Glasba

Rock'n'roll, rockabilly, swing, didžejanje in ljubezen do vinila

Ljubljana, 21. 11. 2019 08.00 |

PREDVIDEN ČAS BRANJA: 12 min
Avtor
Boštjan Tušek
Komentarji
0

Glasbeni navdušenec Martin Razpotnik je marsikomu bolj poznan pod imenom DJ Martin13. Poleg ljubezni do rock'n'rolla in rockabillyja, je bil zraven tudi pri "vdoru" plesnega swinga na naša tla, sicer pa je predvsem didžej in navdušenec nad vinilnimi ploščami.

Martin Razpotnik že petnajst let deluje kot DJ Martin13. (Foto: Nina Kurnik)
Martin Razpotnik že petnajst let deluje kot DJ Martin13. (Foto: Nina Kurnik) FOTO:

Martin, menda se je tvoja zgodba zanimanja za glasbo začela s knjigo Zgodovina rock glasbe v stripu?

No, ne ravno zares. Zanimanje za glasbo se je začelo že nekaj let prej, sem pa z Zgodovino rock glasbe v stripu začel glasbo odkrivati bolj sistematično, žanrsko itd. Mislim, da bi morala ta knjiga biti na polici vsake družine. Čeprav je v njej nekaj "napak", je lahko super iztočnica za vzbujanje zanimanja za glasbo, še posebej pri mlajših članih družine.

Sam si sicer oboževalec rock'n'rolla v najčistejši obliki, ko si kopal nazaj, raziskoval glasbo, si bolj "doma" v črnskem ritem in bluzu ali potem v v belskih različicah, kot so Elvis, Eddie Cochran, Stray Cats itd?

Težko bi se opredelil, kje sem bolj doma. Se velikokrat selim. Dejstvo je, da je bil Elvis Presley ta, ki me je prvi resno prevzel. Z njim sem začel kopati po koreninah. Elvis je svoj repertoar zgradil na izbrani zapuščini črnskih glasbenikov, pa naj je bil to Roy Brown, Little Richard, Arthur Big Boy Crudup ali Fats Domino. To so glasbeniki, ki imajo še danes pri meni posebno mesto.

Kako se je s ljubiteljstvom rock'n'rolla in rockabillyja, ste se zgolj družili, prirejali žure, srečanja ali ste bili bolje organizirani? Koliko to deluje in je popularno dandanes?

Stvar je takšna, da je rockabilly scena tukaj že v začetku devetdesetih. Največ ploščje takrat imel Capt. Oilpower, ki se je tudi trudil z organizacijo dogodkov. Bil je velik oboževalec Stray Cats, no, vsi smo bili. Stray Cats so svojo glasbo zgradili na osnovah rock 'n' rolla petdesetih let, dodali pa so mu še punk energijo. Še posebej je izstopal pevec in kitarist Brian Setzer. Ta je v drugi polovici devetdesetih ustanovil The Brian Setzer Orchestra. Z njim, z Royal Crown Revue, z Big Bad Voodoo Daddy in Cherry Poppin' Daddies je prišlo do preporoda swing glasbe. Nekako nas je kar nekaj takrat začelo brskati po swing glasbi in jo tudi kupovati.

Kaj pa swing scena, glasba in ples?

V začetku novega tisočletja je v Slovenijo prišel Sajles Šinkovec, učitelj swing plesa. Skozi prijateljstvo, ki smo ga razvili preko glasbe in plesa, smo začeli skupaj sodelovati. Prvi večeri, kjer si se lahko naučil osnovnih plesnih korakov in istočasno prisluhnil swing in rockabilly glasbi, so bili na gradu Kodeljevo, v Lunaparku. Ne glede na to, da so bili ti ob torkih, je bil grad Kodeljevo vdeno popolnoma nabit.

Istočasno je nastalo ali pa delovalo še nekaj skupin, The Bananas, EightBomb, Cry-Baby itd. In ko smo enkrat ugotovili, da so trije podobni dogodki istega dne, smo se odločili, da ustanovimo društvo Vintage, da bomo bolj organizirani. No, kasneje je nastalo kar nekaj plesnih šol in učiteljev, ki še danes širijo svojo ljubezen do plesa, med njimi je tudi Katja Završnik, s katero ta petek v Biljardni hiši na Bavarskem dvoru organizirava dogodek ob petnajstletnici swinga v Sloveniji in obenem mojega didžejanja, poseben gost bo tudi Capt. Oilpower.

Rock'n'roll nikoli ni bila glasba, ki je bila namenjena temu, da bo nemoteča ali da bo ugajala. Rock'n'roll je udarna in progresivna glasba. Glasba, ki se je neprestano razvija in pomaga pri razvoju.

