Ali modna ilustracija izpodriva fotografijo?

Pravijo, da se, ko opazujemo pravega mojstra pri delu, njegovo delo zdi otročje lahko. Takšen občutek posameznik dobi tudi, ko opazuje Eleno Ciuprina pri ustvarjanju. Z le nekaj potezami po papirju pod njenimi prsti nastajajo prave umetnine.

Elena je priznana modna oblikovalka in ilustratorka iz Krakova. Diplomirala je na Akademiji likovne umetnosti v Krakovu. Njena modna ilustracija je krasila revije (Elle, Glamour, Kmag, Lounge) in oglasne kampanje. Sodelovala je s svetovno znanimi blagovnimi znamkami, kot so Chanel, L'Oreal Paris, Pandora, Swarovski, Ray Ban. Njenemu delu je priznanje izrekel celo modni oblikovalec Jean-Charles de Castelbajac. 

Zadnje čase umetnica pogosto na dogodkih v živo ustvarja ilustracije – impresije dogodkov, dogajanje iz ozadja in portrete povabljencev – za kar ima po navadi zelo malo časa. Svoje veščine z veseljem nesebično deli z drugimi na številnih delavnicah po evropskih mestih. Nekaj jih je imela tudi v Ljubljani, kjer smo se z njo pogovarjali.

Vsak otrok rad riše. Ko odrastemo, pa nekako pozabimo na te veščine ali pozabimo risati in uživati ob tem. Vi ste pri tem vztrajali in iz tega ustvarili kariero in glavni vir prihodkov. Kakšna je vaša pot?

Najprej nekaj misli o otrocih in risanju. Prebrala sem zanimivo knjigo, ki je podprta z znanstvenimi raziskavami. Avtor knjige je zapisal, da res vsak otrok rad riše, saj imajo otroci radi barve. Z risanjem tudi otrok prvič nekaj ustvari sam – nekaj ustvari, in to vidi na papirju ali steni. Potem se to razvija v vrtcu, kjer otroci spoznavajo različne barvice, flomastre, barve. In otroci rišejo, rišejo, rišejo. In ne poznajo meja, njihova domišljija je neskončna. Ne obremenjujejo se, ali je nekaj lepo ali ne, ali je po pravilih. Samo narišejo, kar bi radi narisali.

Pri devetih, desetih letih pa vsak otrok začne pozabljati to svobodo izražanja in želi narisati nekaj bolj realističnega. Takrat se pojavijo frustracije, ker nimajo ustreznih veščin, nihče jih tega ne uči, tako da ne znajo narisati točno tako, kot bi si želeli. Postanejo frustrirani. Če ni nikogar, ki bi jim pokazal te veščine in jih naučil ali pa jih vsaj spodbujal, to opustijo. Nekako v tem času potem tudi ni več šolskih predmetov, kjer bi risali – vsaj na Poljskem in v Moldaviji, od koder prihajam, je tako. In edina vez z risanjem ostane, če si ga izberemo za hobi, če se vpišemo v kakšen tečaj risanja ali slikanja ali če starši to spodbujajo. Mislim, da je to glavni razlog, da večina otrok preneha risati.

Imela sem srečo, da je moj oče arhitekt, zato je vedno risal in je tudi mene spodbujal, da rišem. Nikoli pa ni rekel, da nečesa nisem prav narisala ali da je nekaj slabo. Nasvet mi je dal le, če sem ga vprašala zanj. Če ga nisem, mi ga ni dal. Kot vsaka deklica sem tudi jaz rada risala princeske, lepe obleke ... Na televiziji sem rada spremljala modni program. Tam sem prvič videla pravo, visoko modo. Nekako sem to skušala potem narisati. Ko sem imela 15 let, mi je oče podaril knjigo o modni ilustraciji. To je bila velika knjiga z navodili za risanje in prelepimi umetniškimi deli, tako sem začela risati po teh navodilih, prerisovati slike in postopoma razvila svoj slog. 

Kako dolgo se že ukvarjate z modno ilustracijo?

Verjetno že od 15. leta. Profesionalno pa se s tem ukvarjam tri leta. 

Pa vendar, sprva niste mislili, da bo to vaš poklic ...

Tako je, prej sploh nisem vedela, da je modni ilustrator dejansko lahko profesija, poklic. Mislila sem, da imajo le modni oblikovalci možnost, da rišejo te lepe modele. Poleg tega mi je bilo modno oblikovanje prav tako zelo všeč, zato sem se izšolala za modno oblikovalko. Tam sem še bolj razvila te veščine. Več let sem nato delala kot modna oblikovalka. Nato sem se izpopolnjevala še na šoli klasičnega slikanja v Krakovu. Pred približno tremi leti sem zmagala na natečaju za modno ilustracijo. Takrat sem pomislila: če vrhunski umetniki menijo, da so moje risbe dobre, bom nadaljevala. In tako sem se začela s tem profesionalno ukvarjati.

