Sneti: Danes je slabo igro skoraj težko narediti

Prva bitnost: od rojstva videoiger do konca njihovega otroštva je slovenska knjiga o preteklosti videoiger in vsega, kar je z njimi povezano. Na skoraj 380 barvnih straneh vas Sergej "Sneti" Hvala popelje od dobe fliperjev, avtomatov in prvih konzol ter računalnikov, ki so nastajali še v sedemdesetih letih minulega stoletja, prek vladavine osembitnih hišnih mlinčkov in uveljavitve njihovih šestnajstbitnih naslednikov do razmaha klonov IBM-ovega PC-ja in nastopa srebrnega ploščka, ko se je sredi devetdesetih s prehodom Sonyjevega PlayStationa v mainstream končala doba nedolžnosti in so videoigre postale resen posel. Zgodovinopisna, esejistična, nostalgična, kritična in občasno poetična poglavja, ki ne pozabijo na domačo sceno, tvorijo sliko razgibanega in vse bolj udarnega področja, ki je zaznamovalo življenja množic in se sčasoma prevesilo v največjo industrijo zabave na svetu. Več o vsem skupaj nam je Sneti povedal v intervjuju.                                           

Prva bitnost se zdi kot knjiga, ki smo jo mnogi čakali, kakšna je bila prvotna ideja in koliko let ti je vzelo, da je nastalo teh skoraj štiristo strani, koliko ima pri tem nostalgija po nekih drugačnih časih?

Menil sem, da bi bilo dobro imeti na enem mestu vse to paberkovanje, ki smo ga imeli v Jokerju in zdaj v Jazbini. Koliko časa je to nastajalo? Očitno, že odkar sem začel pisati, več kot trideset let nazaj. Resneje pa sem o knjigi začel razmišljati nekaj let nazaj, kar je prišlo ravno prav, ko smo začeli izdajati Jazbino. Veliko je bilo že napisanega, nekaj je bilo še za zbrati, torej je vse skupaj padlo skupaj v dobrega pol leta.

V njej je obvezna faktografska svetovna in gamerska zgodovina, s poudarkom na tem, kako so se zadeve razvijale pri nas, od programerjev, ustvarjalcev iger, celo do hekerjev piratov. Zadeva je barvita, slikovno privlačna, s fotografijami, posnetki zaslonov iger, skratka lahko se gleda tudi kot slikanica za otroke ...

Zadeva je malce hibridna, torej ni klasična knjiga, malce cepljena na revijo, saj sem to počel zadnjih petindvajset let.

Vse skupaj je res na nivoju oz. se vidi, da ste zares vložili trud in ne nekaj na hitro "spacali" skupaj.

Pač dolgoletna praksa delanja pri reviji, kjer ti je jasno, da so slike poglavitnega pomena, zato sem želel, da je tudi knjiga narejena na tak način. Knjiga ni tipično na prvo žogo, a meni je všeč takšna, kot je. Nekdo lahko preleti zadeve in vidi, reče, to sem imel tudi jaz, in ga potem zamika, da bi prebral tudi besedilo.

Kako si uravnotežil obvezne zgodovinske fakte in osebne preference pri izbiri poglavij, ki jih obravnavaš? Zdi se, da je slednjih celo več, sledijo nekakšnemu logičnemu sosledju tistega, čemur smo igričarsko sledili skozi 80. in 90. leta, tja do samega praga preloma tisočletja?

Hotel sem povedati zgodbo, saj nisem samo kronist, temveč napol tudi pisatelj. Govorim zgodbo o tem, z liki, kaj se jim dogaja in kakšna je rdeča nit vsega. V tem je bistvo. Letnicam in naštevanjem sem se izognil, vse to sem pomaknil v kazalo, lovil sem se med tem, da bo zanimivo za brati in da so prisotna tista dejstva, ki so pomembna. Da je zanimivo za brati za tiste, ki so bili zraven, kot tudi za tiste, ki se s tem srečajo prvič. Da vidijo, ali je to zgodba, ki jih zanima in pritegne. In če se bere kot roman, potem jim zadeva postane zanimiva.

Zgodovinske konzole nekako ošvrkneš, recimo Gameboy, Playstation, Segin Mega Drive, osebno pogrešam Sega Dreamcast in Nintendov Gamecube.

