Obljubljena dežela Baracka Obame ponuja vpogled v vodenje Amerike in sveta

Barack Obama je kot 44. predsednik Združenih držav prvič zaprisegel 20. januarja 2009, ko je vodenje svetovne velesile uradno prevzel od republikanskega predsednika Georgea W. Busha. Obama je v politiko vstopil kot popoln neznanec, ko je napovedal kandidaturo za predsednika, pa je Amerika doživela neke vrste preporod. V predvolilnem boju je na ulice privabil na tisoče ljudi, ki so prišli poslušat njegove govore in vzklikat gesla podpore, predvsem pa so upali, da se bo država z njegovo izvolitvijo spremenila na bolje. Najprej mu je uspelo premagati demokratsko protikandidatko Hillary Clinton, na volitvah pa je porazil republikanskega protikandidata Johna McCaina. Ne le Ameriko, ves svet sta ob njegovi izvolitvi zajela optimizem in upanje, da je zahodna družba končno naredila korak naprej. Združene države pa so prvič v zgodovini izvolile temnopoltega predsednika.

O Baracku Obami je bilo napisanega, povedanega in posnetega veliko, tudi sam se je že podpisal pod dve knjižni uspešnici, a zato še ne gre pričakovati, da njegova nova knjiga s 786 stranmi bralcu nima ponuditi česa novega. Obljubljena dežela javnosti odstira tančico o tem, kdo je 44. predsednik Združenih držav, in ponuja odgovore na vprašanja, kako se počuti voditelj ene najvplivnejših držav na svetu, kako razmišlja ter kako preživlja dneve v Beli hiši in zunaj nje. V svoji pripovedi, ki jo začne v otroštvu in zaključi s koncem prvega mandata predsedovanja ter enim izmed ključnih trenutkov tega obdobja, smrtjo Osame bin Ladna, bralcu razkrije svoje takratne stiske, dvome, strast do politike ter željo po pravičnosti in spremembi sveta na bolje.

V prvem delu spominov na predsedovanje Obama prizna, da je njegovo pot do izvolitve poganjal predvsem idealizem, ki se ga je priučil v otroštvu in ga še okrepil v letih študija prava ter v času, ko je delal kot organizator skupnosti v predelih Chicaga, kjer so večinoma živeli temnopolti ljudje. Verjel je v enakost in enakopravnost med ljudmi, kar je izpostavil tudi na konvenciji leta 2004, ko je dejal: "Ne obstaja črna Amerika, bela Amerika, latinska Amerika in azijska Amerika. Obstajajo pa Združene države Amerike." Takrat se ni zavedal, da bo to stavek, ki mu bo odprl vrata v Belo hišo. Kot je zapisal, je bil to prej "opis želje kot stvarnosti", a v to željo je verjel in za to stvarnost si je prizadeval. Po njegovem mnenju je bil to tudi praktičen pogled na politiko, saj tudi v demokraciji potrebujemo večino za uvajanje velikih sprememb, to pa je še posebej pomembno za Ameriko, kjer je treba preseči rasne in etnične ločnice, je še zapisal. Vprašanje rase je izpostavljeno predvsem v prvih poglavjih knjige, ki opisujejo čas, ko se je Obama še potegoval za vstop v Belo hišo in se je ameriška javnost prvič srečala s kandidatom za predsednika, ki ni bele rase. Volitve, na katerih mu je pripadel prvi mandat, pa so bile tudi prve, ki so se jih v večjem številu udeležili nebelci.

A začetno navdušenje nad novim predsednikom je kmalu izpuhtelo. Mandat je začel v času gospodarske krize, ki je prizadela vse sloje in vse rase ameriške družbe. Podpora njegovim predlogom in reševanju gospodarske situacije, ki je bila tesno povezana z nepremičninskim trgom, je strmo padala. Ljudje so kot po tekočem traku izgubljali službe in celo domove, republikanska stranka je v javnosti vedno bolj udrihala po predsedniku, ki da je mlad in neizkušen, ter ekipi, češ da je nespodobna, in kongresu onemogočala sprejetje nekaterih pomembnih zakonov, ki jih je najavil v predvolilnem času. Pred Obamo je bil težek politični boj, v katerem je želel in moral upravičiti zaupanje volivcev, hkrati pa stopati visoko, da bi se izognil polenom, ki so mu jih metali pod noge.

