Na zadnjem sedežu harleyja

 V Portorož so se ta konec tedna zgrnile številne novinarske ekipe, da bi ovekovečile 30.000 ljubiteljev legendarnih motorjev Harley Davidson, mi pa smo se odločili, da se z njimi tudi zapeljemo. V soboto dopoldne se jih je namreč več sto podalo na znamenito panoramsko vožnjo po Slovenski Istri, 24ur.com pa je odpotoval z njimi.   

Potovanje je prava beseda, saj harley, na katerega so me posadili, velja za najbolj udoben potovalni motor, kot pravijo. Zadnji sedež je bil pravzaprav kot mali fotelj, ki ti objame tako hrbet kot boke. Dovolj topel, da si ni bilo treba še dodatno pokrivati ledvenega dela in dovolj varen, da se ni bilo treba oklepati voznika pred seboj. Vsake toliko časa se je bilo treba le opomniti, da noge ne smejo zapuščati brezopeklinskega območja, sicer pa so se misli lahko povsem osredotočile na opazovanje – tako okolice kot ljudi. 

Krenili smo izpred kampa v Luciji in že tam se je zbrala velika množica radovednežev s telefoni v rokah. Tudi vzdolž celotne trase je bilo videti, kot da si vsi želijo ujeti vsaj kakšen utrinek motoristične karavane. Denimo tudi kuhar, ki je iz ene izmed restavracij med vožnjo proti hrvaški meji pritekel v belem predpasniku in s kapo. Ustavljali so se mimoidoči, domačini so pozdravljali s svojih balkonov, vozniki, ki so zaradi nas obtičali v koloni, so izstopali iz avtomobilov.

Pred mejnim prehodom Sečovlje smo zavili levo na prostrano cesto skozi polja, kjer je potovalna hitrost dosegla tudi 80 km/h, preden je šmarski klanec vse skupaj močno upočasnil. Iz smeri Kopra so prihajale počitniške prikolice, vozniki so mahali, motoristi nazaj. Prizori navdušenega mahanja so se ponavljali ves čas skozi Koper in Izolo, vmes tudi od navdušenih kopalcev na obalni cesti mimo Žusterne, pa vseh tistih, bi so prišli v senčni strunjanski drevored.

Damjanova roka pa se je vsake toliko časa usmerila proti tlom. Diskretna gesta, ki jo razberejo samo tisti, ki vedo, za kaj gre. Dva prsta, kazalec in sredinec, ki v obliki črke V pokažeta proti asfaltu, predstavljata dve kolesi in pomenita "srečno pot". In tako so si nasproti vozeči motoristi drug drugemu brez besede zaželeli varno vožnjo. 

Po dobri uri in pol se je panoramski krog končal tam, kjer se je začel. Damjan pa me iz marine odpelje še do belega šotora na portoroški rivi. Tam je namreč baza slovenskih harleyjašev. 

400 kilogramov med nogami

Sergej Savčuk, lastnik podjetja Harley Davidson Ljubljana, ki je zastopnik za Slovenijo za to znamko, pravi, da je pri nas več tisoč ljubiteljev, na leto se registrira približno 2500 harleyjev: "To je za eno malo Slovenijo res velika številka." Njihove lastnike opisuje kot resnično predane: "Večina lastnikov je čisto zaljubljena v te motorje in res pazijo na njihovo stanje. Poglejte tega," z roko pokaže na enega izmed njih, ki je parkiran najbližje. "Star je osem let, ampak videti pa je kot nov. Večina teh motorjev je za užitek, za dušo. Oni se ne vozijo vsak dan, tretjina voznikov je starejša od 55 let, oni ne morejo voziti vsak dan. Motor je pretežek, ni tako preprosto," pojasnjuje, kako upravljanje z več kot 400-kilogramsko jekleno zverino res ni mačji kašelj.  