Dogajali so se tudi dogodki kot so ameriški avtomobili, motorji, pin-up dekleta ...

Prvi zbori ameriških avtomobilov so se pri nas začeli tudi v začetku tega tisočletja. Capt. Oilpower je velik navdušenec nad ameriškimi avtomobili. Kmalu je našel kar nekaj somišljenikov, ki so se občasno dobivali. Zadeva je počasi rastla in tako je danes kar nekaj teh dogodkov. Motorji in pin-up dekleta so bila avtomatično zraven in glede na to, da je rock'n'roll ameriška glasba je logično, da sta šli zadevi z roko v roki. Poleg tega so bili ti zbori še en vzvod za to, da glasbo, ki jo imamo radi, približamo večji množici.

Kaj pa skupine, ki si izšle s te scene kot so Lucky Cupids in potem Eightbomb?

The Lucky Cupids so najstarejši slovenski rockabilly band in vsekakor prvi, ki je izdal album. Žal danes le redko igrajo, takrat pa smo obiskovali njihove koncerte kadarkoli se je le dalo. Poleg njih so bili definitivno najbolj opazni še surferji Bitch Boys in da, EightBomb. Slednji kar pridno ustvarjajo in izdajajo albume. Mislim, da je njihov zadnji High Heeled Devil eden boljših izdelkov, ki jih premore slovenska glasbena scena.  
 
Kaj pa tvoja DJ kariera, kako se je rodil DJ Martin13? Ima številka 13 kakšen globlji pomen za rockabillyje?

DJ Martin13 se je rodil tam nekje leta 2004, ko sva z Oilpowerjem sedela na kavi, in je rekel: "Ti, zakaj pa ti ne bi kdaj kaj zarolal? Sploh glede na to, da imaš veliko muzike." In tako se je nekako začelo. Tudi najino DJ sodelovanje. Številko trinajst si lahko vsak razlaga po svoje. Je močna številka. Recimo, da me je takrat kar prevzela Casheva pesem Thirteen in sem si jo nekako nadel zraven in nato z njo "obtičal".

EightBomb veljajo za eno najuspešnejših rockabilly zasedb pri nas (Foto: Izvajalec)
EightBomb veljajo za eno najuspešnejših rockabilly zasedb pri nas (Foto: Izvajalec) FOTO:

Kako se ti zdi, da živi rockabilly scena v Sloveniji in po svetu, sam se najraje vračaš v 50. ali 60. leta, se ti zdi, da te muzike lahko "zmanjka", ali je to jama, ki je nikoli ni možno povsem raziskati? Kje je rockabilly scena dandanes še najbolj živa, v Nemčiji, ZDA ...?

V Sloveniji se kar naprej trudimo z organizacijo tovrstnih dogodkov, festivalov itd. Na sploh se je rockabilly scena kar dobro zasidrala po celem svetu. Je nešteto festivalov, založb, izvajalcev in didžejev, ki to glasbo negujemo in neustavljivo širimo. Amerika ima npr. kar dva res ogromna festivala, to sta Viva Las Vegas in Nashville Boogie. V Evropi je teh festivalov še več. Najbolj obiskani so npr. angleški Rockabilly Rave, španski High Rockabilly in Screamin' Weekender, nemški Berlin Shake in italijnski Summer Jamboree. Seveda pa je še cela vrsta drugih.

Kar se tiče glasbe pri meni je tako, da spremljam tudi sodobno glasbo. Trenutno je kar nekaj imen, ki so vredni omembe, to so npr. Deke Dickerson, Jake Calypso, Don Cavalli, The Go Getters in drugi. Glede glasbe 50. in 60. let pa je zanimivo, koliko malih založb je takrat izdajalo plošče in če sem včasih še verjel, da bom morda nekoč lahko imel in slišal vse, danes vem, da je to nemogoče.

Se ti zdi, da ljudje dandanes, ko nas zasipajo z glasbo, reklamami in vsem, kar je možno, z vseh strani, rock'n'roll izpred pol stoletja sprejemajo drugače kot npr. v 80. in 90. letih?

V osemdesetih in devetdesetih je bilo pri nas vse drugače. Res smo bili omejeni z izbiro glasbe, ki se je pri nas dobila v trgovinah, a smo hrepeneli po tem, da odkrijemo nekaj novega. Pri tem so bili v veliko pomoč tako žanrski bandi kot so npr. The Cramps in Stray Cats, kot tudi mainstream bandi, ki so sem ter tja naredili kakšno priredbo, saj se spomnite Guns N' Roses in njihovega singla Since I Don't Have You?

