Zanimivosti

Brezskrbna mladost, a z veliko propagande, omejitvami in razklanostjo

Berlin/Ljubljana, 12. 11. 2019 06.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 18 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
0

Ob 30-letnici padca Berlinskega zidu so z nami svoje zgodbe delili štirje Nemci: trije z vzhodnega ter eden z zahodnega dela. Njihovi pogledi in izkušnje se bolj ali manj razlikujejo, prav tako razmišljanje. Več v trojnem intervjuju z Arnejem, Fredom in Thomasom. Na koncu pa še pogled z druge, mnogo bolj brezskrbne strani ...

Stefan "Fred" Lewerenz, Arne Wojciechowski in Thomas Fiedler, rojeni v vzhodni Nemčiji, so z nami delili zanimive poglede na življenje v socializmu in kapitalizmu. In kaosu v prehodnih letih ...
Stefan "Fred" Lewerenz, Arne Wojciechowski in Thomas Fiedler, rojeni v vzhodni Nemčiji, so z nami delili zanimive poglede na življenje v socializmu in kapitalizmu. In kaosu v prehodnih letih ... FOTO: osebni arhiv

46-letna Arne Wojciechowski in Stefan "Fred" Lewerenz ter 48-letni Thomas Fiedler prihajajo iz Neubrandenburga. Arne je dolga leta živel v Heidelbergu, nato v Mannheimu, zdaj pa v Wieslochu, spet blizu Heidelberga. Danes je svetovalec za upravljanje kakovosti v IT podjetju, Fred in Thomas živita v vzhodnem Berlinu, prvi je računovodja na zavodu za zaposlovanje, drugi pa prodajni inženir v IT podjetju. Kot prijatelji od mladih nog so z nami delili svoja razmišljanja in izkušnje, ki so jih pridobili, ko so odraščali v Nemški demokratični republiki. Kako so to občutili v otroških in mladostniških letih, kje so bili v času padca Berlinskega zidu, kako je to vplivalo na njihova življenja, kako na vse skupaj gledajo danes in kaj si za Nemčijo želijo v prihodnosti.

Kakšna je bila vaša mladost v Nemški demokratični republiki (NDR)?

Arne: Najbrž takšna kot v večini napol socialističnih držav. Otroštvo je bilo popolno. Vrtec, šola, zdravniški sistem, vse je bilo brezplačno, vsi so si lahko privoščili poletne tabore, šolske izlete, imeli brezplačne športne aktivnosti po pouku. Mladost je bila nekoliko drugačna. Imeli smo idole iz zahodnega sveta in zavedal si se, da je to povsem drug svet. Imeli smo omejen dostop do veliko pomembnih stvari, ki si jih mladi ljudje želijo. A smo veliko improvizirali, uporabljali peno za britje namesto gela za lase, kar je bil pravi žur, če je začel padati dež (smeh). A po svoje se mi zdi, da je bila naša mladost precej bolj kreativna, kar se tiče enostavnih stvari, kot jo ima mladina dandanes.

Arne: "Stari sistem in pravila niso več veljali, novi pa še niso bili vzpostavljeni. Bili so super časi. Spominjam se, kako sem dodobra okajen od alkohola lovil zajce po polju s trabantom. Ko so prišli policisti, smo jim rekli, naj odj**ejo. In tudi so."
Arne: "Stari sistem in pravila niso več veljali, novi pa še niso bili vzpostavljeni. Bili so super časi. Spominjam se, kako sem dodobra okajen od alkohola lovil zajce po polju s trabantom. Ko so prišli policisti, smo jim rekli, naj odj**ejo. In tudi so." FOTO: Miro Majcen