Seveda, saj končam z letom 1995. Vse to še pride, to bo v drugem delu knjige (nasmešek).

Z revijo Joker, ki je izhajala med 1992 in 2017, ste napisali lepo zgodbo, koliko je bilo dejansko rivalstva z Megazinom, ki pa je izhajal le tri leta?

To so bile svete vojne, haha. Kot med Spectrumom in Commodorjem. Mi smo se, da ne rečem sovražili, črtili, če se po naše izrazim. Če je nekdo imel nekaj, smo se sekirali, zakaj je imel to on in ne mi. Eni in drugi smo se imeli v želodcu, nismo se mogli, saj smo se imeli za predstavnike svojega sveta. Megazin se je imel za bolj resnega in analitičnega, Joker je bil totalen rokenrol. Z našim jezikom in pouličnimi štosi vred. Sicer malce specifično, delali smo iz srca, ni pa bilo nujno, da bo uspelo. A je.

Joker je ugasnil leta 2017, iz kakšnih vzgibov je prišla potreba po Jazbini, pravzaprav revije o gamingu nekaj časa nismo imeli, priljubljena revija je pravzaprav bridki konec storila, četudi je vzdrževala naklado in bralstvo?

Zadeva bi se lahko nadaljevala, a je imel založnik večje težave, kot je bil Joker, zato smo se znašli med smetmi, ki so jih vrgli ven. Ker je bilo vse skupaj v stečajni masi, tudi blagovna znamka, nismo mogli kaj dosti s tem početi. Ker je bilo vse zablokirano. Potem sem se pridružil ljubljanski firmi ActaLogic, kjer delamo igre, potem pa je nekega lepega dne prišlo sporočilo prijaznega mecena, da bi šli v nov projekt, ki je bil najprej spletni. Opisi iger z nekaj videi so doživeli lep odziv, zato smo rekli, da bi poskusili še tiskovno. Sprva je bila Jazbina na tri mesece, zdaj izhaja na dva meseca. Očitno se rado bere o igrah. Nekakšen ljubezenski izdelek za ljudi, ki imamo radi igre in vse, kar je z njimi povezano. In beremo o tem na malce višjem nivoju, kot je običajno pri nas na spletu.

Posebno poglavje Jokerja je bil tudi jezik, izrazi, ki jih nadaljujete v Jazbini, v knjigi, ki je morda zastavljena širše, je tudi delček tega, čeprav manj, kot je bilo tega očitno v revijah.

Joker je bil na trenutke že malce spakedran, zato smo Jazbino malce omilili, prav tako knjigo, ki je s tem obarvana oz. zgolj malce popoprana. Joker je bil rokenrol, ki ga zdaj ni več, saj pri petdesetih nisem več mladi rocker, zato se ne pretvarjam. Je podaljšek tega, a ni več tako, kot je bilo, tudi jezikovno ne več, obstaja pa še kakšen neologizem in starologizem. To se še vedno najde (smeh).

Zanimivi so tudi klepeti s "prvobitniki", ljudmi, ki so takrat krojili računalniško sceno, od programerjev, oblikovalcev pa do hekerjev in piratov, ki so razširjali programe in igre. Večina je še živih in ima za te zadeve očitno posebno mesto v srcu ...

Brez tega ne bi hotel napisati knjige. Je pa res, da se vsi zelo radi o tem pogovarjajo in lepo je slišati zadeve iz prve roke. Med njimi sta zdaj celo dva politika, kar je zanimivo.

Pri nekaj pomembnih poglavjih pa so morda zapise, pri katerih gre za veliko osebno vpletenost (Joker, Lara Croft), zamenjale pesnitve, oz. nekakšne ode?

Kaj bi nakladal o sebi, ne bi imelo smisla. Taki prijemi so poživili knjigo, da je zanimiva, vmes je tudi kakšna kolumna, intervjuji s prvobitniki, kakšna pesem, da se zadeva tekoče bere in ni suhoparna.

