Sedemčlanska družina na pot po Afriki: 15.000 kilometrov in humanitarna pomoč

Ko je Jasna Žaler Culiberg, mama in ustanoviteljica družinskega bloga 2many4granny, pred leti začela razmišljati o družinskem potovanju po Afriki, se še ni zavedala pravega pomena tega popotovanja. Te dni so se kot sedemčlanska družina s petimi otroki odpravili na enomesečno potovanje po petih deželah južne polovice afriškega kontinenta (po celotni Južni Afriki, Namibiji, Bocvani, Zimbabveju in Zambiji). Skupaj bodo prevozili približno 15.000 kilometrov. 

"Že od nekdaj sem navdušena nad potovanji in z možem sva prepotovala več kot 70 držav, kar nekaj med njimi je posebnih. Zaradi kulturnega šoka in najboljše hrane zagotovo izstopa Indija. Kulturno bogata je Kolumbija, ki ima najboljšo klimo, kar sem jo doživela, zaradi idiličnega morja in belih plaž brez množic so prelepi Sejšeli, zelo so mi bili všeč tudi Havaji, in sicer zaradi edinstvene narave, vulkanskih ostankov itd. Tudi Japonska je bila velik kulturni šok," popotniške izkušnje opiše Jasna, ki si je tokrat zastavila velik podvig: potovati po Afriki in pomagati pomoči potrebnim v eni od afriških držav.

"Načrtovana pot po Afriki ni imela pravega smisla do trenutka, ko so se vse točke kar naenkrat povezale: gradnja zavetišča, sodelovanje s Slovensko karitas in sestro Fani Žnidaršič, misijonarko v Bocvani. Že pred enim letom sem začela prebirati različne turistične vodiče, programe različnih turističnih agencij ter domače in tuje bloge, ob tem pa sem si zapisovala, kje in kaj me zanima. Na ta način se je sestavila pot," pove Jasna, ki ima z možem Miho tri otroke: 3-letnega Jašo, 5-letno Gajo in 7-letno šoloobvezno Mio, ki hodi v drugi razred. Njen mož pa ima še dva otroka iz prvega zakona, 11-letnega Jureta in 14-letno Živo, ki obiskuje prvi letnik gimnazije.

Tri avtoceste: birokracija, bloganje in dobrodelnost

Jasna je priprave na potovanje primerjala s tremi avtocestami, vsaka od njih pa zahteva ogromno dela."Prva avtocesta je popotniška, se pravi, iti na pot z družino, ki ima pet otrok. Veliko je držav in posledično tudi veliko papirologije, imeti moraš vize. Namibija je izjemno zahtevna, potrebuješ tudi originalen rojstni list, ki ga hranijo na občini, ne samo kopije, ki jo imaš doma. En kup birokracije. Sama pot je z organizacijskega vidika precej zahtevna, ker prečkaš veliko držav, različnih terenov. Avtomobil moraš zamenjati za džip, urejati avtosedeže. Nekaj dni bomo tudi zunaj civilizacije. Dobro moraš razmisliti, kaj potrebuješ zraven. Konec koncev, če si tam sam v puščavi, bo mogoče treba zamenjati tudi gumo na avtomobilu, zato moraš imeti zraven rokavice, vrv, lopato … 

Druga avtocesta je čisto blogerska, saj moramo imeti s seboj vse potrebno za bloganje, ki sem se ga lotila zelo podjetno. Pri vsem, kar počnem, nimam časa tega početi za hobi. Potem so tukaj še adapterji –vsaka država ima drugačne vtičnice – podaljški, prenosnik, gopro, brezpilotni letalnik, izpit zanj, polnilci, dodatne baterije in tako dalje.