Fred: Rojen sem leta 1973, ko je padel Berlinski zid, sem bil star šestnajst let, moja družina pa je živela v Neubrandenburgu na severovzhodu Nemčije. Moja starša sta bila oba člana vzhodnonemške komunistične stranke. Dolgo časa sta verjela, da je NDR boljša od obeh Nemčij, zato sta me vzgajala v tem duhu. Moja mladost je bila mešanica različnih propagand. Kot šolar sem moral včasih marširati kot "pionir" v uniformi na javnih prireditvah, učili so me, da je socialistični sistem boljši sistem. Po drugi strani pa sem bil samo fant, ki se je rad igral kavboje in indijance, nacije in partizane, igral nogomet, šel plavat, se vozil s kolesom in prebral vse knjige, ki so mi prišle pod roko. Kasneje sem počasi dojel vso shizofrenijo vzhodnonemškega diktatorskega režima. Smo boljši od nacijev? Zakaj moram torej marširati v uniformi kot nekoč mladci v Hitlerjevi mladini? Zakaj moram pri petnajstih streljati s kalašnikovko in tekati v krogu? To me je spomnilo na veliko knjig o Tretjem rajhu, recimo Avanture Wernerja Holta. Včasih sem se o tem prepiral s starši, a poleg teh političnih zmed, ko sem postal najstnik, je postala zame najpomembnejša glasba. Vzhodne skupine so me na smrt dolgočasile, zato sem hitro postal oboževalec skupin, kot so Depeche Mode, Sisters of Mercy in Fields of the Nephilim. Bile so bolj kul, imele so boljši zvok, besedila in teme kot katera koli vzhodnonemška skupina.

Thomas: Če primerjaš mladino in čas v vzhodni Nemčiji, posebej po slavju v Berlinu zadnje dni, ugotoviš, da smo živeli v mehurčku. Dobro zaščiteni in že infiltrirani v vrtcu, šoli ali prvi službi. Vsi smo želeli izkoristiti situacijo, recimo, učili smo se angleščine, da smo lahko prevedli pesmi Depeche Mode, Frankie Goes To Hollywood in drugih. A ne pozabimo, da je večina ciljev v NDR bila podrejena ciljem organizacije in ne posameznikov.

Arne: "Meni so bila Brandenburška vrata videti lepše z zidom kot pa zdaj. Z vso kičasto arhitekturo in betonskimi stavbami okoli se zdaj tam počutiš bolj ujetega kot kdaj koli prej."
Arne: "Meni so bila Brandenburška vrata videti lepše z zidom kot pa zdaj. Z vso kičasto arhitekturo in betonskimi stavbami okoli se zdaj tam počutiš bolj ujetega kot kdaj koli prej." FOTO: Miro Majcen

Ste imeli občutek, da vam je kaj manjkalo v otroštvu in mladosti, saj veliko stvari z Zahoda ni bilo na voljo ali pač samo kot približki oz. ponaredki?

Arne: V otroštvu mi ni bilo ravno mar za kulturo, a se je to spremenilo, ko sem bil star dvanajst ali trinajst, ko mi je starejša sestra zavrtela kul nove pesmi tistega časa. Seveda smo imeli dostop do zahodne kulture, a se ji nismo mogli pridružiti. Lahko si kupoval popolnoma precenjene zahodne plošče na črnem trgu, nekateri so celo menjali svoje motorje za plošče. Ljudje so dobivali pakete od sorodnikov z Zahoda s ploščami, revijami in iskanim blagom. Vsi smo imeli plakate svojih idolov po stenah, spominjam sem, da sem kupil poster iz revije Bravo za pet mark in ga potem v drugi ulici prodal za deset ali dvajset mark. Potreboval sem nekaj časa, a tako sem si kupil prvi hi-fi sistem. Se mi zdi, da je bilo trgovanje s tem blagom še bolj nelegalno kot sama revija. Poslušali smo tudi zahodne radijske in televizijske postaje, česar nam vlada sicer ni dovolila. Še vedno mislim, da je DT64 najboljša radijska postaja, ki sem jo kdaj koli poslušal. Tam sem odkril vso dobro glasbo, ki jo poslušam še danes, od Kraftwerk, Ministry, Revolting Cocks, Nine Inch Nails, Laibach, Borghesia, KMFDM, Skinny Puppy, pa do Klinik. Imeli smo omejen dostop, a je bilo dovolj, da je na nas pustilo globok vtis, da smo ustvarili svojo kulturo s ponarejenimi oblekami vred. Mislim, da se je bilo lažje povezati z zahodno "underground" kulturo kot z vzhodno, ki sem jo odkril precej kasneje.

