Biografija Borisa Pahorja po desetih letih izšla tudi v slovenščini

Po prepričanju Cristine Battocletti bi bil Boris Pahor zelo vesel prevoda, obenem pa je na ljubljanski predstavitvi dela opozorila tudi na pomen knjige v italijanskem prostoru. S Pahorjevo biografijo je po njenih besedah tudi italijansko bralstvo dobilo vpogled v njegovo življenje in delo, obenem ga je spomnila tudi na fašizem in genocid nad Slovenci, na katerega je tudi sicer ves čas Pahor opozarjal.

Na vprašanje Neve Zajc, novinarke, Pahorjeve prijateljice in soustvarjalke dokumentarca BBC o pisatelju, ki je povezovala pogovor, kako to, da ji je Pahor, znan po svoji nezaupljivosti, zaupal pisanje biografske knjige, je odvrnila, da sta se ujela. "Po ure in ure mi je več kot dve leti neutrudno pripovedoval svojo življenjsko zgodbo z veliko zastranitvami in večkrat sem bila povsem utrujena," je priznala Cristine Battocletti, ki se je na srečanja k Pahorju vozila iz Milana.

Po izidu knjige sta ugotovila, da bi si želel Pahor še marsikaj povedati, zato sta sprva razmišljala o majhni knjižici po vzoru dela Stephana Hessla, pozneje pa sta se odločila, da bo najbolje, da kar razširita biografsko delo z nekaj dodatnimi poglavji. "Dopolnjena izdaja je pri založbi Nave di Teseo izšla lani. Štiri dodatna poglavja uvajajo tudi slovenski prevod biografije. Prvo od teh je postavljeno v francosko mestece Lille, prvi kraj, ki ga je Pahor videl po pobegu iz koncentracijskega taborišča Bergen-Belsen," je pojasnila Neva Zajc.

Spremno besedo je h knjigi napisal pisateljev sin Adrijan Pahor, ki je povedal, da je prevod slovenskim založnikom predlagal že leta 2016. Pri branju biografskega dela ga je presenetilo veliko stvari, in sicer tako na vsebinski, jezikovni kot zasebni oziroma čustveni ravni. Očaran je bil nad sintezo dveh slogov: Pahorjevim realnim in avtoričinim bolj romantičnim z bogato metaforiko. Presenečen pa je bil tudi nad očetovim podajanjem podrobnosti, tudi zasebnih občutenj, o katerih doma ni govoril. "Družina mu je veliko pomenila, zelo jo je cenil, ni pa mu bila ovira za literarne kot tudi vsakršne druge projekte," je o svojem očetu povedal Adrijan. Biografijo sam razume kot iskreno pisateljevo izpoved, da bi z njo dosegel osebno katarzo, da bi se odvezal denimo krivde, ki jo je doživljal kot preživeli taboriščnik, pa tudi kot njegovo etično in moralno zapuščino.

S prevodom dela se je spopadel pisateljev vnuk Tadej Pahor ob pomoči Edvina Derviševića. Kot je povedal, je bil to zanj prvi večji literarni prevod, pri katerem je moral paziti na specifike v slovenskem jeziku in iskati prave izraze. "To je bilo težko zlasti pri vojaški terminologiji, pa tudi v kontekstu politično-zgodovinskih in filozofskih razmišljanj," je povedal Dervišević in dodal, da je k prevajanju pristopil z večjo distanco, ker ni družinski član, obenem se je moral seznaniti s posebnostmi tržaškega okolja, ki ga je dotlej slabo poznal.