Ženske niso princese, moški pa niso glina, da jih bodo preoblikovale po svoje

To je le nekaj razbitih zmot o ljubezni, o katerih v svoji novi knjigi Zmote in resnice o ljubezni piše hrvaški 'ljubezenski zdravnik' Bruno Šimleša, sicer sociolog po izobrazbi, ki skoraj dvajset let deluje kot terapevt. Doslej je objavil devet knjig. Sam je trdno prepričan, da bi morali namesto srajcam več časa nameniti likanju srca in da bi namesto partnerja morali iskati ljubezen.

Na piedestalu življenja je namreč prostor za vse oblike ljubezni: "Partnerska ljubezen je čudovita in plemenita, a ni več vredna od ljubezni do otrok ali do umetnosti. Vse ljubezni v našem srcu nas učijo, kako živeti smiselno in izpopolnjeno. A jih prevečkrat doživljamo kot tolažilne nagrade. Da katerikoli ljubezenski odnos doživljaš kot tolažilno nagrado, je izjemno ponižujoče za ljubezen. Srečno lahko živimo tudi, če nismo v romantičnem odnosu, a ne moremo živeti srečno, če ne ljubimo. V življenju moramo imeti nekaj ljubezenskih odnosov. A kateri odnosi so to, je srcu vseeno in tudi nam bi moralo biti."

Tokrat je mozaik ljubezni, kot pravi, zaključil s knjigo, v kateri se je osredotočil na tiste razlike med moškimi in ženskami, ki lahko povzročijo konflikte med partnerji. Ker se pri tej temi vedno lomijo kopja, pojasnjuje: "Nekaj trditi za vse moške in vse ženske, je brez dvoma povsem zgrešeno. Posploševanju nasprotujem, ne nasprotujem pa temu, da govorimo o splošnih razlikah med moškimi in ženskami. Če vzamemo 100 žensk in 100 moških, lahko razumno sklepamo, da bodo ženske bolj nagnjene k nekaterim rečem, moški pa k drugim."

Svoje življenje in delo ste posvetili ljubezni. Kaj opažate, kako ljudje danes  negujemo odnose, koliko smo pripravljeni vložiti vanje in kako kakovostni so?

Dobro je, da se vedno več razmišlja o ljubezni. Vsekakor je pohvalno, da smo dandanes bolj zahtevni, kot so bile prejšnje generacije. Generacijam moje babice je bilo popolnoma običajno, da ženske v odnosu trpijo in da se moškim tolerirata tako poniževanje kot nezvestoba, ženske pa morajo biti podrejene. Všeč mi je, da se je razmišljanje spremenilo, da so  ženske danes večinoma zahtevnejše. A velikokrat gredo žal v drug ekstrem in iščejo romantične popolne odnose, ki jih prikazujejo hollywoodske romantične komedije. Opažam, da je vedno več prostora za branje in pogovore o odnosih, a žal tudi, da ni vedno več poguma, da bi teoriji sledili tudi v življenju. Vsak, ki namreč želi biti srečen v ljubezni, mora plačati določeno ceno in pokopati nekatera prepričanja, odnose in tudi dele identitete, ki nas držijo v ljubezenskem zaporu. To ni vedno lahko. Veliko ljudi sprejme tisto, česar si ne zaslužijo, ker v tem trenutku še niso ozavestili, da je nekaj boljšega za njih.

Statistika kaže, da je vedno več ljudi samskih, to postaja celo stvar izbire. Je to morda zato, ker v nas počasi dozoreva spoznanje, ki ga poudarjate, in sicer da je cilj zdravo razmerje in ne le razmerje za vsako ceno?

To je eden od pomembnejših razlogov. V skandinavskih državah je enormno število samskih in najpogostejši razlog, ki ga navajajo, je, da sama država in družba dandanes zadovoljita toliko osnovnih človeških potreb, da teh ni več treba iskati v družini. Poleg tega je dandanes veliko manjši družbeni pritisk družbe, da moraš partnerja najti v dvajsetih, sicer si pogrnil v življenju. Če se danes 33-letnica na poroki pojavi samska, tega okolica ne dojema več za katastrofo. Še vedno te bo morda obsojalo 20 odstotkov ljudi, ne pa polovica. Vesel sem, da v odnose in zakone, ki očitno niso za nas, ne hitimo več brezglavo. Po drugi strani pa bi bilo dobro, če bi imeli več poguma, da kdaj tudi tvegamo in smo sebe pripravljeni vlagati v odnose. Če se zgodi ljubezen, se, drugače iščemo naprej.