Fred: S prijatelji smo bili zasvojeni z glasbo. Ure in ure smo presnemavali kasete na prenosnih kasetofonih, si jih izmenjavali, pa tudi postre, priponke in izrezke iz časopisov, kar smo pač dobili pod roke. Brali smo revijo Bravo, če se je ponudila priložnost, ter gledali vsako oddajo o pop glasbi na zahodnih televizijskih kanalih. Na tak način je vzhodna oblast izgubila svojo mladino, ljubezenske pesmi imajo pač večji vpliv na mladino kot propaganda, sploh če si mlad in poln hormonov.

Thomas: Bila je čudna situacija. Posebej v Neubrandenburgu, ki ima večinoma lepo vreme, saj leži v dolini, zato si lahko poslušal radijske postaje iz Berlina ali Hamburga, imeli smo kabelsko TV v 80. letih, kjer si lahko slišal najnovejšo popularno glasbo. Oddaja Formel Eins je bila nekaj takega kot Top of the Pops na BBC-ju. Prijatelji so imeli sorodnike na Zahodu, da so nam lahko prinesli kakšno ploščo ali revijo Bravo.

Fred: "V mladosti sem počasi dojel vso shizofrenijo vzhodnonemškega diktatorskega režima. Zakaj moram marširati v uniformi kot nekoč mladci v Hitlerjevi mladini in pri petnajstih streljati s kalašnikovko in tekati v krogu? Bil sem samo fant, ki je rad bral in se šel kavboje in indijance."
Fred: "V mladosti sem počasi dojel vso shizofrenijo vzhodnonemškega diktatorskega režima. Zakaj moram marširati v uniformi kot nekoč mladci v Hitlerjevi mladini in pri petnajstih streljati s kalašnikovko in tekati v krogu? Bil sem samo fant, ki je rad bral in se šel kavboje in indijance." FOTO: Miro Majcen

Kako ste obravnavali ljudi z Zahoda, ste imeli tam kakšne prijatelje? Ste bili lahko v stikih ali je bilo to preprosto nemogoče?

Arne: Ker je oče delal v vojski, nismo smeli imeti stikov s sorodniki ali komer koli v zahodni Nemčiji. Prijatelji pa so imeli stike. Moj edini stik so bili zahodni "turisti", ki so spraševali, da bi šli v "Intershop", ki je bila posebna trgovina z zahodnimi dobrotami za ljudi z zahodnim denarjem. Zato smo jim vedno dali smernice do glavnega sedeža Stasija (tajne policije v NDR op. p.) in jim rekli, da naj vojakom na meji rečejo, da želijo v to trgovino. A ne vem, če je kdo sledil tem navodilom (smeh). Radi smo lomili in kradli zvezde mercedesov, ker smo vedeli, da nas nihče ne bo obsojal. Zame so bili pač kot ljudje z druge strani našega sistema in univerzuma, zanje mi ni bilo kaj dosti mar.

Fred: Kot otrok nisem imel prijateljev in stikov z ljudmi z Zahoda, saj je bilo to prepovedano, ker sta starša delala v tovarni orožja. To je bil čas hladne vojne, ko je bila razklana tudi naša družina. Nekateri moji strici in bratranci so živeli in še vedno živijo v zahodni Nemčiji. Nimam stikov z njimi. Edinokrat sem jih videl leta 1990 ali 1991, a so mi bili kot neznanci. Očitno se je njim zdelo podobno. A jih ne pogrešam.