Poleg motorjev prodajajo tudi uradne izdelke, od čelad in motorističnih oblačil, do stvari za nego in vzdrževanje motorjev, urejajo servis, dobavljajo nadomestne dele. S slednjim ni težav, če je naročilo nujno, lahko roba prispe že čez en dan, če je na voljo v evropskem centralnem skladišču. Največje povpraševanje je po potrošnem materialu, olju, filtrih. "Redni servis stane približno 250 evrov, narediti ga moraš enkrat na leto ali pa po 8000 prevoženih kilometrih, kar pač pride prej," pojasnjuje.

'Najlepše se je voziti počasi'

Peter Breskvar je zadnji dve leti direktor združenja lastnikov harleyjev Lipa Chapter Slovenija. 146 jih je pod njegovim okriljem. Navdušenec nad motorji je že od malih nog, vozil je že vse mogoče znamke: "Ko si starejši, pa kupiš harleyja," se smeji. Zakaj? "Način vožnje je drugačen. Včasih me kdo, vpraša, če sem tudi jaz motorist. Odgovorim mu, da sem, ampak ne tak kot on. Da imam jaz harleyja, da se vozim počasi, gledam naravo, okolico. Če se voziš z nekim hitrim motorjem 150 km/h, tega ne moreš početi. Najlepše se je voziti tam nekje med 80 in 100 kilometri na uro. Takrat lahko dihaš, vonjaš, uživaš," pravi. To je vsekakor najbolj legendarna znamka motorjev na svetu. A ne kupujejo si jih samo bogataši, nekateri varčujejo tudi 20 let, da si ga lahko privoščijo," zaključi.

Ko enkrat sam voziš, si težko sopotnik

Tanja Pavlič je pri združenju zadolžena za povezovanje ženskega dela ekipe, 15 predstavnic nežnejšega spola imajo, rečejo jim Ladies of Harley. Kot pravi, gre res za zelo različne tipe žensk, saj imajo v svojih vrstah od direktorice do zdravnice in upokojenke. "Filozofija Harley Davidsona je vedno bila, da imata tako mož kot žena svoj motor. Dva zelo dobra razloga sta za to. Oni prodajo več motorjev, doma pa ni prepira, češ, dedec gre spet na motor," razloži.

Sama je bila sicer večino življenja sopotnica: "Potem pa sva šla z možem enkrat v Grčijo, bilo je grozno vroče, naporno, dolgčas zadaj, ko se pelješ. Tam sem se odločila, da bom tudi sama naredila izpit," pravi. Naslednjo sezono je sama sebe prijela za besedo, v mesecu dni je pri 43 letih opravila vse zahtevano in si kupila motor. Kako se je torej voziti na harleyju in kako je voziti harleyja? "Oboje je v redu, ampak ko enkrat sam začneš voziti, je zelo težko biti spet sopotnik. Prejšnji mesec sva morala en motor odpeljati na servis, odpeljala sva se z dvema, enega pustila tam in se z drugim vrnila. Kot vozniku mu 100-odstotno zaupam, ampak jaz sem zadaj umirala od groze," se smeji.

Sama zdaj vozi Softtail Heritaga, mož Goran pa Road Glida. Vedno potujeta skupaj, letos pa se je sama odpravila po Jadranski magistrali: "Čez dan je super, ko se voziš, zvečer pa ni tako fino, saj nisem vajena biti sama, vedno imam neke ljudi okrog sebe. Poglejte, kako smo družabni, res smo kot ena velika družina, dobimo se vsak četrtek, v času motoristične sezone prirejamo skupinske izlete," z roko pokaže na klopi, ki so vse bolj črne. Moški imajo na sebi vsaj kakšen obvezen usnjen kos, tudi dekleta so zvesta "bajkerskemu" večernemu slogu – globoki dekolteji, vroče hlačke, mrežaste samostoječe hlačne nogavice, visoki škornji z robustno peto.