Kako meniš, da gledajo, dojemajo mlade generacije igre, ki se zdaj igrajo ali jih večinoma igrajo na telefonih, kdo morda na Playstationu 4 ali 5, Nintendo Switchu? Nekako težko je potegniti vzporednico z občutki, ko si dobil prvič Nintendov Game & Watch ali prvič zaigral Tetris, Wolfenstein, Doom, Lemmings, Day of the Tentacle ali Prince of Persia?

Ne bodo imeli tako lepih spominov, zagotovo. Ne glede na to, kar danes nekdo dobi v roke, je zadeva že utečena, je že biznis. Ni več nobene romantike. Niti med neodvisneži. Vse je postalo posel, vsa zadeva je proučena, včasih pa je bilo to kot Divji zahod. Nihče ni imel pojma, kaj počne. Ne tisti, ki je prodajal, ne tisti, ki so jih delali, ne tisti, ki so jih kupovali. Sproti so se učili, kaj je to zaloga, kaj je to rabat, sploh Angleži so bili zelo naivni, še dobro, da so se učili od Američanov, ki so imeli več smisla za posel. Zdaj so dejansko v gamingu ljudje, ki znajo delati posel, moja knjiga pa govori o obdobju romantike. Ko še ni bilo poslovnežev, bili pa so navdušenci.

Je z nekakšnim zatonom piratstva, čeprav to še vedno obstaja, morda v manjši meri prišel tudi razpon te kapitalistične logike, da je gaming postal največji biznis na svetu, večji kot film ali glasba?

Dejansko gre za največji biznis, kar se tiče zabavne industrije. Slovenija je precej mrtev rokav, kar se tiče splošne publike. Mi, ki smo v tem, vemo. Veliko je navdušencev, a vsi resnejši se usmerjajo navzven, na tuje. Ker je Slovenija kot taka za posel precej šibka ...

So te retro zadeve, ki jih je polno na Nintendo Switchu, posvečene tistim, ki so obdobje 80. in 90. let "prešpricali" ali še niso bili rojeni, ali bolj nostalgikom, da se lahko vračajo v nekdanje čase?

Switch je dokaj šibek v primerjavi s Playstationom 4, ki je sicer že precej star, a je uspešen, ker ga lahko igraš kjer koli, na poti, doma na televiziji, prodaja pa se fantastično in ga dobro podpirajo z igrami in krmarijo celotni posel. Retro je namenjen ljudem, ki bi radi igrali tako, kot so si zamislili, da je izgledalo takrat. Domišljija je včasih zapolnila vse primanjkljaje. Če danes gledamo stare igre, ne izgledajo najbolje, takrat pa so nam delovale zelo dobro, ker smo si jih sami v glavi risali. Danes pa se dogaja, da na moderni platformi, na ekranu razmerja 16:9, v 4K ločljivosti, vse izgleda točno tako, kot se spominjamo. Poudarek na spominjamo. Čeprav zdaj dejansko izgledajo precej boljše. Takrat smo samo mislili, da so, danes pa so dejansko take. Ni preveč pametno igrati preveč starih iger, bolje je igrati moderne inačice starih iger.

Danes so igre na večini platform zadnjih generacij, nekakšno rivalstvo še vedno obstaja med Playstationom in Xboxom, PC gamerji so kot elita, kateremu moštvu pripadaš, kam se uvrščaš sam?

Nikamor. Sem samo v moštvu "igra". Ne glede na platformo. Imam vse in ne delam nobenih razlik. Pomembna je samo igra. Področje je zelo široko, da si vsakdo lahko nekaj izbere. Pa naj bo to retro, ali najnovejši PC z najmodernejšo opremo, ali Playstation, Xbox, ali Switch, ali pač mobilni telefon, tablica. V tem je čar vsega. Da lahko konzumiraš na način, kakor ti srce poželi. Včasih pa je bila neka obrobna mlakužica, na robu pozornosti, kjer smo bili samo "geeki in freaki". Poslušali smo celo, kako bomo s tem pokvarili televizije in podobne nebuloze. Danes pa lahko igraš, kar želiš, in se nima smisla prepirati. Najnovejši God of War za 250 evrov v posebni izdaji? Ni problema, izvoli ...

Te je med igrami zadnjih dvajset let kaj navdušilo tako kot te je dvajset let pred tem?

