Tuja scena

Esmeraldin sin z Downovim sindromom praznoval 17 let

Ciudad de Mexico, 21. 02. 2021 07.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 2 min

Mehiška igralka Leticia Calderon, ki je pri nas zaslovela v vlogi slepe Esmeralde v istoimenski telenoveli, ima v teh dneh kljub nedavni izgubi očeta dober razlog za veselje. Njen najstarejši sin Luciano je dopolnil 17 let, dva dni za njim pa je rojstni dan praznoval še njegov brat Carlo.

Leticia Calderon
Leticia Calderon FOTO: Profimedia

Leticijin prvorojenec Luciano se je 17. februarja 2004 rodil z Downovim sindromom. Igralka, ki je imela neizmerno željo postati mama, se je morala ob porodu ob neizmerni sreči hkrati soočiti s težkim udarcem, ki ga je predstavljalo zdravstveno stanje njenega sina.

Priljubljena mehiška igralka Leticia Calderon, ki je zaslovela v vlogi slepe Esmeralde v istoimenski telenoveli, je družbena omrežja izkoristila, da je svojemu prvorojencu voščila za osebni praznik: "Pred 17 leti je v moje življenje prišlo to bitje, polno radosti in ljubezni. S svojim prihodom mi je dal še en razlog za življenje in to, da sem iz dneva v dan boljša. Rada te imam, Luciano. Vse najboljše."

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Ko je Lety, kot jo kličejo znanci in prijatelji, drugič zanosila, je na svet prijokal zdrav fantek, ki sta ga s takratnim možem Juanom Colladom poimenovala Carlo. Ta je svoj 16. rojstni dan praznoval le dva dni za Lucianom, 19. februarja.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

"Pred 16 leti je v moje življenje prišel zelo čeden (fant). Takšen, ki me objame, me uči in zelo nasmeji. Rada te imam, Carlo. Želim ti, da boš zelo srečen in uresničil svoje sanje. Vse najboljše," mu je na Twitterju voščila ponosna mamica. 

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Za Lety je vloga mame najpomembnejša vloga v življenju in za svoja sinova se brezpogojno razdaja. Čeprav je Luciano otrok s posebnimi potrebami, slavna igralka med njim in Carlom nikoli ni delala razlik. Lucianu je nudila vse, kar mu je lahko, od izobraževanja do ustrezne nege.

Koronavirus pasica november
  • krovni2
  • PRALNI STROJ
  • SESALNIK
  • ČISTILEC
  • klima
  • tv
  • ura
  • skiro
  • kosilnica
  • krovni

KOMENTARJI (4)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

MrKritik77 .
21. 02. 2021 11.11
+4
Neke pravljice spodaj. Seveda, če se ti rodi otrok z Downovim sindromom, potem pač skrbiš/poskrbiš zanj. Ne me pa fopat s temi neumnostmi, da je to neko darilo. To je razočaranje za vsakega starša in če ženska ugotovi tekom nosečnosti, da bo njen zarodek imel Downov sindrom, potem je edna odgovorna stvar, da NEMUDOMA splavi.
mijam75
21. 02. 2021 12.46
+0
Tudi jaz mislim, da ni božji dar, ne obsojam tistih, ki ne zmorejo narediti splava, mi gre samo na živce ta propaganda, da so to sončki in bla bla. Ja, so osebe, ki ti vračajo nezmerno ljubezen, čez par minut pa imajo lahko napade ihte in nečimrnosti in jim je težko pomagat. Žal živimo v taki družbi, ki ljudi, ki ne morejoo živeti samostojno, ne sprejema. Ti sončki imajo lepo življenje samo dokler zanje skrbijo starši, potem nimajo dobesedno nikogar več. Sorodniki ne morejo skrbeti zanje, zato grejo v zavode. Tam mnogih niti nihče ne obiskuje, če pa jih oni kličejo, so mnogi tudi jezni. Poznam punco, ki tam dela in pravi, kako trpijo. Bolj kot so "normalni", težje je za njih, saj imajo potrebe iste kot normalni ljudje (ljubezen, družina, samostojno življenje, spolnost), niso pa sposobni sami živeti in se odgovorno odločati.
resslovenka
21. 02. 2021 09.44
+2
Jaz trdim in sem prepričana, da v življenju ni težek udarec rojstvo otroka z Dawnovim sindromom. Vsak otrok je čudež. Najtežji udarec je 9 mesecev nositi zdravega otroka, pa se ta rodi mrtev - "stillborn", čeprav je bilo 9 mesecev vse v redu. Osebno nebi nikoli sprejemala rojstvo otroka z Dawnovim sindromom kot udarec. Bi se veselila njegovih otroških radosti. V drugem primeru mater celo življenje spremlja žalost in večno hrepenenje po otroku, ki ji je bil dan v naročje zgolj za trenutek. Si zamišljate? Bolje da ne. 😎
pika73
21. 02. 2021 10.02
+6
Jaz pa potrjujem tvoje prepričanje. Moj sin bo letos že 19, in ima Mb. Down :)