Španski arhitekt Ricardo Bofill se je rodil 5. decembra 1939. V svoji dolgoletni uspešni karieri je ustvaril mnoge dih jemajoče objekte, svoje življenje je namreč posvetil zanimivim, postmodernističnim zgradbam, nekatere od teh so tvorile tudi kuliso priljubljene serije Igre lakote in navdihnile estetiko južnokorejske nadaljevanke Squid Game. Številne Bofillove stavbe je filmska umetnost uporabila kot slikovito ozadje svojih zgodb, to je storil tudi britanski režiser Terry Gilliam v filmu Brazil.
Umetnik, ki je umrl v 83. letu, je svoje šolanje dokončal na univerzi v Ženevi in kmalu za tem ustanovil svoj arhitekturni biro Taller de Arquitectura (RBTA). Ta je svoj koncept začinil z drugačnim pristopom: v svojo ekipo je vabil ne samo arhitekte in inženirje, ampak tudi druščino sociologov ter celo filozofov in pesnikov. Urbanistična vprašanja so hoteli naslavljati tudi na politični in družbeni ravni.
V času delovanja se je podpisal pod več kot tisoč projektov, ki so nastali v štiridesetih državah. Poslovil se je v petek, 14. januarja, v katalonski prestolnici, kar so javnosti uradno sporočili predstavniki njegovega uspešnega podjetja. Ob tem so izpostavili arhitektovo sposobnost, ki si je dovolila dvomiti o prevladujočem razmišljanju v arhitekturi. Njegova dela obsegajo stilsko izražanje, povezano s kontekstom, ki vsebuje močno dozo inovativnosti in tveganja. Njegovo zapuščino bosta v sklopu biroja, ki je nastal leta 1963, v svet dalje ponesla sinova Emilio in Pablo.
Njegov studio, ki ima sedež v nekdanji cementarni na obrobju Barcelone in pisarne v Parizu, Montpellieru, New Yorku, Tokiu, Chicagu, Pekingu in Alžiriji, je načrtoval več kot 1000 projektov po vsem svetu. Znan je po načrtovanju letališč in nebotičnikov ter stavb, namenjenih kulturi. Med drugim je načrtoval Katalonsko narodno gledališče v Barceloni ter nebotičnika Donnelley in Dearborn v Chicagu. Načrtoval je tudi hotel W Barcelona, ki stoji na morski obali, 29-nadstropna stavba pa po obliki spominja na jadro.
Leta 1973 je v La Manzaneri na katalonski obali dokončal konstruktivistični, postmodernistični Rdeči zid (La muralla roja), za katerega je navdih našel pri mavrski arhitekturi in je še danes med najbolj fotografiranimi stavbami na svetu. Zaslovel je v 70. letih minulega stoletja, ko je načrtoval številne projekte socialnih stanovanj v predmestjih velikih francoskih mest. Z njimi se je umestil ob bok mednarodno priznanim arhitektom, kot so Jean Nouvel, Norman Foster, Renzo Piano, Richard Rogers in pozneje njegov rojak Santiago Calatrava.
"Veliko sem se ukvarjal z urbanističnim načrtovanjem, oblikovanjem mesta, to je tisto, kar rad počnem," je povedal na konferenci v Barceloni junija lani. Dodal je, da si ob tem prizadeva izumljati različne arhitekturne jezike in se ne ponavljati. Bofilla so navdihovali predvsem italijanski renesančni arhitekt Andrea Palladio ter francoska neoklasicistična arhitekta Francois Mansart in Claude Nicolas Ledoux. Še posebej pa je cenil svojega rojaka Antonia Gaudija, ki ga je označil za največjega genija v zgodovini arhitekture, o njem je svoj čas dejal: "Nikoli ni ponavljal dveh elementov ali oblik.''
KOMENTARJI (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.