Chimamanda Ngozi Adichie v Ljubljani: Očetova smrt je spremenila moj slog

Chimamanda Ngozi Adichie, ki je svetovno slavo dosegla pred več kot desetimi leti, ko je njen prispevek na konferenci TED o nevarnosti izključujočih zgodb postal spletna senzacija, je na Fabuli predstavila svoje najnovejše delo Zapiski o žalovanju iz leta 2021, ki ga je v slovenščino prevedla Špela Vodopivec. To je moje najbolj osebno delo do sedaj, je povedala v pogovoru z novinarjem Igorjem E. Bergantom ter dodala, da sprva ni razmišljala o objavi zapisov, pisanje je preprosto nudilo tolažbo ob izgubi očeta, ki je umrl med pandemijo covida-19.

Ta izkušnja je spremenila njen glas, njen slog pisanja, spremenila jo je kot pisateljico in človeka, v njej je prebudila občutek besa ter jo hkrati opomnila, kako minljivo in dragoceno je življenje. Avtorica meni, da je slednje postalo del kolektivnega zavedanja med pandemijo. Očetova smrt je vsakdan ovila v plasti nejevere v to, da ga več ni. "Žalovanje je nenehno stanje osuplosti," je povedala, kar je v spomin priklicalo odlomek iz knjige, kjer pravi, da še vedno kdaj o očetu razmišlja ali govori v sedanjiku. Takšen trenutek osuplosti se ji je pripetil tudi med pogovorom, ko je pričela očeta opisovati v sedanjiku ter nato prešla v preteklik.

Spregovorila je tudi o rasizmu in lastni izkušnji življenja v Združenih državah Amerike, kamor je z 19 leti odšla študirat in kjer je prvič zaznala težo rasne manjšine, oznake temnopolta ženska. Avtorji se po navadi neradi lotevajo spornih tem na neposreden način, ker se bojijo, da bo literarnost del potemtakem trpela, vendar pa je sama ubrala ravno to pot pri lastni ponazoritvi rasizma. V delu Amerikanka iz leta 2013 se čuti njena potreba po smehu, spodkopavanju konvencij, a s pričetkom dobe Donalda Trumpa so Združene države Amerike postale parodija same sebe in smeh je postopoma zamrl.

Sama verjame, da politični voditelji vzpostavljajo ton javnega diskurza. Rasizem je bil vsekakor prisoten tudi, ko je bil predsednik ZDA Barack Obama, vendar pa ni bil tako očiten kot med Trumpovim mandatom, ki je to nižanje standardov omogočil. Kot primer voditelja, ki spodbuja antimigrantski diskurz, je navedla tudi madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana ter dodala, da ne verjame, da bi bil odnos do migrantov na Madžarskem enak pred njegovim mandatom. Razumem strah pred spremembami in privlačnost domačnosti in stabilnosti, vendar pa ne razumem, "zakaj mora biti to hrepenenje zavito v jezik takšne sovražnosti", je dodala na dogodku, ki je bil del festivalskega sklopa Fabula v teoriji.

Avtorica, ki se je v kanonu svetovne književnosti uveljavila tudi s svojima deloma Vsi moramo biti feministi (2014) in Ljuba Ijeawele: Feministični manifest v petnajstih predlogih (2017), pravi, da se je njen pogled na feminizem skozi leta nekoliko spremenil, prevzel dodatne plasti. Pred nosečnostjo je nerada govorila o spolnih razlikah, ker je to spolzek teren, ki ga patriarhat lahko hitro izrabi sebi v prid, a je nato brutalna telesnost te izkušnje omejila njeno ustvarjanje. Avtorica ničesar ne obžaluje, vendar pa je opozorila, da moramo kot družba ozavestiti delo, ki ga opravijo ženska telesa, in se občutno bolj posvetiti zanemarjenemu področju ženskega hormonskega zdravja.

V pogovoru z občinstvom pa je nato še poudarila pomen spodkopavanja socializacije, ki ženske uči, da so nesorazmerno bolj kritične do sebe in drugih žensk. Preizprašujte svoj morebiten prispevek k patriarhatu, je povedala, ter ženskam svetovala, naj bodo prijaznejše in nežnejše do sebe.