Šefom v Avstriji takoj povedo, kje so doma

Na ograji ob levem bregu Drave se zračijo kožuhi. To je prva stvar, ki jo s fotografom zagledava ob pogledu na ptujsko veduto, ko dopoldne z desnega brega zakorakava po Dravski brvi. Pri znani mestni gostilni Ribič zavijeva levo in naokrog na travnato dvorišče.

Tam stoji visoka miza, na kateri so sladki in slani rogljički, uveljavljena štajerska kombinacija "liter-liter" ter pelinkovec. Okoli mize stoji in se krepča gruča mož, vsi nosijo rdeče gamaše. "Kurentija je kar naporna, potrebuješ energijo, sladkor, hidracijo in nekaj za želodec," razloži Gregor.

Vsi tam prisotni so namreč kurenti. Gre za člane etnografskega društva Zvonec, njihovi prostori ob Dravi so okrašeni, pustno obarvani. Fante pa čaka še zadnje dejanje letošnjega pustnega časa, ki se v najstarejšem slovenskem mestu začne s kurentovim skokom v noči z 2. na 3. februar. "Kurentovanje pri nas traja od svečnice do pepelnice, letos je bilo kratko, ampak drugo leto bo trajalo ves mesec, od skoka pa vse do 4. marca," zadovoljno računajo, ko na telefonu pregledujejo koledar.  

Čeprav je dopoldanski čas delovnega dne, so zbrani vsi. Skozi vse leto na svojih delovnih mestih pridno nabirajo nadure in letni dopust hranijo za ta najbolj nori čas v letu, ki mu na Ptuju pravijo kar peti letni čas. 

"Večina nas dela v Avstriji," pravi Damir. Pa imajo tamkajšnji delodajalci razumevanje za njihovo odsotnost? "Že ko pridemo na prvi razgovor v neko podjetje, povemo, da smo s Ptuja. Takoj vedo, kaj to pomeni," se posmeji. Zanj je to že 33. leto kurentije. Star je 40 let.  

"V naših vrstah so tudi fantje, ki delajo v Policiji, ljubljanskem kliničnem centru, gostinstvu, imamo privatnika, ki ima pod sabo 400 ljudi. Ampak, ko pridemo sem, smo vsi samo kurenti," doda. 

Medtem napoči čas, da si še zadnjič v tem letu nadenejo kosmato in precej težko opravo. Čaka jih še obhod po mestu, odšli bodo do frizerskega salona, gostilne in na hišni obisk. Povsod bodo "ružili", s tem zvonjenjem pa bodo povsod zaželeli vse dobro, dober obisk, promet. Potem bodo prišli nazaj v svoje prostore in se premaskirali. Sneli bodo kurentije in si nadeli nekaj drugega. "Lahko tudi samo lasuljo in očala, da le nekaj je," pojasnijo ptujski običaj, ko se vsakdo na ulico odpravi vsaj za malenkost drugačen, kot je sicer. David bo vojaški pilot, Grega bo disko didžej. 

Oblačenje traja kar nekaj časa, brez pomoči prijatelja ne gre. Njihova posebnost pa je sicer tisto, kar nosijo tudi v svojem imenu – zvonci. "To so najglasnejši zvonci na Ptuju," se pohvalijo. "Idejna zasnova je bila, da če se ruži, se ruži prav," pojasnijo. V njihovem društvu namreč vsi nosijo prave švicarske zvonce. Ti so temnejši, večji, težji, dražji. Komplet petih zvoncev, ki jih nosijo na verigi okoli pasu, tako stane med 800 in 1000 evri.

"Res so najglasnejši," prizna Lin, ki je k omenjenemu društvu letos pristopil na novo. "Ko ti ružiš s 'hruškami', oni pa s 'švicarji', se tebe ne sliši nič," pokaže na svoje zlate zvon(čk)e.

Vse zaprto

Ko se vsi oblečejo, se odpravijo na svoj zadnji pohod, midva s fotografom pa se vzpneva ulico višje. Utrip je živahen, mize v gostinskih lokalih, kamor prodirajo sončni žarki, gredo za med, izložbe v središču mesta pa samevajo. Povečini so odprti le gostinski lokali in živilske trgovine, na vratih trgovin z oblačili ali knjigarn pa visijo napisi: Zaprto. Ponekod so vrata ostajala zaklenjena ves dan, drugod so vztrajali še do opoldneva, potem pa so se prepustili norčijam.