Seveda, saj sem podelil veliko devetic in tudi desetic med ocenjevanjem iger. Če gledaš novi God of War, sem ga dejansko predihal od A do Ž, na najtežji stopnji. A zakaj je tako dober? Ker je zgodba o očetu in sinu, ki želita mami izkazati pozornost in spoštovanje. Vrhunska grafika in izvedba, dobra zgodba, zelo soliden boj in noro dober spektakel. Daleč od tega, da danes ni dobrih iger ali takih, ki ne stopajo korak naprej, samo toliko jih je, da jih je treba izbrati med smetjem. Časa za vse pa seveda ni. Danes je slabo igro skoraj težko narediti. Kakšna igra se zdi zanič, a problem je v tem, ker imamo previsoke standarde. Igra je čisto v redu, a se nam samo zdi, da je slaba, ker smo razvajeni. Ker dobre igre so dejansko prave mojstrovine. Česar pa smo se navadili, pa je, da sploh ne opazimo, kako dobro je nekaj in koliko truda je bilo vloženega. Podobno, kot če gledamo igrati Luko Dončića. In to je pečat mojstrstva.

Kaj pa multiigralnost, igranje s spletno povezavo, streljačine, Overwatch, Doom, Fortnite, tudi horrorji, nekateri so šli celo tako daleč, da nekatere igre offline moda sploh nimajo. Čez nekaj let pa jok in stok, ko se strežniki za določeno igro zaprejo in zadeva odide na pokopališče zgodovine ...

Nove generacije dejansko igrajo večinoma spletne igre, kar jim je normalno, to smo počeli že nekoč, ko smo igrali Quake preko modemov. Meni osebno so tudi lokalne "co-op" igre najboljše, ko nekdo prinese svojo igralno palico in je totalen žur.

Kakšna se ti sicer zdi gaming scena v Sloveniji?

Ne samo, da je samo neka niša, zdi se mi dokaj nerazumljena. Gre za neko nepripravljenost biti navdušen nad tem. Ko pride kakšna novička, trač, se piše o "igricah", kar mi gre blazno na živce. Poleg tega se o tem piše, ko pride do kakšnega smrtnega primera in komu naprtijo, da je igral kakšno nasilno igro. V nobenem mediju pa ni novic o novih igrah, razen, ko je bil v novem NBA-ju Dončić, a še to v nekaj znakih. Sicer pa nobene širine, primerjave in ničesar tehtnega. Čeprav je veliko za povedati in napisati. Mene moti, da ni nobenega diskurza o videoigrah. Kot da gre še vedno za igrice s Spectruma. A res niso. NISO. Toliko zanimivih zadev je, ki bi lahko bile v "mainstream" medijih, a jih ni. Pa ne zato, ker si igre ne bi tega zaslužile. Češ, da o tem ne gre razpredati, ker gre za igrice za zabavico ...

Mladino je torej treba spodbujati, da naj bo navdušena nad zadevami, tudi igrami, ne zgolj nad tik toki in 30-sekundnimi videi?

Absolutno, že Mark Knopfler je dejal, da če želiš nekaj resno delati, moraš postati s tem obseden. Ko to najdeš, potem boš lahko to delal, boš najverjetneje uspešen, boš nekaj dosegel. Tako, kot je on našel kitaro.

Je Doom še vedno boljši v originalu ali pač raje igraš Doom Eternal, Wolfenstein 3D ali Wolfenstein New Order oz. New Colossus?

Vedno tako originalne kot novejše različice. Vedno razumem igro v tistem kontekstu časa, zakaj je danes dobra ali ne. Recimo originalni Doom je dober še danes, igra se odlično, še posebej dvojka. Razumem pa tudi, kaj so naredili z novim Doomom in Doom Eternal, ko so šli v novo smer. Dobro je imeti pregled nad področjem, da znaš umestiti zadeve, gledaš, kako je nekaj vplivalo na kaj drugega. In to je prva bitnost.

Torej lahko računamo tudi na Drugo bitnost?

Seveda, sledi konzolni del, tega je še zelo veliko. Zares veliko. Zadeva že obstaja v Excel datoteki, LAN partyji in tako naprej ... (smeh).

Katera je torej najboljša igra vseh časov?

Tako kot pri glasbi in filmih je na to praktično nemogoče odgovoriti. Morda Street Fighter II ... (smeh).