Thomas: Imeli smo sorodnike v zahodni Nemčiji in sem jih videl 3- do 4-krat v desetih letih, moj oče pa jih ni smel videti, ker je delal v vojaški tovarni, ki je popravljala tanke in ostalo opremo. Dvakrat na leto sem prejel lep paket, za božič in rojstni dan, kar je bil vedno poseben dogodek. Na splošno je bilo težko srečati ljudi z Zahoda, prijatelj je potoval na Zahod preko izmenjave mest, a največ smo potovali na Češko, Poljsko, v Rusijo, na Madžarsko in v nekdanjo Jugoslavijo.

Fred: "Meni se je konec NDR zdel kot darilo. In še vedno čutim tako!"
Fred: "Meni se je konec NDR zdel kot darilo. In še vedno čutim tako!" FOTO: Miro Majcen

Kaj vam je predstavljal Berlinski zid?

Arne: Za nas je bila to le meja, ki nas je varovala pred "sovražnikom in fašisti". Vsaj tako so nas učili v šoli in kot otrok si to verjel. Meni so Brandenburška vrata videti lepše z zidom kot pa zdaj. Z vso kičasto arhitekturo in betonskimi stavbami okoli se zdaj tam počutiš bolj ujetega kot kdaj koli prej. Prej je bilo precej več prostora in vrata so delovala mogočno kot najvišja stavba v tistem okolišu. Zdaj so videti kot šala ali igrača. Mislim, da tisti kraj deluje še bolj strašljivo kot prej. Na splošno sem proti kakršnim koli zidovom ali mejam. Ljudje ne morejo izbirati, kje so rojeni in kje odraščajo, zato bi moralo bili mogoče, da bi vsi lahko šli in potovali kamor koli na našem planetu. Ironično se po eni strani ljudje pritožujejo, da Berlinski zid ni izpustil ljudi ven, po drugi strani pa so zgradili nov velik zid okoli Evrope, da ljudje vanjo ne morejo vstopiti. Število žrtev je absolutno nesprejemljivo. Prav tako je absolutno nesprejemljivo, da žrtve delimo na dobre ljudi (Berlinski zid) in slabe ljudi (zid EU). Včasih se sprašujem, ali bi zid sploh zgradili, če se ZDA ne bi odločile, da bodo z West-Markom dvignile ekonomijo samo v polovici Nemčije.

Fred: Uradno se je v NDR zid imenoval "protifašistični obrambni zid". Bil je eno od dejstev mojega otroštva. Vsakič, ko smo obiskali vzhodni Berlin, smo bili bolj zainteresirani za nakupovanje stvari, ki jih v našem kraju nismo mogli dobiti, kot pa za kaj drugega.

Thomas: Največkrat smo potovali iz Neubrandenburga v Berlin, zid pa smo imeli za nekaj, kar se ne bo nikoli podrlo. Videl sem Brucea Springsteena in zasedbo Marillion, kar je bilo v času, ko je David Bowie koncertiral pred Reichstagom. Leta 1988 pa si nisem predstavljal, da bo zid padel že naslednje leto.

Fred: "Slabost je zagotovo porast novega nacionalizma v nekaterih delih Nemčije in tudi drugih evropskih državah. Tukaj bi morali biti zelo pozorni in braniti našo demokracijo."
Fred: "Slabost je zagotovo porast novega nacionalizma v nekaterih delih Nemčije in tudi drugih evropskih državah. Tukaj bi morali biti zelo pozorni in braniti našo demokracijo." FOTO: Miro Majcen

Kje ste bili v trenutku, ko je padel Berlinski zid in kakšne občutke ste imeli ob tem, se je čutilo olajšanje oz. da je to prava poteza?

Arne: Bil sem v šoli, ravnokar star šestnajst let. Prejšnji večer so objavili po televiziji, nato pa sem slišal naslednje jutro v šoli. Zdelo se je kot šala, zelo nadrealistično, da se je zid odprl. V zraku je bilo, da se bo nekaj zgodilo in spremenilo, saj so bili prej tedni demonstracij, ljudje so bežali prek Madžarske in Avstrije, a nihče ni pričakoval, da bo zid padel tako kmalu oz. da sploh bo. Težko rečem, ali je bilo prav ali narobe, zdelo se mi je, da se bo nekaj dramatično spremenilo, kakor koli že.