A statistike so lahko tudi priročna zadeva za manipulacijo. Kot pišete, se dandanes marsikdo z njimi tolaži in si pravzaprav zavira pot do partnerstva, s posploševanjem, da število primernih kandidatov z leti upada in da tako ali tako ni več nikogar, ki bi bil primeren zanje.

Ljubezen kot nadracionalna izkušnja ne tolerira statistike. Potrebujemo namreč le eno osebo. Tudi če v celem mestu obstaja le ena kompatibilna oseba za vas in ste pripravljeni na ljubezen, se bo ta zgodila. Lahko smo tako močna sila, da jo privlečemo. Na voljo je lahko torej 10.000 oseb ali ena. Če smo pripravljeni, bo ta vstopila v naše življenje.

Odkar je knjiga Skrivnost popularizirala zakon privlačnosti, verzije tega zakona rastejo kot gobe po dežju. Kot pravite, teorija sama po sebi drži, nekateri nasveti, med njimi, da je treba, če si samski skuhati za dva ali izprazniti pol omare, pa žalijo našo inteligenco.

Mislim, da zakon privlačnosti deluje, saj so naša čustva, misli in dejanja pomembna in z njimi oddajamo določene signale in privlačimo izkušnje v življenje. Ne strinjam pa se s tem, da se to lahko zgodi na banalen način. Če si samski in iščeš partnerja, skuhaš za dva, ker bo vesolje to dojelo kot sporočilo, da si pripravljen za zvezo. Eden od banalnih nasvetov je torej, da moraš pripraviti en zrezek zase in enega zanj. Ali da pustiš pol prazne omare, ker vesolje po tem, ko je pogledalo v kuhinjo, obvezno pogleda še v spalnico. In ker je tvoja omara pripravljena za partnerja, zaključi, da je nanj pripravljeno tudi tvoje srce. Še več, če pripraviš krvavi zrezek, boš priklicala pravega moškega, če pa želiš hipsterja, mu pripravi brokoli.

Kaj zaključi vesolje v tem primeru?

Da smo obupani, ker mislimo, da je takšen signal pomembnejši kot signal, ki ga pošilja naše srce. Če znate ljubiti, če znate poslušati, priznati svoje napake, če se znate truditi za odnos, je to zelo pomemben signal. Če imamo druge ljubezenske odnose, so vse to močni signali, s katerimi lahko pritegnemo ljubezen v svoje življenje. Zrezek pa nikakor ni mistično orodje za komunikacijo z vesoljem, ki nam ne servira partnerja, ampak le obup, ker podcenjujemo kompleksnost življenja, vesolja in naše psihe. Čeprav smo močni magneti, te moči ne moremo doseči s ponavljanjem afirmacij, v katere ne verjamemo. Vem, da tistim, ki imajo radi duhovno literaturo, takšen zdravorazumski pristop ni všeč, a kaj naj, ko imam rad zdrav razum! Ljubezen je nadracionalna, a nikakor ne iracionalna. Bolje, da razbijemo zmote o ljubezni, kot da one razbijejo naše srce.

Ko se pogovarjamo o odnosih, torej ne moremo mimo potrošniškega trga, ki si od nas želi, da bi bili samski, saj za to porabimo več dobrin, smo boljši potrošniki. V zgornjem primeru celo brez potrebe kuhamo za dva. Na katere prakse v okolju moramo biti še posebej pozorni, da ne nasedemo na mantre, da morata biti v top formi naše stanovanje in telo, ne pa naše srce?

