi Londona, med tem ko so vame strmeli mimoidoči. Kar nekajkrat smo ponavljali eno sceno. Tu metoda po Stanislavskym ni imela nikakršne vloge. Tu je imel vlogo le denar.

Napisali ste knjigo z naslovom The Sex Life of a Comedian (Spolno življenje komika). Kdaj ste prvič dobili idejo, da bi radi napisali svojo knjigo?

Med komiki sem znan kot dober pisec šal. Znani komiki so mi začeli pisati, da bi radi odkupili kakšno šalo in me celo plačali, da jih pišem namesto njih. Stand up šale so najbolj kompleksna oblika pisanja, poleg matematičnih enačb. Dobra šala je veliko vredna. In kmalu sem spoznal, da pišem šale, s katerimi izboljšujem druge ljudi, med tem ko sam ostajam neviden. Ljudje predvidevajo, da komiki, ki jih vidijo na odru, tudi sami pišejo šale. Po nekaj časa tudi komiki pozabijo, da sem jaz tisti, ki jim je napisal šale, s katerimi jim je uspelo. In v določenem trenutku sem se odločil, da bom pisal šale, s katerimi bom izboljšal sebe, ne drugih. S pisanjem knjige je bilo na naslovnici napisano moje ime, ki me je identificiralo kot avtorja, kot pisatelja. Če bo knjiga kdaj uspela, bodo ljudje vedeli, da sem jo napisal jaz in ne nekdo drug. 

Se kdaj zgodi, da šala, ki ste jo napisali za drugega komika, pri njem ne funkcionira tako dobro, kot ste si morda zamislili?

Ne, to se mi ne dogaja. Ko napišem šalo za drugega komika, vem, kako govori, kakšen ritem in stil ima, kako zadevo dostavi občinstvu. Medtem ko pišem, slišim njihov glas. Ko šalo izvedejo na odru, uspe točno tako, kot sem si zamislil.

Katera tema je za komike najbolj generična? Katera je tista tema, ki ‘deluje’ na vseh občinstvih?

To so šale o telesu. Vsi imamo telo in vsi vemo, kako deluje. Torej tudi če se nam zdi smešno ali ne, jo bomo vsi dojeli. Tu mislim predvsem na teme, kot so spolnost, 'vetrovi' in ostale potrebe, ki jih imajo ljudje in so naravne. A, seveda, pa tudi kihanje. Ni pa šale, ki bi vedno ‘vžgala’. 

Katera tema je vaša najljubša, ko ste na odru?

Zame je stand up komedija oblika umetnosti in seveda osebnega raziskovanja. A seveda je komedija zame tudi način življenja in preživljanja sebe ter družine. Moja najljubša tema je človeška neumnost. Biti klovn, ampak z besedami. Tu se predvsem lahko izognem političnih vidikov. Rad imam komedijo, ki temelji na človeški neumnosti ali na naših občutkih.

Ne morem mimo dejstva, da ste znani kot izvirni vijoličasti telebajsek Tinki Binki. Kako komik postane del otroškega programa, kjer je bolj malo dialoga?

Poklicali so me na avdicijo prav za Tinkija Binkija. Nisem sam prosil za to vlogo, za katero je na avdicijo prišlo kar 600 ljudi. In na koncu sem jo dobil jaz.

Kako komentirate govorice, ki so se pojavljale pred leti, da naj bi bil Tinki Binki homoseksualec in s tem predstavnik LGBT+ skupnosti?

Telebajski so prikupni liki, ustvarjeni za zabavo otrok in dojenčkov do treh let. To so brezspolna bitja. Ja, imajo spol, ampak nimajo spolovil. Torej: nemogoče je, da bi bili homoseksualci. Ali da bi bili heteroseksualci. Ali biseksualci.

Iz priljubljene oddaje so vas odpustili. Kaj se je dogajalo, da ste izgubili vlogo Tinkija Binkija?

Čeprav so me odpustili, sem še vedno del tega šova, saj smo posneli toliko splošnega materiala, da te prizore še vedno redno dajejo v nove epizode. Tudi ko je v oddaji že nov igralec v preobleki Tinkija Binkija, se med zapisom igralcev še vedno pojavim tudi jaz. Televizijski posel je zelo brutalno okolje in ljudi se nenehno odpušča. Ko so odpustili mene, je prišel nekakšen val, ko so se poslovili od velikega števila sodelavcev. Odpustili so tudi sodelavca, ki je pozneje pomagal pri snemanju Titanika. Takrat so odpustili res veliko ljudi. Zakaj so odpustili mene, ve samo producentka. To je bila njena odločitev.

Ste telebajske pogrešali po tem, ko so vas odpustili?

Ja, grozno sem jih pogrešal. A sem tudi to prebolel. Med snemanjem oddaje na primer nikoli nisem prenehal stand up komedije. Ko so me odpustili, sem nadaljeval pisanje šal, dobil dve vlogi v televizijskih filmih, snemal v Hollywoodu. Zaslužek v Hollywoodu pa je bil veliko boljši kot pri telebajskih.  Moja knjiga je osnovana na izkušnji, ki jo imam s telebajski in predvsem s tem, da so me odpustili. V knjigi je veliko resničnih trenutkov, pomešanih z nekaterimi izmišljenimi. 

Je kakšna karakteristika Tinkija Binkija, ki jo ima zaradi vas?

Jaz sem tisti, ki je vlogo naredil takšno, kot je. Vso svoje znanje, ki ga imam s področja komedije in borilnih veščin, sem uporabil pri tem liku. Dolga leta sem se učil aikido, in prav to mi je dalo možnost, da sem se lahko lepo in elegantno premikal v velikem in predvsem zelo vročem kostumu.

In še za konec: kako je epidemija covid-19 vplivala na vas kot na komika?

Ustavljeni so bili vsi nastopi v živo. Izjemno sem vesel, da živim na Madžarskem, kjer je bilo število okuženih zelo nizko. Nastopi v živo so se znova vrnili maja, medtem ko v Veliki Britaniji še vedno tega ni nikjer. Med časom svetovne karantene so se začele spletne oddaje in nastopi. Zdaj je kar naenkrat mogoče nastopati ‘v’ klubih v Singapurju, Brightonu, Antwerpu. In vse je mogoče prek mojega prenosnega računalnika na Madžarskem. Nekateri obiskovalci spletnega šova imajo prižgane kamere in lahko vidimo njihove odzive med nastopi. Zanimivo je, da so tako kot nastopajoči tudi gostje iz različnih držav po svetu. Nekateri so iz Avstralije in gledajo šov iz Berlina. Pred časom sem imel spletni nastop, kjer sta bila med občinstvom tudi zaljubljenca, ki sta na svoji jahti pila gin in tonik. Zasledil sem mamo samohranilko, kako me posluša in gleda, medtem ko pomiva gore umazane posode v kadi. Med občinstvom je bil tudi bratranec iz Bristola, ki ga nisem videl že več let. Spletne stand up komedije so zdaj nekakšen nov ‘vmesnik’, ki pa nikakor ne morejo zamenjati pravega nastopa na odru z občinstvom v živo. Nekaj neprecenljivega je v tem, da je pred tabo nekaj ljudi, da ste skupaj v prostoru, da komunicirate z njimi, da jih opazujete med drzno šalo in da opaziš, kako gostje govorijo o šalah …