Solstafir: Atmosferični jezdeci islandskih meglic na krilih težkih zvokov kitar

Sólstafir so metalci z Islandije, ki so sredi 90. let začeli z vikinškim in black metalom, a so potem, že z drugim albumom, postali nekaj povsem drugega, svojevrstnega, samosvojega, ambientalno poduhovljenega. Od albuma Svartir Sandar leta 2011 pri založbi Season of Mist ter pesmi in videospota Fjara, ki ima, zanimivo več kot desetkrat toliko ogledov, kot je prebivalcev Islandije, so si pridobili kultni status. Od svojih metal korenin so glasbo popeljali v območje atmosferične ambientale, ki se podobno kot pri njihovih kolegih Sigur Ros giblje med nežnimi in spevnimi melodijami in jeznimi, a zelo prepričljivimi kitarskimi rifi.

Če so še pred leti imeli na odru nasnete klaviature, imajo danes klaviaturista, tokrat pa so se v Sloveniji oglasili še z godalnim kvartetom štirih brhkih mladenk. Predstavili pa so leta 2017 izdan album Berdreyminn ter nekatere koncertne favorite. Njihova unikatna mešanica marsikoga spodbudi, da se z zaprtimi očmi preda čudovitim zvokom, ki mejijo od spevnih melodij pa do ambientalno-psihadeličnih vložkov na metalsko-rockersko podlago.

Poleg Björk in Sigur Ros so Sólstafir z leti zagotovo postali eden najbolj znanih islandskih izvoznih artiklov, z zadnjimi tremi albumi, leta 2014 s ploščo Ótta in zadnjim iz leta 2017 pa posegli po vrhovih lestvic v svojem žanru, če si seveda drznemo Sólstafir uvrstiti pod metal, če že, prej v post-metal ali ambientalni metal.

Gotovo je, da njihova glasba ustvari posebno vzdušje, za nekatere podobno meditaciji, za druge pa morda nekakšen glasbeni orgazem, ki ga je težko opisati. Ljudje se sicer odzivajo na različne načine, nekateri s kriki navdušenja, spet drugi potrebujejo nekaj časa, da od vseh čustev in nadnaravne lepote, ki jo ustvarja njihova glasba, spet pristanejo trdno na tleh.

S Sólstafir se zagotovo da poleteti v glasbene in duhovne višave, saj gre po eni strani za melanholijo, hrepenenje in minljivost, po drugi pa za čutnost in neopisljivo lepoto. Pevec Aðalbjörn "Addi" Tryggvason je kot nekakšen glasnik nadzemeljskega, temačno-zloveščega in tudi nežno-spevnega, na eni strani spokojno baladen, po drugi strani pa jezen in kričeč, kot razburkano morje, čigar valovi se razbijajo ob obalne čeri ...