Tretja avtocesta, donacijska, je presegla vsa moja pričakovanja v zvezi s količino dela. Urejanje uvoznih in izvoznih carin za letalski transport, odgovarjanje na elektronska sporočila podjetij in posameznikov. Ne gre drugače, kot da se medijsko izpostaviš v želji, da bi čim več ljudi videlo in slišalo, da se s srcem lotevamo tega in da želimo pomagati. Dobrodelni smo tudi doma, pa smo si rekli, zakaj ne bi pomagali na poti, če gremo v še revnejše okolje. Največja ovira pri vsem tem je pomanjkanje časa. Res se mi že meša, prisežem, spim minimalno in res upam, da bo telo zdržalo (nasmeh)," nam je zaupala o pripravah na potovanje.

Verjetno je za marsikatero mamo že sama misel, da bi se na takšno pot podala s petimi otroki, stresna, kaj šele, da bi se lotila česa podobnega v tako velikem obsegu. A Jasna v tem resnično uživa: "Ljudje smo si različni. Meni je pa stresno skuhati za sedem ljudi. Tega ne maram, ker se v tem ne vidim, v tem ne uživam, pa še veliko je dela s tem. Skratka, kuhanje ni zame, so pa zato zame potovanja (nasmeh). Zame to ne predstavlja stresa, jaz res uživam v tem. In to, da je z menoj na poti pet otrok, je zame samo prednost, ker se tako ali tako zamotijo drug z drugim. Z enim otrokom bi bilo veliko težje potovati."

Obvezno cepljenje in spanje v šotorih 

Pred potovanjem so se morali pozanimati tudi o cepivih, saj je cepljenje proti rumeni mrzlici pri potovanju v te kraje obvezno. "Smo zagovorniki cepljenja, še posebej pred potovanjem v takšne države. Tako smo se cepili proti hepatitisu A in B, steklini, tifusu, rumeni mrzlici, klopnim boleznim, vsako leto se cepimo proti gripi, cepljenji smo proti covidu. Cepljenje proti rumeni mrzlici je obvezno, tako da brez mednarodnega potrdila za cepljenje ne moreš v te države, kar tudi preverjajo na letališču."

V Južnoafriški republiki bodo spali v nekakšnih penzionih: "Sama sem tam že bila. Videti je luksuzno, a prenočišče stane od 30 do 40 evrov na osebo ali na sobo. Vključen je tudi zajtrk. To pomeni, da recimo zakonski par, ki ima veliko hišo, eno nadstropje oddaja gostom in jim tudi pripravi zajtrk. Apartmajev ali airbnbjev tam ni. Mislim, da sta dva ali trije hoteli v Južni Afriki, potem pa 90 procentov prenočišč predstavljajo kampi in šotor na strehi vozila."

Otroci bodo izostanek od pouka nadomestili

Družina Culiberg se je za pot odločila v jesenskih dneh, ko se je pouk že začel. A zaradi dobre organizacije in učenja vnaprej to otrokom ne predstavlja nobene ovire:"Ravnateljem sva z možem poslala pojasnilo, kam gremo, vsem smo v zameno ponudili tudi izobraževalno potopisno predavanje, ali v živo ali po Zoomu, odvisno, kaj bodo razmere takrat dopuščale. Z možem meniva, da je to življenjska šola, ki ti da v enem mesecu mnogo znanja. Vmes pa so še počitnice, tako da bodo trije otroci v bistvu manjkali tri tedne, 15 dni, kar ne more biti usodno. Zapiske učne snovi nam je uspelo dobiti vnaprej, in ko se bo Mia vrnila v šolske klopi, bo šla na dopolnilni pouk, da bodo učitelji skupaj z njo predelali snov, če je še kaj zamudila. Moram reči, da so to sprejeli zelo moderno in razumno ter pozdravili tako potovanje." 

Dobrodelnost prenašata tudi na svoje potomce

Jasna nam je zaupala, da se je najbolj dotaknejo zgodbe majhnih otrok, ki niso nič krivi in ki niso še imeli možnosti vplivati na svoje življenje in sami sprejemati odločitev: "Če bi lahko, bi jih nekaj vzela k sebi. To me res najbolj boli. Ali pa kakšne tragične zgodbe, ko otroci ostanejo sami. Takšne žalostne usode."