Prav zato je v zasebnosti potreboval močno podporo, ki mu jo je ves čas nudila žena Michelle. Odpovedala se je svojim željam in karieri, da bi lahko podprla moža, ki je pravkar postal 44. predsednik. S hčerkama Malio in Sasho se je preselila v Belo hišo, kjer so zaživeli kot prva družina. Obama v knjigi večkrat izpostavi, da se je potrudil, da je vsak večer povečerjal z družino in hčerki pokril pred spanjem, a se je hkrati zavedal, da še prehitro odraščata in ga vsak dan manj potrebujeta. Čeprav sta se hčeri hitro navadili na novo situacijo, pa se njun oče ves čas sprašuje, kako se v resnici počutita kot prvi hčerki, ki jima je bilo odvzeto odraščanje, običajno za deklice njune starosti.  

Nenehni dvomi in spoznanje, da je republikanska stranka v odločanje vpeta veliko bolj, kot je sprva domneval, so vplivali na to, da se je njegov idealizem vedno bolj odmikal v preteklost. Med obiskom Češke pred prvim obiskom Rusije se je ob opazovanju množice tik pred svojim nagovorom spomnil mladeniča, kakršen je bil. Mladeniča, ki ga oblast še ni pokvarila in ki mu ni bilo treba ustreči drugim voditeljem, da bi lahko ohranjal stabilne diplomatske odnose, četudi je to pomenilo sklepanje kompromisov z diktatorji, kot je turški predsednik Erdogan. Tudi odločanje o vpoklicu dodatnih vojakov na vojna območja na Bližnjem vzhodu mu je znatno znižalo javno podporo, saj je v predvolilnem boju obljubil umik ameriških vojakov iz Irana in zmanjšanje sil v Afganistanu. Vse to je bilo delo predsednika, ne z idealizmom prežetega mladeniča. 

In prav ta odkritost – priznanje, da je počel stvari, v katere ni verjel, ker je zasedel položaj, na katerem je moral sklepati kompromise, in to ne le z drugimi, temveč tudi s seboj – je dodana vrednost izpovedi Obljubljena dežela. Priznanje, da sam ne more rešiti sveta, lahko pa se za to vsaj potrudi, je rdeča nit prvega mandata Baracka Obame na položaju predsednika Združenih držav. Dobitnik Nobelove nagrade za mir leta 2009 bralcu pokaže, kako je sedeti za pisalno mizo Resolute, ki stoji v Ovalni pisarni, in odločati o dogajanju doma in v svetovni politiki. Spusti ga v svoje misli, mu pokaže drugo plat odločanja in mu dokaže, da biti predsednik Združenih držav ni tako, kot je videti na televizijskem ekranu, v novinarskih prispevkih in javnih izjavah. V preizpraševanju samega sebe se nenehno sprašuje o svojih dejanjih: Ali je ravnal prav? Mu je zaradi lastnih pričakovanj in njihovega zviševanja usojeno, da bo razočaral ljudi? Nenazadnje gre tudi za priznanje ene izmed lekcij predsednikovanja – da je njegovo srce predmet strateških ocen in taktičnih analiz, njegova lastna pričakovanja pa zaznamovana s paradoksalnimi razlagami in zavedanjem, da ima na najvplivnejšem položaju na svetu manj svobode pri izražanju svojega mnenja in ravnanju v skladu s svojimi občutki, kot je je imel na položaju senatorja, kaj šele kot navaden državljan. A njegova vera v demokracijo ob koncu te politično-izpovedne pripovedi ostaja neomajna. Američani in svet so to prepoznali in mu dali novo priložnost s ponovno izvolitvijo, svet pa bo o njej čez čas bral v drugem delu spominov.