Mediji, korporacije in Instagram računi nam poskušajo prodati, da je edina življenja vredna oseba vedno nasmejana in ima zadovoljene vse vidike življenja. Po drugi strani nam ponujajo trenutne zadovoljitve, tipične za potrošniško kulturo. Ko prebereš knjigo, moraš razsvetljenje doživeti v eni sekundi, Instagram objava mora biti takšna, da v enem stavku pove vse. To ni mogoče. Vsi nam ponujajo vse ter nam s tem pošiljajo instantne in napačne predstave o ljubezni. A ljubiti sebe je proces, postati dovolj zrel, da poiščeš osebo, ki jo lahko ljubiš, je prav tako proces, da se skupaj razvijata, pa je največji izziv. Za izredne stvari moramo vložiti veliko truda in to, ne glede na to, v kaj nas prepričujejo oglasne kampanje, filmi ali socialna omrežja, ni preprosto. 

Kot  pišete, se še vedno od žensk, te pravzaprav predvsem same od sebe, pričakuje preveč. Da bodo superženske na vseh življenjskih področjih. Opozarjate, da bi morale biti vloge med partnerjema enakovredno razporejene.

Veliko žensk je pretirano samokritičnih. Ta problem je pogosteje ženski kot moški. Ženska s petimi vrlinami in dvema pomanjkljivostima bo v povprečju dlje razmišljala o teh dveh pomanjkljivostih. Na drugi strani pa bo moški vedel, da ima dve vrlini in pet pomanjkljivosti, a o teh pomanjkljivostih sploh ne bo razmišljal. Užival bo v dveh vrlinah. Ženskam se še vedno vsiljujejo višji standardi, zelo pogosto si jih postavljajo same. Ženske mislijo, da morajo biti supermame, superženske, superprijateljice, supergospodinje, superpartnerice, samo da bodo dovolj dobre. Moški pa so najpogosteje zadovoljni z v redu. Da so v redu očetje, v redu partnerji, v redu prijatelji. Definicija moderne ženske bi tako bila, da se sprejema takšno, kakršna je. Da uživa v svojih vrlinah. Da je zdravo samokritična, da razume, da ni popolna, a da pri tem izhaja iz tega, kar ji gre v korist in ne, da se nenehno ukvarja s tem, da ni dovolj popolna. To namreč frustrira ženske in posledično vse okoli njih.

Kaj pa moški?

Moški dandanes bi definitivno morali biti bolj v stisku s svojimi čustvi, več tvegati, biti bolj pogumni v odnosih. Večjo pozornost namenjati medosebnim odnosom. Moški se pogosteje poistosvetimo s službo in s hobiji, medtem ko se ženske pogosteje z družino. In tu izgubljamo. Izgubljamo kot partnerji, očetje, prijatelji. A vesel sem, ker so mlajše generacije v tej smeri že naredile velik korak naprej.

Večna tema, ki se je dotaknete tudi v knjigi, ker so v njej v ospredju razlike med moškimi in ženskami, so težave v komunikaciji med partnerji. Ko namesto, da bi v pogovore vstopili z željo, da premagamo problem, cilj postane, da premagamo partnerja.

Ženske v povprečju na dan uporabijo dvakrat do trikrat več besed od moških. A to ni glavni problem. Bistvena težava v komunikaciji med partnerji je, ker imajo ženske in moški drugačne cilje. Ženske pogosto komunicirajo zato, da se olajšajo, da dobijo občutek varnosti, da jih nekdo posluša. Moški pa so zelo ciljno orientirani in takoj iščejo rešitev. Velikokrat tako ona hoče samo, da jo moški posluša, a on že v prvih desetih sekundah pove rešitev. Drugi problem nastopi takrat, ko se ne spoštujemo dovolj, ko nismo dovolj kompatibilni. Takrat lahko postanemo sovražniki, a v odnosu so glavni sovražniki nepovezanost, nespoštovanje, nerazumevanje in ne naš partner. Tisto, kar nam preprečuje, da se globlje povežemo. Zelo pogosto kot nasprotnika dojemamo partnerja in namesto, da se skupaj borimo, da zmanjšamo nerazumevanje, se borimo drug proti drugemu. Naš ego je srečen, a naše srce bo trpelo. Bolj kot drugo osebo ponižujemo, bolj zmanjšujemo možnosti intimnosti v zvezi. Če se pogosto borimo drug proti drugemu, izgubljamo, in se moramo vprašati, ali smo v pravem razmerju.

Lotevate se tudi čisto praktičnih nasvetov, kako izboljšati komunikacijo. Ženskam svetujete, naj nikar ne uporabljajo slavnega 'pogovoriti se morava'.