Občutek za dobrodelnost pa želita zakonca Culiber privzgojiti tudi otrokom: "Dobrodelnost prenašam na svoje otroke. Vedno govorim, da so lahko srečni, da so se rodili v tem delu sveta, ker ni povsod tako rožnato. Voda in elektrika nista povsod samoumevni, velikokrat se pogovarjamo o tem. Za to potovanje so izpraznili vse svoje predale z igračami – s seboj bomo nesli enajst kovčkov, od tega je skoraj polovica dobrodelnih stvari. Zelo me osrečuje, da so tudi oni vključeni v to in da bodo tudi oni to po svojih zmožnostih prenašali naprej v svojem odraslem življenju."

Bocvana – kraj, kjer je premalo pitne vode in preveč pomoči potrebnih otrok

Bocvana, kjer se bodo ustavili, da bi pomagali po svojih najboljših močeh, se sooča z velikim pomanjkanjem pitne vode. Številni vodni viri so se posušili, razmere so zelo nenaklonjene kmetijstvu, obenem pa je Bocvana med državami, ki imajo največji delež okuženih z virusom HIV na svetu. 

"Razmere, v katerih živijo otroci v Afriki, so resnično žalostne. Mnoge družine nimajo niti strehe nad glavo niti suhega kotička, kamor bi se lahko skrile pred dežjem in shranile svoje osebne dokumente. Manjkajo jim čevlji, obleke, svinčniki, kalkulatorji, šolske torbe, volna, da bi matere napravile oblačila, plenice, trdo milo, prva pomoč in seveda hrana. S tem potovanjem bi rada najinim otrokom in vsem, ki nas bodo spremljali, približala afriški svet, ki se nam na prvi pogled morda zdi zelo oddaljen. Vem, marsikdo bo zamahnil z roko in pomislil, kaj se pa gredo, saj imamo tukaj dovolj pomoči potrebnih otrok. Res je! Zato s slovenskimi podjetji redno skrbimo za pomoč, prav tako pa mnogokrat pomagamo tudi v zasebnem življenju. Po letih dobrodelnih projektov na slovenskih tleh pa je čas, da se ozremo tudi čez meje in nekaj dobrega naredimo tudi tam. Če bi tudi vi radi postali del dobrodelnega projekta, lahko s SMS-om CLOVEK1 (1 EUR) in CLOVEK5 (5 EUR) na 1919 do konca meseca prispevate svoj delež, s katerim bomo skupaj zgradili novo zavetišče za otroke, matere pa opremili s sanitetnim materialom, oblačili in drugimi potrebnimi dobrinami," k dobrodelnosti poziva Jasna, ki že od svojega prvega potovanja skrbi, da na poti osreči vsaj enega posameznika. 

Z zbranimi sredstvi bodo tako v kraju Serowe v Bocvani, v katerem mnogi prebivalci živijo v hudi revščini in brez varne strehe nad glavo, omogočili gradnjo zavetišč, ki so za družine z otroki na tem območju izjemnega pomena. "Tja me vleče, da bi lahko pomagala in videla lepote narave, živalski svet in vse ostalo, kar celina ponuja. Grem zelo pozitivno naravnana in z zavedanjem, da jim ne bom vzela ničesar, pri njih bom kot turistka potrošila kup denarja, nesla bom največ, kar lahko. Trudim se s humanitarno akcijo, trudim se z zbiranjem dobrin od podjetij in osebno financiram letalski prevoz, ki stane nekaj tisoč evrov, tako da mislim, da sem naredila vse, kar lahko, in če bi nas bilo več takšnih – poznam ogromno ljudi, ki bi si to lahko privoščili v bistveno večjem obsegu kot naša družina – bi bil svet lepši. Kamenček na kamenček, pa bomo lahko rekli, da smo nekaj dobrega naredili," je bila pred odhodom na pot optimistična popotnica in humanitarka Jasna, ki bo s svojo družinico in različnimi donacijami poskušala polepšati življenja afriških otrok.