Za razliko od osemdesetih in devetdesetih, ko so radijske postaje imele tudi izobraževalno funkcijo, je danes radio večinoma le oglasni prostor. Glasba v resnici ni pomembna. Pomembno je le, da je kar se da nemoteča, da ne bomo preklopili na drugo postajo. Rock'n'roll pa nikoli ni bila glasba, ki je bila namenjena temu, da bo nemoteča ali da bo ugajala. Rock'n'roll je udarna in progresivna glasba. Glasba, ki se je neprestano razvija in pomaga pri razvoju. Dejstvo je, da rock'n'roll glasba ni toliko prisotna kot včasih, vseeno pa ne gre zanemariti izvajalcev kot so npr. Imelda May, JD McPhersona ali Kitty, Daisy & Lewis, ki to glasbo ohranjajo še danes in so cenjeni tudi pri občinstvu, ki ni usmerjeno le v rock'n'roll.

Martin kot mlad rockabilly navdušenec v 90. letih prejšnjega stoletja.
Martin kot mlad rockabilly navdušenec v 90. letih prejšnjega stoletja. FOTO: osebni arhiv

Kaj bi si želel, da ljudje vedo, se zavedajo, ko vidijo rockabillyje, za katere nekateri menijo, da jih je povozil čas?

Mislim, da je percepcija popolnoma napačna. Tisti, ki verjamejo, da je rockabillyje povozil čas, so si mnenje ustvarili na predsodkih in z ne preveč razmišljanja. Rockabilly scena in glasba še danes živita, morda celo bolj kot kdaj koli prej. Čas povozi nekoga, ki se od tistega, kar je najprej spoznal, ni premaknil, je zaverovan le v tisto eno stvar, ki jo pozna, druge pa zavrača. Rockabillyji pa so popolnoma nekaj nasprotnega. Redko kdo je imel starše, ki so imeli doma rockabilly glasbo. V petdesetih in šestdesetih v takratni Jugoslaviji ni bilo veliko rock'n'rolla. Založbe ga enostavno niso veliko izdajale. Tudi domače tovrstne scene ni bilo nekje do Matta Collinsa in npr. Kameleonov. Da si prišel do rockabilly glasbe, je bilo potrebo veliko truda. Veliko s(m)o kopali po glasbi in ob tem odkrili tisto, kar jim je najbolj všeč ter svojo ljubezen do te glasbe gojili. 

Da retro rock'n'roll živi naprej tudi danes, skrbiš s svojo založbo Martin's Garage Records. Fizični mediji sicer izginjajo, sam izdajaš 7" single, 10" in 12" plošče, LPje, obstaja baza poslušalcev, ki to kupuje, kar ti omogoča, da ne greš v minus in da se ti vse skupaj nekako izplača?

Fizični medij res ni prisoten v taki meri, kot je bil morda prej. Ampak plošče se nikoli niso nehale tiskati ali prodajati. Je res, da so zgoščenke za nekaj časa prevzele vlogo vodilnega formata, a gramofonske plošče so že kar nekaj let v ponovnem porastu. K temu je precej pripomogla tudi moda, ki se je v nekem trenutku naslonila na estetiko petdesetih let, h čemur so npr. pripomogli tudi Dita Von Teese, Brian Setzer in drugi. Indie rock zasedbe kot so npr. Dum Dum Girls, Best Coast, The Raveonettes in drugi so svojo glasbo gradili na temeljih glasbe petdesetih let. Pri tem je veliko pripomogla tudi filmska industrija. Čudno bi bilo, če ne bi ob tem prišlo tudi do povečane prodaje plošč. Ne pomnim kdaj prej je bilo toliko sejmov rabljenih plošč, kot jih je danes.

Tisti, ki verjamejo, da je rockabillyje povozil čas, so si mnenje ustvarili na predsodkih in z ne preveč razmišljanja. Rockabilly scena in glasba še danes živita, morda celo bolj kot kdaj koli prej.

Za vsako glasbo obstaja baza poslušalcev, ravno tako tudi za izdaje Martin's Garage Records. Izvajalci, ki so pri moji založbi, od EightBomb, The Star Time Playboys, The Test Pilots pa do Hipbone Slim & The Kneetremblers, so vsi nekaj posebnega, imajo vsak svojo zgodbo še preden smo jo začeli pisati skupaj. Tega se zavedajo tudi poslušalci. Oboževalci rock'n'rolla od nekdaj preferirajo vinil, to saj s scene nikoli ni izginil, zato je izdaja na tem formatu edina logična posledica.