Marsikateri moški ima, ko sliši ta stavek, občutek, da bo padla jedrska bomba.  Ženska je pred tem verjetno že 15 ur razmišljala in se o tem pogovorila še s 15 prijateljicami, s katerimi so naredile načrt, kako moškemu predstaviti problem. On pa pogosto sploh nima pojma, da se nekaj dogaja. Ni čudno, da se moški pri takšnem pristopu velikokrat počutijo, kot da so padli v zasedo. Po drugi strani pa, če smo v razmerju, ko naš partner večino časa sploh ne vidi problemov, se moramo vprašati, če je sploh smiselno, da vztrajamo v njem. 

Ko se pogovarjamo o ljubezni danes, je torej zaskrbljujoče to, da imamo na eni strani predstavo o idealizirani partnerski zvezi, po drugi strani pa popolno zanikanje tega, da je ta sploh mogoča oziroma spuščanje kriterijev. Oboje vodi v katastrofo, pravite.

Spuščanje kriterijev v razmerju se največkrat zgodi, ko ugotovimo, da partner, s katerim smo, ne more zadovoljiti naših potreb. Da zmanjšamo frustracije, jih spustimo. Tako nismo nezadovoljni vsak dan, a v tem primeru definitivno ne moremo govoriti o ljubezni, sreči in smiselno izpolnjenem življenju. Ko v ključnem odnosu, kot je partnerski odnos, pristaneš na drobtinice, ni možnosti, da bo tvoje srce srečno in zadovoljno. Veliko bolj verjetno je, da bo zadovoljna samska oseba kot oseba v razmerju, ki v odnosu pristaja na manj. Rešitev torej ni v zmanjševanju kriterjev, ampak v povečanju tega, kar daješ, in zavedanju, da si to zaslužiš tudi prejeti. Če ti parter tega ne more dati, je morda čas, da razmisliš o tem, da ta vrata zapreš. 

Naslov vaše nove knjige se bere zelo privlačno. Ena izmed največjih zmot, v katere se ujamejo ženske, je, da izberejo partnerja pripravnika s potencialom, ki ga želijo potem kot glino preoblikovati po svojih predstavah. Zakaj je ta zmota tako strupena, kot opozarjate?

Ženske pogosteje izbirajo moške glede na to, kar mislijo, da bodo nekoč postali. Ni nekaj posebnega, a mogoče bo nekaj od njega, razmišljajo. Vanj se splača vložiti. To je super način za izbiranje pripravnika v službi, a nikakor ne za partnerja. Partner nam mora biti všeč zaradi že izbrušenih lastnosti. Vsi se nenehno razvijamo, a poanta je, da nas že danes privlači, napolni s strastjo in medsebojno povezanostjo, ker imamo tako veliko večje možnosti, da bomo z njim tudi čez pet let na istem mestu v življenju. Ko pa izberemo ubogega pripravnika in si želimo, da se bo sam spremenil, se to se zelo redko zgodi. Potem se ženske pogosto domislijo, kako ga bodo spremenile one.

In ko smo enkrat tam?

Če partner nima interesa za osebni razvoj, ga v to ne silite, ampak se vprašajte, če se želite razvijati z osebo, ki si tega ne želi. Osebe moramo vedno sprejeti takšne, kakršne so, lahko pa spremenimo svoj odnos do njih. 

S tem se povezuje tudi vaše opozarjanje, da v zvezi mnogokrat želi biti eden od partnerjev rešitelj in da to pripelje do nezdravih vedenjskih vzorcev.  V vsakem razmerju verjetno tudi pridejo trenutki, ko kdo prevzame pobudo.

Realno obstaja veliko odnosov, kjer partnerja nista enakovredna. Tudi v partnerstvu se pojavijo izredne situacije, ko naš partner morda zapade v krizo in potrebuje podporo. Takrat se ne smemo postaviti v vlogo njegovega terapevta ali duhovnega učitelja, ampak smo lahko njegova podpora, da ga poišče. Podporo mu lahko dajemo tudi tako, da od njega v tem obdobju ne pričakujemo tistega, česar nam trenutno ne more dati. Če pa sprejmemo vlogo rešitelja in ga želimo rešiti samega pred sabo, to vodi v vzpostavitev trajno porušenih odnosov in ne moremo več vzpostaviti enakopravnega odnosa.

