Slovenske jedi, ki so pristale v svetovnem Atlasu okusov

Atlas okusov oziroma Taste Atlas je spletna aplikacija, ki nam omogoča vpogled v svetovne kulinarične specialitete. Svoje mesto je na zemljevidu sveta našla tudi slovenska kulinarika, ki se ponaša s številnimi specialitetami in izdelki, ki so avtohtoni. 

Zemljevid je opremljen s številnimi ikonami in poimenovanji kulinaričnih specialitet, ki so tipične za določeno območje znotraj neke države. S klikom na ikono hrane se nam odpre nova stran, na kateri so podane številne zanimive informacije: za katero območje je značilna, katere so osrednje sestavine, ponekod pa tudi sama zgodovina nastanka določene specialitete. Če se pomaknemo nekoliko nižje, dobimo informacijo o tem, kje znotraj države strežejo najboljšo enačico želenega izdelka, še nižje pa, kje drugje na svetu najdemo izdelke, ki so po obliki, teksturi in okusu najbližje ogledani specialiteti.

Zemljevid Slovenije v svetovnem Atlasu okusov pritegne pozornost opazovalca s specialitetami:

Kremna rezina

Ikona kremne rezine je na zemljevidu Slovenije locirana na območju Gorenjske, točneje Bleda. Tudi sama fotografija rezine ima zato v ozadju Blejsko jezero z znamenitim otokom in blejskim gradom.

Če se pomaknemo nekoliko nižje, izvemo, kje v Sloveniji po ocenah različnih strokovnih revij kot tudi posameznikov, ki so podali svoje ocene, strežejo najboljše kremne rezine.

Še nižje so podane podobne specialitete, ki jih najdemo drugod po svetu. Ob vsaki fotografiji najdemo tako ime hrane kot tudi državo, za katero je značilna.

Bovški sir

Kot pove že samo ime, je Bovški sir tipičen za območje Bovca in okolice. Gre za poltrdi sir, ki ga pridobivajo iz ovčjega mleka. V opisu izdelka med drugim izvemo tudi to, da danes sir proizvajajo le še na območju Mangarta in Loške Koritnice, kjer je reja ovac namenjena izključno pridelavi mleka in mlečnih izdelkov.

Če se pomaknemo nekoliko nižje, izvemo, kje na svetu najdemo sire s podobno teksturo in okusom.

Mohant

Ob kliku na ikono mohanta izvemo, da gre za polmehki sir, tipičen za Bohinj in okolico. Narejen je iz surovega kravjega mleka, ki je bele do bledo rumenkaste barve. Od drugih sirov, izdelanih v Sloveniji, se razlikuje po svojem aromatičnem vonju in slanosti ter rahlo grenkem okusu.

Sire s podobno teksturo ali okusom pa najdemo tudi na Danskem, v Italiji, Mehiki in drugod. 

Idrijski žlikrofi

Idrijski žlikrofi so predstavljeni kot jed, ki je tipična za mesto Idrijo. Po obliki so jih primerjali z italijanskimi ravioli, saj so žlikrofi narejeni iz dveh tanjših plasti testenin, ki stisnjene skupaj zadržijo nadev, ki ga najdemo v sredini. Kot navaja Atlas, se sama receptura skozi leta ni pretirano spremenila – najstarejši najden recept datira v leto 1936, od takrat do danes pa je prišlo le do manjših sprememb in novosti pri eksperimentiranju z nadevi.

Najboljše žlikrofe po ocenah, ki so zabeležene v Atlasu, strežejo na naslednjih lokacijah v Sloveniji:

Podobne specialitete pa najdemo tudi na drugih svetovnih lokacijah, kot so Madžarska, Italija, Španija in druge.

Potica

V Atlasu okusov izvemo, da obstaja več kot 60 različic potice in da slovenska potica velja za ponos vsake slovenske gospodinje. Prvotno naj bi bila ta sladica namenjena zgolj plemičem in višjemu sloju, a jo je kasneje prevzel tudi nižji sloj. Prvič je bila omenjena že leta 1575.

Najboljšo potico najdemo na naslednjih lokacijah:

Če se nam med potovanjem po svetu porodi želja, da bi okusili podobno sladico,  se lahko ustavimo v Grčiji, Italiji ali na Portugalskem.

Ajdnek

Ajdnek je rustikalna sladica iz mehkega ajdovega testa, ki je polnjena s sladkim orehovim nadevom. Kvašeno testo je navadno pripravljeno iz enakega deleža pšenične in ajdove moke, del orehovega polnila, ki ga najdemo na dnu sladice, pa je obogaten z medom, cimetom in vanilijo. Sladica je tipična za območje Zgornjesavinjske doline in je v preteklosti služila kot ena osrednjih jedi na prireditvah in slavnostnih dogodkih.

Podobne sladke specialitete najdemo tudi na Češkem, v Črni gori, Grčiji in drugod.

Matevž

Matevž je slana jed, tipična za območje Bele krajine. Pripravljen je iz kremnega krompirjevega in grahovega pireja, poleg pa so ponavadi kislo zelje, repa, prašičji ocvirki, praženo meso, šunka ali klobase. Nekoč je bila to 'hrana za reveže', danes pa spada med specialitete tradicionalne slovenske kuhinje.

Belokranjska pogača

Kot že samo ime pove, je jed tipična za območje Bele krajine. Pogača je pripravljena iz zgolj štirih sestavin, na slovenskih tleh pa se je prvič pojavila s prihodom balkanskih migrantov v 15. in 16 stoletju. Leta 1882 jo je v svojem delu Bajke in povesti o Gorjancih prvič omenil Janez Trdina.

Najboljšo pečeno pogačo na slovenskih tleh si lahko privoščimo na naslednjih lokacijah:

Sicer se s podobnimi pekovskimi specialitetami ponašajo tudi Švedska, Turčija, Indija in številne druge države.

Bograč

Bograč sodi med specialitete slovenske tradicionalne kuhinje, recept zanj pa prihaja od madžarskih pastirjev, v času, ko je bilo Prekmurje pod madžarsko oblastjo. Obara je pripravljena iz različnih vrst mesa. Ponavadi gre za svinjino, govedino in divjačino, ki so kuhani skupaj s krompirjem, čebulo, začimbami, vinom in včasih tudi gobami.

Podobne obare si lahko privoščimo tudi v Mehiki, Makedoniji, na Češkem in drugod.

Prek Atlasa lahko vsekakor izvemo marsikaj uporabnega in zanimivega iz sveta kulinarike. Burger, ki ga danes vsi poznamo v neki bolj ali manj klasični obliki in velja za eno najpriljubljenejših jedi 'hitre hrane', je na primer na kitajskem območju Baoding pripravljen popolnoma drugače.

Razlikuje se tako po obliki kot sestavinah, ki so značilne za burger. Namesto klasične govedine je uporabljeno meso osla, sama oblika pa bolj spominja na sendvič kot na burger.

Če se odpravite na Aljasko in si zaželite pojesti tipično aljaško sladico, se prej prepričajte, da gre res za 'sladko sladico'. Tipična aljaška jed akutaq na primer velja za 'eskimski sladoled', ki pa je pripravljen iz jelenove maščobe, kitovega olja, svežega snega, jagod in zmlete ribe. Ob tem boste najverjetneje pomislili: ''Toliko olja v eni sladici!'' A dejstvo je, da je bila ta 'sladica' zasnovana kot jed, ki so jo tamkajšnji domačini nosili s seboj na daljše poti in na lov, za kar pa so potrebovali veliko energije.

Atlas okusov lahko tudi sami pogledate TUKAJ.