Fred: Ko je komunistični funkcionar Günter Schabowski razglasil, da je vzhodnonemška meja odprta za vse, sem doma pomival posodo. Kasneje ta dan smo videli neverjetne podobe na zahodnonemški televiziji. Bil sem vesel, prestrašen in navdušen. Ob prvem obisku zahodnega Berlina sem šel v trgovino s ploščami. Kar zaslepilo me je. Imeli so vse, jaz pa samo sto mark. Hudiča! Za to sem kupil Sonyjev walkman in kaseti Depeche Mode, albuma Black Celebration in Music for the Masses.

Thomas: Ker sem zjutraj delal, sem šel zgodaj spat, čeprav sem videl tiskovno konferenco s Schabowskim, a sem zjutraj zaspal. Ko sem vstal, nisem poslušal radia, saj sem živel pri starših, ko pa sem prišel na delo, mi je šef rekel: "Kaj počneš tukaj, zid so odprli."  Rodili smo se v dobrem času. Ko je zid padel, sem bil star osemnajst let.

Navajeni ste bili določenega življenja, kako se je to spremenilo kasneje, nekaterim se je, baje, povsem "odtrgalo"?

Arne: Čutil sem spremembe, a brez oznanila, v katero smer. Nihče ni pričakoval, da se bo Nemčija združila tako hitro, se mi zdi. Za mojo generacijo je bil to popoln tajming. Super otroštvo z vsemi koristmi socializma, med 16. in 18. letom pa najboljša leta za žur, ko je bila nekakšna anarhija. Stari sistem in pravila niso več veljali, novi pa še niso bila vzpostavljeni. Nihče ni vedel, kaj bo sledilo. Bili so super časi. Spominjam se, kako sem, dodobra okajen od alkohola, lovil zajce po polju s trabantom. Ko so prišli policisti, smo jim rekli, naj odj**ejo. In tudi so. Najbrž so se tudi bali, da bodo ob službo, če bi naredili napako, če bi bil kdo od nas bil v sorodu z njihovim šefom ali kaj podobnega. Hkrati smo se od te točke naprej lahko odločali, kaj bomo s svojim življenjem in prihodnostjo. Kaj želimo delati, kje živeti in kam potovati. Takrat se mi je to zdelo popolno, saj sem veliko potoval, videl in se naučil veliko o svetu. Imam veliko prijateljev povsod po svetu, na enem od potovanj sem srečal tudi svojo ženo, brez potovanj in novih poznanstev pa o meni prav tako ne bi mogli brati na najboljšem slovenskem spletnem portalu. Spremembe so mi dale velik privilegij, saj sem bil ravno dovolj star, da sem videl, kako socialistični sistem deluje (ali pač ne), dve leti anarhije in potem življenje v kapitalizmu, ki ravno tako ne deluje popolno. Od vsakega sem dobil koščke in vpogled, da lahko zdaj izpopolnim svoje življenje po svojih željah.

Fred: "S prijatelji smo svoja dvajseta preživeli kot v besedilu zasedbe D.A.F. 'izkoristi svojo mladost, dokler lahko, dokler si mlad'. Občutka svobode nočem nikoli več izgubiti."
Fred: "S prijatelji smo svoja dvajseta preživeli kot v besedilu zasedbe D.A.F. 'izkoristi svojo mladost, dokler lahko, dokler si mlad'. Občutka svobode nočem nikoli več izgubiti." FOTO: Miro Majcen

Fred: Zabava, zabava in še več zabave. Organizirali smo koncerte in žurke z našim Depeche Mode fan klubom Rose Bowl 88. S prijatelji sem obiskal veliko norih koncertov, precej divji smo bili, končno sem lahko videl vse skupine, ki jih prej nisem mogel, saj ni bilo možnosti. Meni se je konec NDR zdel kot darilo. In še vedno čutim tako! Ustvaril sem radijsko oddajo z dvema prijateljema, z drugima dvema pa spletno revijo, za katero sem intervjuval bende, ki jih cenim, kot so Front Line Assembly, Cat Rapes Dog ali Dive. S prijatelji smo svoja dvajseta preživeli kot v besedilu zasedbe D.A.F.: "Izkoristi svojo mladost, dokler lahko, dokler si mlad". Občutka svobode nočem nikoli več izgubiti.

