Tony Oppedisano, nekdanji pevec in glasbenik, ki je nekaj časa delal tudi kot odrski delavec in spremljevalec na nastopih in turnejah Franka Sinatre, je izdal knjigo z naslovom Sinatra and Me: In the Wee Small Hours. V njej je ponudil nekaj zanimivih podrobnosti iz življenja ameriškega pevca in igralca.
Med drugim je izpostavil tudi dejstvo, ki je Sinatri grenilo življenje. Namreč, naravnost sovražil je to, da so ga v medijih povezovali z mafijo, sam je bil namreč mnenja, da to počnejo ljudje, ki jim italijanska mentaliteta ni blizu. ''To je samo zaradi tega, ker se moj priimek konča s samoglasnikom,'' je bil prepričan zvezdnik s polnim imenom Francis Albert Sinatra.
Nekdanji scenski delavec je v knjigi razložil, da mu je Frank pogosto pripovedoval svoje življenjske zgodbe, med drugim je razkril tudi, da je z mafijci prišel v stik zgolj zaradi tega, ker so si v obdobju, ko je bil na vrhuncu kariere, lastili vse večje nočne klube, v katerih je nastopal.
Ob neki priložnosti je komentiral: ''Tony, ne razumem. Če bi bili lastniki nočnih klubov kardinali in monsignorji, bi z njimi moral preživljati nekaj časa, kar pa ne bi pomenilo, da sem tudi jaz kardinal ali monsignor. Tako kot nastopanje v klubih, ki jih ima v lasti mafija, še ne pomeni, da sem tudi sam mafijec.'' V javnosti so se pogosto pojavljale tudi fotografije, na katerih je Sinatra poziral ravno z mafijskimi šefi, kar je spretno zagovarjal kot posledico pravilne vzgoje, ki je je bil deležen med odraščanjem: ''Bil sem vzgojen tako, da sem zmeraj segel v roko, ki mi je bila ponujena, brez da bi vprašal, kako je ta oseba prišla do denarja, ki ga nosi v svojem žepu. Vljudnost je pač vljudnost.''
Mafijci so se po besedah Oppedisana naravnost borili za pozornost priljubljenega pevca, laskala jim je njegova pozornost ter prijateljstvo. Eden od takih, ki je v njegovi družbi močno užival, je bil tudi John Gotti. ''Mafijski šefi so želeli biti del Frankovega ozkega kroga, sam pa se je trudil uravnovesiti to prijateljstvo, brez pretiranega vpletanja v njihovo delovanje, nekateri od njih pa so pogosto prestopili to mejo,'' se spominja Tony. To prijateljevanje je prineslo tudi neželene usluge, za katere Sinatra ni nikoli zaprosil. Zato je pogosto vzrojil: ''Če bi mi ti fantje v resnici želeli storiti uslugo, bi mi morali prenehati delati usluge!''
Medtem, ko je Sinatra vztrajal, da z mafijo ne sodeluje, pa so bili FBI-jevci drugega mnenja. Dokumenti, ki so luč sveta ugledali po pevčevi smrti, so dokazovali tesno prijateljstvo s čikaškim gangsterjem Samom Giancano. Njega naj bi Frank celo predstavil članom volilne kampanje ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja leta 1960, vse v prizadevanjih za pridobitev volilnih glasov.
Uradni spisi so razkrili, da je Sinatra prejemal darila s strani mafijskih bratov Josepha in Charlesa Fischettija, da je nastopil na poročnem slavju hčere filadelfijskega mafijskega šefa Angela Bruna, zabeležen pa je tudi poskus mafijske pomoči v obliki pritiska na nasprotno stran, kar bi lahko rezultiralo v prekinitvi ene od pevčevih podpisanih pogodb iz leta 1951. Šlo naj bi za dokument, ki ga je podpisal z vodjo banda Tommyjem Dorseyjem, razplet pa je spominjal na dogajanje v filmu Boter. Sinatra je celo menil, da je lik Johnnyja Fontana iz Coppolovega filma iz leta 1972 temeljil na njegovi zgodbi. Ta povezava ga je tako prizadela, da je nekoč prestregel avtorja knjige, po kateri je nastala trilogija o družini Corleone. Mario Puzo, italijanski pisatelj, si je v neposredni konfrontaciji v enem od nočnih klubov na Beverly Hillsu prislužil zvezdnikovo grajo.
V Oppedisanovem intimnem portretu nepozabnega Sinatre je vključenih tudi nekaj prijetnejših segmentov, vključno z zgodbo o srečanju s pevčevo drugo ženo Avo Gardner. Spominja se, da je takratni pogovor nanesel tudi na (takrat še bodočo) tretjo ženo Mio Farrow, pri čemer je Gardnerjeva komentirala in z izjavo šokirala prisotne: ''(Frank) je končno našel to, kar je iskal celo življenje. Fanta z ženskim spolnim organom.'' Sinatra je o Avi zmeraj govoril, da je oseba, ki pogosto pregloboko pogleda v kozarec, njuno razmerje pa je bilo ''enostavno preveč goreče, da na koncu ne bi izgorelo.''
KOMENTARJI (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.