Slovenija podpira odločitev pilota, da izbere manjše zlo: 'Čustva zameglijo razum'

Leto dni je minilo, odkar so v kranjskem Prešernovem gledališču prvič uprizorili predstavo nemškega pisatelja in znanega berlinskega odvetnika, specializiranega za kazensko pravo, Ferdinanda von Schiracha Teror v režiji Eduarda Milerja, ki je kot vrsta interaktivnega gledališča z aktualno teroristično tematiko doživela pravi medijski bum in sprožila javne razprave, ki trajajo še danes.

Koliko je vredno življenje posameznika?

Drama se odvija v sodni dvorani, v kateri so poleg vojaškega pilota Larsa Kocha (obtoženega za smrt 164 potnikov na letalu) tudi predsednik sodišča, branilec, državna tožilka in dve priči ter seveda tudi gledalci, ki morajo tokrat prevzeti vlogo porotnikov. Prav oni so tisti, ki z glasovanjem odločajo o pilotovi krivdi oziroma nedolžnosti. Med sodnim procesom se namreč izkaže, da se je pilot po lastni presoji odločil za manjše število žrtev na račun večjega števila na nogometnem stadionu, kar pa seveda sproža etična vprašanja – koliko pravzaprav šteje življenje posameznika? Ali je bolje sestreliti letalo s 164 potniki, da se izognemo smrti 70.000 ljudi na nogometnem stadionu? Ali bi pilot sestrelil letalo tudi, če bi bila na krovu njegova družina? Dilema, ki jo sprožajo drama in njene uprizoritve, je etična dilema "nemogoče odločitve", kako se odločati v skrajnih primerih terorističnih akcij. Obtoženi pilot se je namreč moral v hipu odločiti, kako rešiti situacijo in koga žrtvovati.

V Sloveniji 73,52 odstotka oprostilnih sodb

Do danes si je dramo Teror v 94 gledališčih v 23 različnih državah ogledalo že 500.683 ljudi. Podatki uradne spletne strani med obdobjem od 3.10.2015 in 11.12.2018, kažejo, da je 62,9 odstotka gledalcev pilota oprostilo. Na 2196 sojenjih je bilo izrečenih 2016 oprostilnih sodb, 180-krat pa je bil pilot spoznan za krivega.

Statistika kaže, da evropske države Kocha s prepričljivo večino oproščajo krivde, še posebej na premierah – zelo visoke deleže oprostilnih sodb (nad 80 %) na primer beležijo na Češkem, v Švici in na Madžarskem, medtem ko je občinstvo precej bolj strogo v Tokiu (33,8 %), Pekingu (49,1 %), Hyogu (47,5 %), Reidstadtu (42,6 %), Berlinu (49,5 %) in Ingolstadtu (49,3).

V Sloveniji si je predstavo na 27 ponovitvah (vključno s premiero) ogledalo okoli 4.960 gledalcev, ki se v povprečju odločajo za oprostilno sodbo (73,52 %), so sporočili s Prešernovega gledališča Kranj. Kot pravijo, opažajo, da predstava nikogar ne pusti ravnodušnega.

"Po vsaki predstavi ljudje ostanejo v gledališču nadpovprečno dolgo, saj s prijatelji oz. spremljevalci burno ter zavzeto debatirajo o odločitvi, ki so jo morali sprejeti kot porotniki – gledalci. Veseli smo, da naše gledališče s tem postaja javni forum za pomembna vprašanja v družbi, ki jih odpira Teror. Gre za zelo posebno predstavo, saj je navkljub svoji resni tematiki dosegla najširši krog občinstva. To je toliko bolj razveseljivo spričo dejstva, da živimo v času, ki nas prepričuje, da je lahko gledališka predstava uspešnica samo, če gre za 'komedijo', da naša kultura postaja vse bolj instantna in gledalci vse manj zainteresirani za kompleksne vsebine. Prav nasprotno dokazuje predstava Teror. Kljub temu da ne gre za komedijo, si ljudje vzamejo čas, še več: opažamo, da so k nam začeli zahajati obiskovalci, ki sicer pred tem niso hodili v gledališče," so še dodali.

Zgodi se nam, da čustva zameglijo razum

Da se Slovenci večinoma odločamo za oprostilne sodbe, gre po besedah kriminalističnega psihologa Petra Umeka verjetno pripisati temu, da smo bolj čustveni. "Pilota v predstavi gledamo, je simpatičen, obžaluje svoje dejanje in če je nekdo prisoten, ga težko obsodimo, veliko bolje se počutimo, če se ne izrečemo o krivdi, še posebej, če smo v dilemi. Žrtev oz. potnikov v avionu pa ne vidimo. Me zanima, kako bi se publika odzvala, če bi opazovala tudi žrtve v avionu (dalo bi se posneti in predvajati) med gledališko predstavo. Skoraj prepričan sem, da bi bil rezultat drugačen."

Vodja odnosov z javnostjo pri Prešernovem gledališču Milan Golob pojasnjuje, da gre pri odločitvah za več različnih komponent, saj gre pravno gledano za zelo enostaven primer. "Zakon je v tem primeru jasen. Na naši okrogli mizi je vojaški pilot brez najmanjše slabe vesti rekel, da bi letalo sestrelil tudi, če bi bila na letalu njegova družina. Taka je pač narava dela, tako mora vojak delati. A tu je človeška komponenta – v času populizma je globalna tendenca, da ljudje postajajo vse bolj emotivni in se odločajo na podlagi čustev. Na nek način je to zelo lepo, všečno, a malo zaskrbljujoče. Drama je v dramaturškem smislu tako briljantno napisana, da privede do tega, da se znajdeš pred paradoksom. To onemogoči razum in pokaže se, katero čustvo je zadaj in presoja pod krinko razuma."