Thomas: Popolna sprememba. Leta 1990 je bila anarhija, dobili smo pravico do volitev, nov denar, združitev, vse se je zgodilo zelo hitro. Leta 1990 sem odšel v Berlin in tam videl in doživel vse od blizu, iz prve roke.

Po drugi svetovni vojni se je Nemčija hitro zgradila nazaj, jo je moč primerjati (na drugačen način), kako se je združena Nemčija hitro pobrala tudi po padcu Berlinskega zidu?

Arne: Mislim, da ne. Nemčija je bila uničena po drugi svetovni vojni, zato so jo začeli graditi praktično iz ničle. Ko so podrli zid, pa je vse šlo na vse strani, ne nujno na najboljši način, a ni bil potreben začetek iz ničle. Misija je bila reformirati in združiti dva sistema skupaj. A tudi po tridesetih letih ta misija še ni povsem končana. Rodil sem se leta 1973, samo 28 let po drugi svetovni vojni, koliko se je spremenilo, zgradilo in ustvarilo v tem času? Težko je primerjati nekaj, kar je nastalo iz ničle in trideset let kasneje, ko smo pozdravili razpoko separacije.

Fred: Menim, da so Nemci po drugi svetovni vojni imeli srečo. Ja, ločena Nemčija je bila tragedija, a je bila rezultat druge svetovne vojne. Vojno je pričela generacija mojih starih staršev, del te generacije pa je naredil neverjetne zločine proti človeštvu. Celotna država je bila vzgojena v sovraštvu in nasilju, rasizmu in antisemitizmu, kar se je razširilo na skoraj ves evropski kontinent. Zato morajo, po mojem mnenju, biti Nemci zelo hvaležni, da so zavezniki zmagali v drugi svetovni vojni. Po združitvi obeh Nemčij so imeli Nemci srečo še drugič – ekonomsko in politično. Največja lekcija v nedavni nemški zgodovini? Bodi dober do sosedskih držav, pogovarjaj se z njimi, potuj k njim in jih povabi, da obiščejo Nemčijo. Nacionalizem se vedno pojavi pred začetkom vojne. Vsaka vojna pa sproži nove vojne.

Thomas: Ne ravno, saj je konec druge svetovne vojne pomenil, da je morala vzhodna Nemčija plačati visoke stroške reparacije Rusiji, hkrati pa smo izgubili večino železniškega sistema, saj smo železo izvozili v Rusijo. Zahodna Nemčija pa je imela Marshallov plan, s katero je hitro postala produktivna, vzhodna Nemčija pa je bila nato v poznih 80. letih praktično bankrotirana.

Arne: "Menim, da dandanes z vso pretirano politično korektnostjo, manipulacijo z lažnimi novicami in še čem, našo svobodo govora sami omejujemo z nekakšno duševno cenzuro."
Arne: "Menim, da dandanes z vso pretirano politično korektnostjo, manipulacijo z lažnimi novicami in še čem, našo svobodo govora sami omejujemo z nekakšno duševno cenzuro." FOTO: Miro Majcen

Kaj je najboljše oz. najslabše v "združeni" Nemčiji in kaj se vam zdijo prednosti in slabosti?

Arne: Najboljše je, da so padle meje, najslabše pa se mi zdi, da še vedno v notranji politiki slišimo v novicah o Vzhodu in Zahodu, nikoli o celotni državi. Na ta način se gradijo nove meje, v glavah nekaterih ljudi so se tako fizične meje preselile v njihovo razmišljanje. Nekaterim tako uspeva korupcija na visokih nivojih, kjer se znajde le malokdo, po drugi strani pa to počno kar malo preveč očitno. In pa letališče v Berlinu.