"Ampak nismo samo robati, debeli, tetovirani in bradati, imamo grozno mehka srca," poudari sogovornica. So namreč tudi dobrodelni. Eden od vodilnih pri tem legendarnem ameriškem podjetju je imel otroka z mišični distrofijo, zato so donirali denar društvu, ki pomaga malim bolnikom in ta praksa se je razširila po svetu. Člani slovenskega združenja so že pred 18 leti našli CIRIUS Kamnik, center za usposabljanje in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. 25 evrov letne članarine tako ne namenjajo svojemu klubu, ampak jo nakazujejo neposredno centru. V teh letih so tako zbrali že približno 70.000 evrov, pravi Pavličeva.

Otroke, ki lahko sami sedijo zadaj, vsako leto zapeljejo tudi s svojimi harleyji, ta konec tedna pa so jih za tri dni odpeljali na jadranje: "Eden izmed naših članov je priskrbel tri jadrnice, malo prej so prišli sem na pomol, smo jih prišli pozdravit, slikali smo se," opisuje, kako rišejo tudi nasmehe na otroške obrazke.

Radovednost in zabava

Portorož je bil sicer v znamenju harleyjev že ves teden. Že v ponedeljek je vse vrvelo od priprav, motoristi z različnih koncev Evrope pa so množično začeli prihajati v četrtek, ko se je shod tudi uradno začel. Tudi Judith in njeni prijateljici, ki jih zmotimo, ko se v kratkih rokavih in z bosimi nogami na kamnitem portoroškem obrežju nastavljajo poldanskim sončnim žarkom. Nemke so vzele dva dni dopusta in prišle iz Passaua: "Tri ženske s tremi motorji," se pohvalijo, ko opisujejo, kako uživajo ob pogledu na morje, z zvokom harleyjev v ozadju.

Na travnati površini med morjem in cesto se razprostirajo številne stojnice, na katerih motoristični navdušenci lahko kupijo vse mogoče – od čelad, jaken, škornjev, posameznih našitkov. Te vam na licu mesta lahko tudi prišijejo na vašo najljubšo opravo. Massimiliano iz Trevisa je postavil družinsko stojnico, tukaj sta še njegova teta in oče. Šivalni stroj glasno brni, ko se na črnem usnju izrisuje podoba rdečega motocikla. 

Ko se sonce začne počasi spuščati po obzorju, se začne glavna prometnica skozi Portorož vse bolj polniti. Tako asfalt, na katerem so parkirani lično zloženi motocikli, kot pločnik, kamor se zgrinjajo množice radovednežev in naključnih sprehajalcev, ki jih občudujejo in se zapletajo v pogovore z njihovimi lastniki.

Vzdolž obale stoji več glasbenih odrov, pred tistim pod hoteloma Riviera in Slovenija so postavljene vrste gasilskih klopi, z njega pa se sliši italijanski rock. Prav naši zahodni sosedje so verjetno tudi najštevilčnejši gostje tukaj. Z radlerjem v roki prisede Gregor. Simpatični sivolasi gospod je šel v ponedeljek povsem po naključju po opravkih v Lucijo, kjer ima počitniško stanovanje, spotoma pa je zagledal priprave na dogodek, zato si je dejal, da pride konec tedna pogledat, kako bo.

Sam sicer nima motorja, je pa član motorističnega društva Hrastnica. "V naši dolini imamo res veliko motoristov. Pogosto se odpravimo na izlete, po Sloveniji, v Dolomite. Fantje se vozijo z motorji, jaz pa grem za njimi z avtomobilom, v katerem imam hrano in pijačo," pojasnjuje. "In to ohlajeno," šine kazalec v zrak, obraz pa se mu še bolj razleze v nasmeh.

Postavljenih je bilo sicer več odrov, glavni oder pa so v teh dneh zavzeli Heavenix, Samuel Lucas, Hellcats, Hamo & Tribute 2 Love, Viperstone, San Di Ego, King Foo in Cowboys From Hell, motoristično rajanje pa se je zaključilo tudi z velikim ognjemetom.