Ob 13. uri je pred mestno hišo na sporedu sklepno dejanje letošnjega kurentovanja, pokop pusta. Na stopnicah magistrata je zbrana pisana množica, odeta bodisi v črno usnjeno galanterijo bodisi v neonske barve. V 80. leta prejšnjega stoletja se je vrnila celotna mestna uprava. Ali so taki danes tudi delali, nas zanima. "Seveda," nam odgovori brhko dekle v mrežastih najlonskih nogavicah, usnjenih kratkih hlačah, bulerjih in z nakitom iz časov, ko punk ni bil mrtev.

Z lahkoto bi stala v prvi vrsti koncerta Green Dayev, v resnici pa Nuška Gajšek vodi mesto. No, zdaj je bila dva tedna na "dopustu". Na etno povorki ob odprtju je ključe do mestnih vrat predala 19. princu karnevala, Francescu Guffanteju, ki ji je zdaj vrnil mestno oblast. Pusta so nato na sodnem procesu obsodili na smrt in pred mestno hišo zažgali ter pokopali. 

Žalost pa se najbolje utopi ob dobri zabavi. In te v mestu nikakor ni manjkalo. Ulice so se vse bolj polnile, najini kurenti pa imajo še en opravek, preden se tudi sami prepustijo pustnemu veseljačenju "v civilu". Čaka jih še zadnji hišni obisk, tokrat prav poseben. Obiskali bodo Ano in Marjana, ki sta starša kar štirih njihovih članov.  

Na dvorišču

Z njimi hodiva po Prešernovi, ko pri hišni številki 16 zavijejo skozi vrata, ozek hodnik, v katerem so lepo vidni ostanki izkopanin, pa se nato razširi na veliko notranje dvorišče s čudovitim pogledom na Ptujski grad. 

Pri Topolovčevih jih čaka pogostitev, mama Ana urno drobi naokrog in fantom v roke potiska prigrizke, oče Marjan pa skrbi za hidracijo popolnoma premočenih. "Ali vidita, kako naporna je kurentija," spomnijo, ko si brišejo pot z obraza.  

Ana in Marjan imata štiri otroke in prav vsi so kurenti. Na dvorišču ob njima tako stojijo prvorojenec Marjan, Damir in Aleš, zaradi bolezni manjka le najmlajši Denis. Imata še sedem vnukov in tudi oni se že oblačijo petemu letnemu času primerno. "Verjetno imajo to po meni," se smeji mama Ana. Zase pravi, da se rada "obleče in nori", medtem ko je oče Marjan "bolj resne sorte". Topolovčevi kurente pogostijo vsako leto, tokrat so prvič prišli na pustni torek, da imajo nekoliko več časa, doda gospodarica hiše.

Pogovor zamre in kurenti se zberejo v krog, na sredini pa stoji Grega. Je edini, ki začne premikati boke. Najprej čisto počasi, nato pa vse hitreje, hitreje. Nazadnje udari s palico ob tla in obmiruje, v divji ples pa se zato spustijo vsi ostali. To je bil njegov prvi "tuš", kot pravijo temu dejanju, čast pa so mu "tuš mojstri" prepustili, ker je imel v nedeljo rojstni dan.

 "Tako se reče zato, ker je kot prha, ko jo počasi odpreš. Najprej kapljica, potem še ena in še ena. Začneš počasi, najprej ružiš le s sprednjim zvoncem, potem stopnjuješ ritem, ružita še dva, zadnji miruje. Dokler ne stopnjuješ tako, da zaružijo vsi, nato tako nadaljuješ, dokler zmoreš. Ko pa ne gre več, spustiš ježevko, ružit začnejo ostali, ti pa nehaš," Grega opiše, kaj se je pravkar dogajalo.

Popoldanski golaž

Topolovčevim nato pomahajo v slovo in se odpravijo nazaj v svoje prostore. Slačijo težke kurentije, David se nemudoma preobrazi v Mavericka in že nosi velikanski lonec. Golaž je namreč kuhan, utrujeni fantje polnijo krožnike z makaroni in z zajemalko dodajajo kose mesa ter omako, sonce pa se počasi spušča proti obzorju. Morajo se okrepčati, preden se še sami v svojih maskah pomešajo med norčavo množico, saj zabava na Ptuju ne bo zamrla s sončnim zahodom.

Večerna zabava

Ulice so spremenjene v pisano reko, skupaj se zabavajo mladi in stari, namaskirani so že dojenčki v vozičkih. Ponekod so točilni pulti postavljeni kar na ulici, na več mestih doni iz zvočnikov, lokali, ki so znani kot tradicionalna pustna zbirališča, pokajo po šivih. 

Vzdušje se težko opiše z besedami, slike in posnetki sicer pomagajo, ampak pustni torek na Ptuju je treba vsaj enkrat v življenju doživeti v živo, da bi človek res doumel, kako mesto in meščani dihajo ta praznik norčavosti in norosti.