Risanje se sliši kot nekaj, kar lahko počne vsakdo. Ljudje po navadi ne pomislijo, da bi bili lahko za to tudi plačani. Za vas pa je to delo. Pa ga tudi občutite kot delo, garanje ali je to še vedno vaša strast in hobi?

Pravijo, da če delaš to, kar te veseli, ni treba delati niti enega dneva v življenju. To nekako drži. Toda včasih ni enostavno delati za kakšen poseben projekt, za kakšno posebno stranko. Nikoli ne morem oddati dela, če z njim nisem povsem zadovoljna. Včasih traja dlje časa, da nekaj končam oziroma je ves proces težji. Mislim pa, da nobenega dela ne bi mogla opravljati, če mi ne bi bilo všeč. 

Koliko skic naredite, preden vam uspe "popolna" ilustracija za neko modno revijo ali blagovno znamko?

Zelo odvisno. Odvisno je od stranke, dela, različnih dejavnikov. Denimo za en projekt – planer z 12 ilustracijami za vsak mesec – sem samo za naslovnico naredila okoli 30 ali 40 skic, potem še toliko barvnih skic, nato pa smo se odločili za končni izdelek. Hecno je, da je bila prav prva skica, ki sem jo naredila, tista, za katero smo se na koncu odločili. Včasih je že prva ilustracija dobra, vendar moraš narediti več, da ima stranka večjo izbiro. 

Pa po vaši oceni delate več, kot če bi delali v pisarni z osemurnim delavnikom?

Ne vem, mislim, da se v povprečju "izravna". Delam kot svobodna umetnica, v svojem studiu, v svojem tempu. Včasih delam dva tedna brez prestanka, potem pa sem kdaj en teden brez dela in imam prosti čas. Po navadi takrat, ko končam kakšen velik projekt. In dejansko po dveh tednih ali mesecu napornega dela pri projektu potrebujem počitek, fizični počitek. To je težava, s katero se spopada veliko ljudi v svobodnih poklicih. Moraš biti discipliniran, ampak meni je tako bolj všeč, mi je večji izziv. Poleg tega lahko več potujem. Vedno lahko vzamem svoje čopiče in flomastre in grem nekam. To je odlično.

Menite, da boste to počeli vse življenje?

Morda res. Mislim pa, da se bom verjetno vrnila tudi v modno oblikovanje. Pri modni ilustraciji namreč ni tako enostavno ustvariti sloga in potem še blagovne znamke. Pri modnem oblikovanju pa je to skoraj nemogoče. Nemogoče je to narediti povsem sam, če želiš, da je to na nekem nivoju. Zato razmišljam o kakšnem poslovnem partnerju, s katerim bi se spustila v to. Morda se bom znova vrnila v modno oblikovanje, za zdaj pa ostajam pri modni ilustraciji. 

Lahko tudi amater postane poklicni ilustrator? Je mogoče, da ima kdo zgolj talent, da lahko uspe?

Veliko ljudi mi pravi: tako si talentirana. Vendar ne gre le za talent. Talent je majhen del, največ pa je garanja. Veliko ljudi ima talent. Vsak otrok ima svoj talent za risanje, občutek za kompozicijo, kombinacijo barv ... A se tukaj neha. Podobno kot pri športnikih, kjer lahko veliko ljudi trenira neki šport, toda le eden se uvrsti na olimpijske igre. Potrebno je nekaj talenta, vendar trdo delo in disciplina sta veliko bolj pomembna. 

Sodelovali ste tudi z nekaterimi zvenečimi imeni ... Kako vam je uspelo priti do njih?

K velikim zvenečim imenom nisem sama pristopila. Te hiše vedno sodelujejo z agencijami, ki pa na trgu prežijo za novimi talenti, novimi stvarmi, ki jih lahko ponudijo na dogodkih, v kampanjah, oglasih. In tako so ti prišli do mene, opazili moje delo. Direktorica ene od luksuznih znamk je videla mojo ilustracijo na naslovnici revije in je agenciji izrazila željo, da bi sodelovala z njimi. Našli pa so me, ker sem si že pred tem ustvarila portfelj z manjšimi, lokalnimi strankami, kar sem objavljala na Instagramu in Facebooku. 

