Igralka Sophia Loren se ni nikoli ozirala na kritike glede svojega videza. V enem od intervjujev, ki jih je dala leta 1979, je italijanska zvezdnica spregovorila o zlobnih komentarjih, ki jih je bila deležna na račun svojega videza, ob tem pa omenila tudi predlog takratnega moža Carla Pontija, da si popravi nos, da bi bila bolj privlačna in dobila več vlog.
"Ko mi je mož predlagal, naj si malce skrajšam nos, sem odvrnila, da se to ne bo zgodilo, saj mi je všeč, kako sem videti, in mu predlagala, da bi morda moral on zamenjati snemalca. Morda bi takrat imela več priložnosti, da zaigram v filmih. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da spremenim vse in ne bom nikoli igrala v filmih. Nimam nobenih kompleksov zaradi nosu," se je spominjala pogovora s filmskim producentom, s katerim se je poročila leta 1966.
"In zato nisem šla na operacijo in še danes imam svoj nos," je nadaljevala igralka, ki je zgodbo ponovila tudi leta 2014 v intervjuju za The Hollywood Reporter, ko je odgovarjala na vprašanje, kako se je spopadala s kritikami na račun svojega videza. "Vedno sem se trudila, da teh ljudi nisem poslušala. Govorili so mi, da je moj nos predolg in imam prevelika usta. To me ni nikoli prizadelo, saj ko v nekaj verjamem, vzamem nasprotno mnenje kot vojno ali bitko, ki je ne smem izgubiti," je dejala takrat.
"Veste, tudi Carlo mi je rekel, da snemalci govorijo, da je moj nos predolg in bi ga zato morala malce skrajšati. Rekla sem mu, naj me dobro posluša, saj na obrazu ne bom ničesar spreminjala, ker mi je takšen všeč," je dodala.
Loren se je v zgodovino zapisala, ko je leta 1962 osvojila oskarja za najboljšo igralko, podelitve v Los Angelesu pa se ni udeležila. Raje je ostala v Rimu, kjer je družbo delala možu. Kot je pozneje priznala, se je po nominaciji bala razočaranja, da nagrade ne bo osvojila. "Odločila sem se, da ne bom šla. Če ne bi dobila oskarja, bi omedlela. Če bi zmagala, pa bi zagotovo omedlela. Kaj takšnega si nisem dovolila, da se mi zgodi pred tolikšnim občinstvom in očmi celega sveta," je zapisala v svoji knjigi spominov.
Carlo Ponti je bil eden najvplivnejših italijanskih filmskih producentov 20. stoletja. V svoji dolgi karieri je produciral več kot 140 filmov in sodeloval z nekaterimi največjimi režiserji, kot so Federico Fellini, Vittorio De Sica in Michelangelo Antonioni. Bil je ključna figura v povojnem italijanskem filmu, saj je pomagal pri uveljavitvi neorealizma in kasneje pri mednarodnem uspehu italijanskih igralcev, vključno s svojo ženo Sophio Loren, ki jo je odkril in ji pomagal zgraditi svetovno kariero.
Zlata doba italijanskega filma se nanaša na obdobje po drugi svetovni vojni, zlasti med 40. in 60. leti 20. stoletja. To obdobje je zaznamoval italijanski neorealizem, gibanje, ki je v ospredje postavilo zgodbe navadnih ljudi, socialno stisko in življenje v revščini, pogosto posnete na lokacijah z naturščiki. Kasneje se je ta slog razvil v bolj raznolike žanre, italijanski filmi pa so postali svetovno priznani zaradi svoje estetske dovršenosti, čustvene globine in vrhunskih igralskih dosežkov, kar je Italijo postavilo v središče svetovne filmske industrije.
Nagrada oskar, uradno imenovana nagrada akademije, je ameriška filmska nagrada, ki jo vsako leto podeljuje Akademija filmskih umetnosti in znanosti. Prvič so jo podelili leta 1929 in od takrat velja za najvišje priznanje v filmski industriji. Prestiž oskarja izhaja iz dejstva, da o dobitnikih odločajo strokovnjaki iz filmske industrije, kot so igralci, režiserji in producenti, kar nagradi daje veliko težo pri kritiškem vrednotenju in komercialnem uspehu filmov ter posameznikov.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.