Fred: Najboljša stvar je zagotovo svoboda v vsakem pogledu – politična, ekonomska, verska, spolna – dobesedno v vsakem aspektu naših življenj. Slabost je zagotovo porast novega nacionalizma v nekaterih delih Nemčije in tudi drugih evropskih državah. Tukaj bi morali biti zelo pozorni in braniti našo demokracijo.

Thomas: Imeli smo problem beguncev že leta 1989, zdaj pa je 25 odstotkov vzhodnih Nemcev volilo za AfD (Alternativa za Nemčijo op. p.). V primerjavi s Poljsko, Češko ali nekdanjo Jugoslavijo smo bili na boljšem, zato bi morali biti bolj odprti do norosti, ki se trenutno dogaja v Nemčiji. A v demokraciji postaneš bolj len, ko gre za pomembne stvari, recimo boj proti lažnim novicam, boj za enotno Evropo ali možnost izmenjav. Sam sem tudi prek Erasmusa imel dober vpogled, kako npr. živijo "drugi", v Veliki Britaniji in na Irskem.

Nemčiji gre dobro glede na ostale evropske države v EU. Ali Angela Merkel vodi pravo politiko, ki koristi državi in njenim ljudem?

Arne: Ne.

Fred: Menim, da ima Nemčija preveč ekonomske moči v EU. Daljnoročno lahko to postane še večji problem, kot je trenutno. Po mojem mnenju je Merklova že predolgo kanclerka Nemčije, ko bo odšla, bo to več kot šestnajst let. Celo v demokraciji je to strup. EU je v škripcih, z brexitom, svetovno klimatsko krizo, rastočim pan-evropskim nacionalističnim (celo fašističnim) blokom nima pravih odgovorov. Zame je postala utrujena ženska. Prišel je čas za spremembo. Njena politika je delno kriva za vzpon stranke AfD (Alternativa za Nemčijo op. p.) od leta 2015. Ko slišim njihove slogane, spominjajo na diktaturo, nacistično Nemčijo in NDR. To me zares razjezi.

Thomas: Vsaka država članica EU mora razumeti, da gre za dajanje in ne le jemanje, tudi npr. Madžarska ali Poljska in države z desničarskimi vplivi ali tendencami. Žalosti me, da bo Velika Britanija zapustila EU, zato bi bilo treba ostale države opozoriti, da ne gredo po tej poti.

Arne: "Spremembe so mi dale velik privilegij, saj sem bil ravno dovolj star, da sem videl, kako socialistični sistem deluje (ali pač ne), dve leti anarhije in potem življenje v kapitalizmu, ki ravno tako ne deluje popolno."
Arne: "Spremembe so mi dale velik privilegij, saj sem bil ravno dovolj star, da sem videl, kako socialistični sistem deluje (ali pač ne), dve leti anarhije in potem življenje v kapitalizmu, ki ravno tako ne deluje popolno." FOTO: Miro Majcen

Sta bila del praznovanja ob 30. obletnici padca zidu, menita, da so bili ljudje iskreno srečni, saj je slogan konec koncev bil "30 let svobode"?

Arne: Nisem bil del praznovanj. Bil pa je zanimiv festival v Berlinu z alter izvajalci iz NDR, česar bi se z veseljem udeležil. Veliko ljudi je bilo zadovoljnih s sloganom, saj se lepo sliši. A kaj svoboda pomeni v tem kontekstu? Menim, da dandanes z vso pretirano politično korektnostjo in manipulacijo z lažnimi novicami našo svobodo govora sami omejujemo z nekakšno duševno cenzuro.

Fred: Da, 9. novembra sem praznoval obletnico s svojim dekletom in najinima otrokoma. Napisal sem sporočilo staršem in sestri. Poleg tega velikokrat pomislim na 9. november leta 1989 in na pot, ki jo je moje življenje ubralo zaradi tega zgodovinskega dogodka.

Kaj si želita in upata, da bo z Nemčijo v prihodnosti?

