Z oskarjem nagrajeni Frederick Wiseman je več kot pol stoletja s kamero potrpežljivo opazoval nekatere najbolj znane ameriške ustanove ter v svojih številnih dokumentarnih filmih na redko viden način osvetlil vsakdanje življenje ljudi.
Običajno je snemal s tričlansko ekipo, sam pa je montiral in produciral filme, ki so trajali od ure do šestih ur, s čimer je po pisanju francoske tiskovne agencije AFP ustvaril edinstveno in zanimivo ameriško epopejo za veliko platno.
Za kontroverznega je obveljal že njegov prvi film Titicut Follies iz leta 1967, ki ostaja eden njegovih najbolj znanih dokumentarcev, v njem pa je prikazal mračno realnost ameriške psihiatrične bolnišnice Bridgewater.
V naslednjih desetletjih je Wiseman s kamero obiskoval srednje šole, bolnišnice, vojaška vadbišča, tovarne mesnih izdelkov in javne knjižnice, da bi raziskoval ameriške ustanove, hkrati pa je s tem naključno ustvaril bogate študije človeškega vedenja. Eden njegovih najbolj znanih dokumentarcev, Welfare iz leta 1975, se dogaja v newyorškem centru za socialno delo.
V dokumentarnem filmu City Hall iz leta 2020, v katerem je raziskoval županovo pisarno, se je vrnil k svojim koreninam v Bostonu, kjer se je rodil leta 1930. Dve leti kasneje je naredil redek izlet v fikcijo s filmom Un couple, ki ga je navdihnil odnos in korespondenca med Levom Tolstojem in njegovo soprogo Sofijo.
Več kot 65 let je bil poročen z odvetnico in profesorico Zipporah Batshaw, ki je navdihnila tudi ime njegove produkcijske hiše. V zakonu sta se jima rodila dva sinova.
Na ljubljanskem 15. Festivalu dokumentarnega filma leta 2013 so retrospektivo namenili prav Wisemanu. Vodja festivala Simon Popek ga je takrat označil za najvidnejšega še živečega ameriškega dokumentarista, ki snema po pravilu "muhe na stropu", se ne vmešava v dogajanje in ga tudi ne interpretira.