V drugih državah se je izkazalo tudi, da je izredno pomembno, kako svoje delo opravita branilec in tožilka, torej da gre za neko gledališko všečnost, katera persona občinstvo najbolj pritegne. "Odločitve na vzhodu so verjetno povezane s tamkajšnjo kulturo, še bolj od kulturne komponente pa menim, da gre za spoštovanje pravne države," je še dodal. Tudi Marinka Poštrak, dramaturginja in vodja umetniškega oddelka, je v intervjuju za Delo pred časom dejala, da bi odločitve vzhodnjakov lahko pripisali njihovi tisočletni tradiciji spoštovanja avtoritete. "Ker pilot ni deloval v skladu z ukazom nadrejenih, me njihova odločitev o njegovi krivdi ne preseneča," je dejala.

Tudi avtor drame je na vprašanje, ali ga preseneča, da se tudi premiere skoraj vedno končajo z oprostilno sodbo, odgovoril, da ne. "Naša prva reakcija je, da rečemo, da je bolje žrtvovati manj ljudi, da jih lahko rešimo več. To je preslikava vsakdanjega življenja. Ljudje na vsakem področju izbiramo manjše zlo. Tisto, kar me preseneča, je, da je 40 odstotkov ljudi poslušalo zelo kompleksne argumente državnega tožilca in menilo, da ima prav. To govori o tem, da ljudje v gledališče pridejo brez predsodkov. Glasovanje je skoraj vedno 60:40 za oprostitev, a pravzaprav ni pomembno, ali oprostimo ali obsodimo pilota. Kar je pomembno, je, da se zavedamo pomembnosti takšnih vprašanj. Še bolj pa me veseli, da so v gledališča začeli hoditi ljudje, ki tega prej niso počeli."

Kako bi bilo v realnosti?

Čeprav prikaz v drami ni povsem tak kot na slovenskih sodiščih, saj je drama postavljena v nemško okolje, je situacija podobna in daje občutek, kaj pomeni soditi, je na okrogli mizi pred časom izpostavila predsednica kranjskega okrožnega sodišča Janja Roblek. Tudi sodniki so v tem primeru pred veliko dilemo, ali strogo slediti zakonu ali razumeti človeško plat. "Sodniki smo samo ljudje, z vsemi dvomi in čustvi," je izpostavila in dodala, da so zato velikokrat pod izjemno visokim stresom in da morajo pri nekaterih zadevah odmisliti svoje vrednote in prepričanja. Kako bi razsodila v primeru Kocha, ni mogla povsem jasno povedati. Kot je dejala, bi odločala po zakonu in po zbranem dokaznem gradivu. Zastavila bi si vprašanje njegove osebne odgovornosti, ali je bil v dejanje prisiljen, ali je bila to njegova lastna odločitev in ali je izločil vse druge možnosti, preden se je odločil za ta skrajen ukrep.

V Sloveniji bi odgovornost sprejetja takšne odločitve padla na ministra za obrambo, je pojasnil polkovnik Blaž Pavlin, ki je v Slovenski vojski odgovoren za nadzor zračnega prostora iz zraka. Tudi sam bi se sicer v takšni situaciji, ko bi bilo letalo že povsem blizu stadiona in ne bi bilo druge rešitve, odzval kot Koch, enako kot tudi dekan Fakultete za organizacijske vede in izšolani vojaški pilot Iztok Podbregar.

Rešitev, ki je odgovorne osebe v drami niso izpeljale, bi bila sicer izpraznitev stadiona, ki je mogoča tudi v zgolj 15 minutah. Standardi na tem področju so zelo visoki, vendar pa je vprašanje, kako bi bilo v praksi, kakšna bi bila pot obveščanja in kaj bi se zgodilo v paniki, ki bi izbruhnila med gledalci, pa je opozoril vodja varnosti in integritete pri Nogometni zvezi Slovenije Martin Koželj.

'Demokracija potrebuje diskurz'

Avtor drame von Schirach je v enem od intervjujev pojasnil, da je sprva hotel napisati esej o terorizmu za der Spiegel, a postalo je preveč kompleksno. "Lažje je bilo, ko sem se z nekom pogovarjal o tem. Težava novinarskega dela je v tem, da članki le redko vodijo v diskurz. Pred nekaj leti sem napisal članek o morilcu otrok, ki so mu med zaslišanjem grozili z mučenjem. Ker tega nisem podpiral, sem naslednjega dne dobil preko tisoč elektronskih pošt, tudi z grožnjami z mučenjem. To ni diskurz. Demokracija pa potrebuje diskurz in zahteva globino." Na vprašanje, ali se mu zdi gledališče primeren prostor za to, je odvrnil: "To je najboljša stvar, kar gledališče lahko je!" Po njegovih besedah junaki predstave niso obtoženec, odvetnik ali sodnik. Edina junaka sta zakon in morala. "To je cilj predstave!"

Kot pravi, je v Terorju hotel govoriti o tem, kako ljudje živimo. "Terorizem je največji izziv našega časa, spreminja naša življenja, našo družbo, naš način razmišljanja. Kako se z njim soočamo, ni samo pravno vprašanje, je moralna in etična dilema. Občinstvo seveda ve, da je v gledališču, a svojo nalogo porotnikov jemlje skrajno resno. Napadi v New Yorku, Madridu, Parizu in Bruslju so dokazali, da so takšna vprašanja potrebna. Iščemo načine za pot iz dileme."