V knjigi ste lepo strnili v misel, da po nekajletni zvezi moški tako ženskam očitajo, da so se spremenile, ženske pa moškim, pa da se niso.

Ženske pogosteje krivimo, ker so se spremenile, a pri tem velikokrat mislimo na fizični videz. Veliko moških še vedo pričakuje, da bo ženska tudi pri 36 letih ali po nekaj porodih videti kot pri 20. A to seveda ne more biti res in prav je, da ni, saj se je vmes zgodilo življenje. Imaš druge prioritete, telo funkcionira drugače. Iskreno, ko nekoga vrednotimo samo po njegovem telesu tako ali tako nismo pripravljeni na ljubezen.

A verjetno se lahko to spremeni tudi z bolj enakopravno porazdelitvijo vlog med moškimi in ženskami, kar ženski omogoči, da si vzame več časa zase. Tudi vi ste lep zgled, nenehno poudarjate, da z veseljem enakovredno skrbite za hčerko in gospodinjstvo.

Trudim se, da na družbenih omrežjih ne friziram svojega življenja. Ker imam dovolj, predvsem slavnih, ki se v popolnih stanovanjih fotografirajo s popolnimi nasmehi. A v resnici jim za vsem tem bliščem družina razpada. Ne maram hinavščine in laži. Sem aktiven starš, z ženo sva imela  obdobja, ko je bila njena kariera na prvem mestu in obdobja, ko je na prvem mestu moja. Tudi jaz sem zavrnil ponudbe za delo, ker nisem želel, da moj otrok čas preživlja z varuškami. A s tem se mi ni treba hvaliti, saj je to povsem normalna stvar. Ker ženske to namreč nenehno počnejo, tudi zato, ke  moški večkrat niso pripravljeni na to, da bi kdaj svojo kariero postavili na drugi tir. Jaz zato pospravljam posodo, skrbim za otroka, žena pa me ne kliče vsako uro, ali je najin otrok še živ. Sem prisoten starš, ker mislim, da vzgoja ni delo mame, oče pa pri tem malo pomaga, ampak je to enakopravna odgovornost obeh staršev. S svojim primerom hočem pokazati, da ni nič narobe s tem in da je to prekrasno.

V knjigi se ukvarjate tudi z vprašanjem, zakaj ljudje ostajamo v mrtvih zakonih.  Opozarjate, da je po tem, ko smo naredili vse, da bi rešili zakon, čas, da rešimo sebe. Marsikdo obere tudi drugo pot, nezvestobo.

Nezvestoba pogosto nima nobene zveze s seksom. Seks je le posledica. Večina ljudi ne vara zato, ker čuti potrebo, da mora nujno skočiti na nekoga, ampak zato, ker se lepše počuti v nekih drugih očeh, rokah. Poznam ljudi, ki so se za skok čez plot odločili, ker jih je nekdo po odnosu, v katerem tri leta niso bili slišani in si niso pogledali v oči, končno poslušal eno uro in so bili končno nahranjeni. Tega ne opravičujem, saj moja vloga ni obsojati ali opravičevati. Primarno odgovornost vedno nosi tisti, ki je varal. Odvratno je, ko nekateri moški potem krivdo prevalijo na ženske, češ da jih ta ni zadovoljila. A sekundarno odgovornost nosi odnos, saj če ta ne bi imel težav, se na obzorju ne bi pojavila tretja oseba. 

Torej za konec, kako zmanjšati možnost, da naš odnos zaide v tako hude škripce?

Vsak od nas ima v odnosu pravico zahtevati vse, kar lahko da. Ne več in ne manj. Nekateri zaradi vpliva Hollywooda zahtevajo več, kot lahko dajo. Je pa tudi veliko, predvsem žensk, ne toliko moških, ki se zadovoljijo z manj, kot si zaslužijo, in z manj, kot lahko dajo. A da se zadovoljijo z drobtinicami na mizi ljubezni, je tragično. Samo če v odnosu obstaja ravnotežje, bomo zadovoljni. Če v odnosu veliko več dajemo ali prejemamo, dolgoročno ta odnos ne more funkcionirati.