Arne: Upam, da bodo naše glavne stranke in vlada končno prepoznale znake nezadovoljstva volivcev, ki protestirajo, ter posledično naraščanje populistov in desničarjev. Svoja ravnanja pa bi morali bolj usmeriti k državi in potrebam ljudi kot k lastnim koristim. Če govorimo o volitvah, pa bi bilo potrebne malce zgodovinske izobrazbe za vse, ki so volili AfD (Alternativa za Nemčijo op. p.). Poskusite, da bi tudi slepi spregledali. Nemčija, ti lahko uspe?

Fred:  Zelo sem hvaležen svojemu dekletu, da lahko svoja otroka vzgajam na svobodi, brez neumne propagande, da lahko potujemo po svetu, da imamo prijatelje v Nemčiji in drugod po svetu. To ni le želja, saj oba veva, da imamo do tega pravico. Da stvari rešujemo z ljubeznijo in besedami in da toleriramo tudi drugačna mnenja.

Thomas: Nemčija bi morala postati bolj aktiven igralec na področju klimatskih programov, Edward Snowden bi moral živeti v Nemčiji in ne v Rusiji, ljudje bi morali nehati neprestano tarnati in začeti uživati v demokraciji in ne v avtoritarnih sistemih, kakršnega smo videli in doživeli v vzhodni Nemčiji.

Zahodnega Nemca Petra skrbi porast skrajnih desničarskih skupin, kar se mu zdi grožnja tako Nemčiji kot preostalemu svetu.
Zahodnega Nemca Petra skrbi porast skrajnih desničarskih skupin, kar se mu zdi grožnja tako Nemčiji kot preostalemu svetu. FOTO: osebni arhiv

In še zgodba z "brezskrbnega" Zahoda ...

54-letni Peter se je rodil v Severnem Porenju-Vestfaliji, v zahodni Nemčiji, kjer živi tudi danes. Študiral je umetnost, dela kot svobodni oblikovalec, velikokrat je obiskal Slovenijo in je goreč oboževalec vsega, kar je povezano z Laibach Kunstom in NSK. Zase pravi, da je imel srečno otroštvo v zahodni Nemčiji, imel je nekaj prijateljev na Vzhodu, nekateri so celo lahko prišli na obisk na Zahod, a je bil večinoma z njimi v stiku zgolj preko pisem, telefoniranje je bilo prepovedano. Njegova sestra že od zgodnjih 80. let živi v zahodnem Berlinu, kjer jo je večkrat obiskoval, zahodni Berlin pa se mu je včasih zdel precej drugačen kot danes.

"Nekaj mesecev pred padcem berlinskega zidu leta 1989 sem bil v Berlinu, ko je prijateljica iz mojega kraja želela obiskati sorodnike na vzhodni strani. Ko se je vrnila, je jokala in dejala, da je bil nadzor tam preprosto obupen in da ne ve, če bo še kdaj lahko videla sorodnike. Dejal sem ji, da bo zid kmalu padel. Moje življenje se sicer ni kaj prida spremenilo, sem se pa sprehodil po vzhodnem Berlinu pred združitvijo. Berlin se je potem prenovil, čeprav veliko tovarn v modernih časih ne obratuje več," nam je zaupal.

Petra skrbi porast skrajnih desničarskih skupin, kar se mu zdi grožnja tako "združeni" Nemčiji kot preostalemu svetu. "Največja moč Nemčije je Angela Merkel, največja šibkost pa njena stranka CDU (Krščansko demokratska unija), SPD (Socialno-demokratska stranka) in ohlapni zakoni proti vsem desničarskim gibanjem v Nemčiji," je prepričan. Osebno sicer verjame v politiko Merklove, skrbi pa ga, da bi morda morala biti bolj odprta do idej francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Sicer si želi močnejše Evrope proti Trumpovi Ameriki in Putinovi Rusiji.

  • 8
  • 7
  • 6
  • 5
  • 4
  • 3
  • 2
  • 1

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.