Ima slednje dejstvo, da izdajaš fizične medije tudi korenine v tem, da imaš veliko zbirko vinilnih plošč?

Mogoče le do te mere, da če moram izbrati format, na katerem si bom kupil nek album, bo moja prva izbira gramofonska plošča, šele potem ostali formati. Še vedno mi je najbolj pomembna glasba in šele nato format, na katerem je izdana. Gramofonska plošča mi je kot izdelek ljubši, vse od ovitka, pa do medija samega. Trenutek, ko ploščo vzameš iz ovitka in jo daš na gramofon je neprecenljiv!

Gre pri tem za zbiralstvo, ali bolj za to, da plošče kupuješ zaradi glasbe same, ko jo potem tudi vrtiš, jo predstavljaš drugim ljudem? Se pravi, ljubezen do glasbe pred zbirateljstvom?

Seveda, glasba je definitvno pred zbirateljstvom. Ne verjamem v to, da moraš imeti veliko zbirko. Važno je, da je ta čim boljša. Kvaliteta pred kvantiteto. Plošče, ki jih ne poslušam več, jih prodam. Škoda bi bilo, da bi služile kot nabiralec prahu, medtem, ko bi lahko nekdo ob njih užival, mar ne?

Kaj pa meniš o tem, da imajo nekateri po 10 ali 20 izdaj iste plošče in jo kupijo ali prodajajo za velike denarje? Ima to kaj zveze z glasbo ali je to navadno mešetarjenje?

Vsekakor je to njihova pravica. Načeloma pa verjamem, da mora biti glasba dostopna po primerni ceni in da okoriščanje na ta način nikomur ne pomaga, razen tisti eni osebi, ki plošče prodaja.

Katera plošča v tvoji zbirki ima največjo vrednost, katera največjo sentimentalno vrednost in za katero si dejansko največ plačal?

Glede cen je tako, da sem že zgodaj ugotovil, da gre to vse lahko zelo previsoko. Včeraj sem npr. gledal single iz šestdesetih, za katerega je nekdo hotel 4500 dolarjev. Takšne cene ne bom plačal nikoli. Ko vidim kaj takega, se najprej spomnim koliko je glasbe, ki mi je všeč in se do sedaj še ni znašla v moji zbirki.

Glede sentimentalnosti pa, vsaka plošča ima pri meni svoje mesto. Z vsako posebej so povezani neki občutki. Če ti izginejo, jo prodam. Težko bi se odločil katera je tista, ki mi res največ pomeni. Če pa že moram izbrati bi bila to morda lahko Jerry Lee Lewisova Live At The Star Club, Hamburg, Elvisova Elvis' Golden Records, vol. 1, Rolled Gold Rolling Stonesov ali pa morda With The Beatles od Beatlov. Vse te plošče me nekako povezujejo s tistim časom v preteklosti, ko sem začel odkrivati glasbo.

Gramofonska plošča mi je kot izdelek ljubši, vse od ovitka, pa do medija samega. Trenutek, ko ploščo vzameš iz ovitka in jo daš na gramofon je neprecenljiv!

Kaj se pravzaprav dogaja na sceni, kar bi morali vedeti tudi običajni ljudje ne samo predstavniki te scene?

Rockabilly glasba je združila tisto, kar je bilo najboljše v "črnskem" rhythm'n'bluesu in tisto, kar je takrat ponujala "belska" country glasba, ter s tem rušila segregacijo. Z rock'n'rollom so se začele ustanavljati prve rasno mešane skupine. Rock'n'roll je torej pomenil napredek. Scena je sicer sestavljena iz različnih posameznikov, ki jo s skupnimi močmi krojijo in ustvarjajo. Te ljudi povezuje način oblačenja in ljubezen do iste glasbene zvrsti, kljub temu so si velikokrat v svojih prepričanjih različni. Ampak glasba vedno poruši te zidove. Na koncu je vsem najbolj pomembno, da se imajo dobro, da se lahko dobijo s prijatelji in klepetajo z njimi ob glasbi, ki jo imajo radi.

Kaj napoveduješ, si želiš za rockabilly sceno v prihodnosti?

Želim si, da bi scena pridno rasla še naprej in da bi bila dejavna še bolj, kot je bila do zdaj. Veliko je še neodkritega, nepovedanega, nevidenega, neslišanega. Želim si še več mladih bandov in mladih navdušencev, ki bi to širili naprej. Kot kaže, smo zaenkrat na dobri poti.

  • krovni2
  • PRALNI STROJ
  • SESALNIK
  • ČISTILEC
  • klima
  • tv
  • ura
  • skiro
  • kosilnica
  • krovni

KOMENTARJI (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.