Kako je videti sodelovanje s temi zvenečimi imeni? Imajo posebne zahteve ali vam puščajo proste roke?

Vse, kar počnejo, počnejo zato, da razvijajo svoje blagovne znamke ali prisotnost na družbenih omrežjih. Vse, kar umetnik naredi, mora biti v skladu z idejo in konceptom te blagovne znamke. Če se tisto, kar počnem, ujema z njihovo idejo, mi pustijo proste roke. Če gre za oglaševalsko kampanjo, imajo včasih bolj podrobne zahteve, saj se kampanje po navadi osredotočajo na določeno skupino ljudi. To pa potem želijo, da se odraža tudi na ilustracijah. 

Kakšni pa so zaslužki ilustratorjev?

Veliki. Ali pa tudi nič. Še vedno smo vendarle umetniki. 

Kdo določa cene?

Trg, vsaj tiste najnižje določa trg. Nato pa se cene gibljejo različno – glede na stranko in rabo ilustracije. Če ilustracijo uporabijo le enkrat in ne gre za izključne pravice, plačajo manj, kot če potrebujejo ilustracijo za oglaševanje. Če ilustracijo želijo za oglaševalske namene, je jaz ne morem prodati naprej drugim strankam. Takrat odkupijo vse pravice. Ilustracije nimajo vnaprej postavljenih cen, te so odvisne od same uporabe. O konkretnih cenah pa ne morem govoriti, lahko pa povem, da pri cenah navzgor ni omejitev. 

Kakšni projekti vam predstavljajo največji izziv?

Rada imam dogodke v živo, ko skiciram med dogajanjem. Vendar so mi bolj všeč projekti, ki so povezani z družbenimi mediji, kjer tudi vidiš odziv ljudi. 

Me občutek vara, ali je ilustracija res postala zelo priljubljena v zadnjih letih?

Ne vara vas.

Zakaj se je to zgodilo?

Ljudje so se nekoliko naveličali fotografije. Vsakdo lahko naredi fotografijo. Če je fotograf dober, boste to prepoznali. A kljub temu vsakdo lahko posname fotografijo, vsi imajo Instagram, vsi slikajo in vsakdo lahko fotografijo obdela s filtri. Ne znajo pa vsi lepo risati. 

Se bo sčasoma to navdušenje nad ilustracijami poleglo?

Ne vem, najbrž da. Vendar to le pomeni, da se bodo najboljši obdržali. 

Tehnologija se ves čas spreminja, kako vpliva na vaše delo?

Zelo ga olajša. Imam dober skener, grafično tablico, dober računalnik, tako da lahko delam kjerkoli. Nekoč ni bilo skenerjev. Če so želeli pokazati svoje delo, so morali umetniki po pošti poslati izvirna dela ali zelo dobre kopije ali pa se pripeljati na sestanek. Zdaj ko imamo internet, to odpira precej več vrat.  

Raje rišete na papirju ali računalniku?

Vsekakor na papirju. 

Svoje znanje tudi radi delite na delavnicah po Evropi. Kaj opažate na teh delavnicah? 

Ljudi naučim osnov in trikov, in če se res potrudijo, znajo na koncu narisati zelo lepe risbe. Rada vidim, kako so ljudje veseli, da lahko sami narišejo nekaj lepega, čeprav so bili pred tem v dvomih. 

Kaj bi bil vaš nasvet nekomu, ki si želi postati profesionalni ilustrator? Kako si ustvari prepoznavnost, kako pridobi stranke?

Najprej naj se naučijo veščin. Če nimate umetniških veščin, lahko morda kdaj preslepite kakšno stranko, vendar bodo drugi ilustratorji in umetniki prepoznali slab izdelek. In to je zelo slabo. Torej, opremite se z veščinami, znanjem, veliko rišite. Če gre za modno ilustracijo, veliko delajte na anatomiji. Naredite dober portfelj s svojimi najboljšimi deli. Vprašajte se, s kom bi radi sodelovali. Začnite s kakšnimi manjšimi strankami, da lahko pokažete svoje delo. To je bolje, kot da imate samo ilustracije, ki jih niste naredili za nobeno stranko. 

Kakšno vlogo pa igrajo družbena omrežja pri tem?

Zelo so pomembna. Veliko mojih strank je zame izvedelo po Instagramu. Zdaj se dogaja, da ga, če želim sodelovati z nekom ali me nekdo prosi za sodelovanje, preverim na Instagramu, ne več na Googlu. Tudi oni največkrat tako preverijo mene. 

Torej, če niste na Instagramu ...

Vam to v tem primeru lahko škoduje. (smeh)