Enis Bešlagić: Ne bom dovolil, da bi bil odlagališče za mnenja kretenov

O čem govori predstava Če bi bil nekdo (v originalu Da sam ja neko)?

To je zgodba o mojem delu, o mojem življenju. To je avtobiografska zgodba z elementi motivacijskega govora. To je zgodba o odraščanju, o vsem, kar sem doživel v življenju in deluje kot zdravilo za dušo, saj se je izkazalo, da se je v preteklih predstavah kar nekaj ljudi vrnilo. Vsakič z drugo družbo. Naj bodo to prijatelji, starši, partnerji. Predstavo je kar nekaj ljudi označilo za čustveni vrtiljak, tako da to je takšna predstava. Nekaj posebnega.

Torej to ni stand up predstava?

Ne, to ni stand up. Kot sem povedal, to je zgolj avtobiografska predstava, v kateri ni politike, vulgarnosti, ni grdih besed. Slišali boste lepo zgodbo, tudi zabavno, čustveno in smešno zgodbo. To je predstava, ki sem jo razprodal v velikih dvoranah na tleh nekdanje skupne države. Odpravljam pa se tudi v tujino, v Avstrijo, v Švico, zato prihajamo tudi v Cankarjev dom. Obljubljam dve uri zabave in smeha. 

No, ravno sem želela vprašati, ali se bomo tudi kaj smejali z vami ali predstava ni takšne narave ... 

Boste, zagotovo. Veliko se boste smejali, prinesite robčke, ker bo smeha veliko. To bo eno takšno iskreno in lepo druženje. To je predstava o meni, o igralcu, kako doživljam stvari, kako nas dojemajo naši oboževalci, gledalci. V predstavi pa govorim o tem, kaj vse se dogaja v ozadju, v zaodrju tega posla.  

V enem od intervjujev ste povedali, da predstava nosi prav posebno sporočilo. Kakšno?

Spominjam ljudi, da se morajo bolj ukvarjati z ljudmi, da jih obiskujejo, da jim izkazujejo čustva takrat, ko so še vedno živi, ne pa, da se z njimi toliko ukvarjajo, ko umrejo. Spominjam jih, naj otroci pazijo na svoje starše, naj jim povedo, da jih imajo radi. Predstava je kot neka misija, ki spominja na pozabljene vrednote in jih zdaj daje v prvi plan. 

V Sloveniji vas predvsem poznamo kot Hasota iz skečev o Muji in Hasu, poznamo vas tudi kot Šemsa iz hrvaške različice Naše male klinike. No, zdaj pa bomo spoznali vas, Enisa. 

Tako je, spoznali boste nekoga iz ozadja. Spoznali boste Enisa, takšnega, kot je. Kakšen je bil, ko je študiral? Kakšen je bil, ko je dobil prve vloge? Kako se je Enis znašel, ko je papež prišel v Sarajevo in izvedeli boste, kakšne povezave imam sploh s papežem? Pa vse do tega, kako to, da sem še vedno na sceni, zakaj sem tako iskren in se ne bojim izreči določenih stvari, ki si jih ljudje sicer ne upajo reči na glas. Na vse to gledam skozi nek duhovni pogled. Veste, nekaj časa sem delal tudi na pokopališču in imam veliko izkušenj s tem, kako ljudje bolj cenijo mrtve kot žive.

Nekajkrat sem vas videla v javnosti, med drugim tudi na medijskih festivalih, in sem dobila občutek, da ste zelo dostopna oseba ...

Ja, res je. Dobro ste opazili. (smeh) O tem tudi govorim v predstavi, da sem zelo dostopen, odprt in preprost človek. Prav zato sem želel narediti predstavo, da sem pokazal, da lahko tudi enostavni ljudje naredijo predstavo, ki pusti vtis in je uspešna. Da za to ni treba igrati, se ni treba šopiriti, da si lahko normalen, deloven človek in ti lahko uspe. Hotel sem prikazati, da če si skrivnosten, da to še ne pomeni, da te bodo ljudje bolj spoštovali. 

Mislite, da je veliko tega, te 'skrivnostnosti' v medijskem svetu, igralskem svetu?

To vidimo tudi pri zdravnikih, odvetnikih. To je bolj problem ega in nekih nerazčiščenih stvari. Ne bi tega opredelil samo na en poklic, na eno področje. Tudi v medijih vidimo različne novinarje. Ali naredite lepo zgodbo ali pa zaradi enega naslova dosežete tektonski premik in s tem naredite nekaj slabega, no, lahko pa tudi dobrega. Ni treba vsega delati za en všeček, za eno razpravo, morate biti oseba s hrbtenico in mnenjem ter za tem mnenjem trdno stati. 

Govorite o všečkih. Kaj pa menite o družbenih omrežjih?

Tudi prej so se ljudje družili. Danes se ljudje 'družijo' na družbenih omrežjih, včasih pa so se v barih. A spet je vprašanje, kako se boste obnašali ali v baru ali na družbenih omrežjih. Prej so bili ljudje, ki so bili v kavarni dve uri, in so bili ljudje, ki so bili v kavarni oziroma baru vso noč in ves dan. Tako je tudi danes z družbenimi omrežji. Tako je tudi s komentarji. Lahko najdemo lepe, lahko grde komentarje. Moramo pa vedeti, da komentarji več govorijo o človeku, ki ga je napisal, kot o meni, ki mi ga je posvetil. 

Kako pa ste z negativnimi komentarji? Odgovarjate na njih, jih brišete?

Nekaj časa sem odgovarjal na komentarje, zdaj pa sem se odločil, da jih raje brišem, ker nimajo kaj delati na mojem profilu, pod mojimi vsebinami. Sploh tiste vulgarne, ki nimajo nobene zveze niti z mano niti z mojo vsebino. Sam nikoli nisem nič grdega napisal nikomur, zato tudi sam ne bom odlagališče mnenj kretenov. Če je komentar na moje delo, pustim. Če pa so komentarji vulgarni, jih zbrišem. Sem pa skozi življenje prišel do zaključka, da nimam sovražnikov, da imam samo motivatorje. To so ljudje, ki mene motivirajo. Oni so tisti, ki največ vedo o meni, kje sem, kam grem, kje imam predstavo. Še moji prijatelji ne vedo, kje imam kakšno predstavo. Zelo so ažurni. (smeh)

Še za konec: prihajate v Ljubljano. Koliko poznate slovensko občinstvo?

Poznam ga zaradi svojega dela. V Sloveniji je veliko ljudi iz držav nekdanje skupne države, moja zgodba pripada tej generaciji, zato sem prepričan, da bo tudi vaše občinstvo predstavo sprejelo odprtih rok. Tudi Mujo in Haso sta bila v Sloveniji zelo lepo sprejeta in vem, da so Slovenci zelo duhoviti ljudje. Morda imamo Bosanci malo drugačen duh, ampak to nas dela različne in zato je lepo.