V prvem ohranjenem ljubljanskem tisku najdeni slovnični popravki

Če si raziskovalno brskanje po evropskih knjižnicah predstavljate filmsko, na primer tako, da raziskovalec z rokavicami previdno obrača krhke strani starih knjig, se motite. "V današnjih dneh poteka to zelo virtualno," že takoj na začetku pojasni jezikoslovec in literarni zgodovinar, dr. Kozma Ahačič. Morda se za laika ne sliši tako zanimivo kot sprehajanje med knjižnimi policami, na katerih stojijo stoletja stari literarni biseri, a vendar strokovnjaku takšen način precej olajša delo. "Skratka, gre za pregledovanje knjižničnih katalogov v digitalni obliki na najrazličnejše načine. In če ima človek dovolj znanja, potem lahko najde tudi knjige, ki jih v preteklosti niso našli."

Na takšen način se je Ahačič dokopal do enajstih še nepoznanih izvodov sicer znanih slovenskih knjig, ki bodo skupaj z opisi drugih slovenskih knjig iz 16. stoletja, od Katekizma (1550) in Abecednika (1550) Primoža Trubarja dalje, predstavljeni v knjigi Stati inu obstati. Virtualno se je sprehodil med policami evropskih in tudi svetovnih knjižnic, izvode vsake od 50 slovenskih knjig je pregledoval načrtno in sistematično. "Seveda pa gre tudi tukaj za naključja," pove v uvodu v del intervjuja, v katerem bo beseda tekla o zanimivem odkritju. Kot je razvidno že iz naslova knjige Stati inu obstati – gre namreč za besede Primoža Trubarja – je Kozma Ahačič raziskoval in opisoval knjige slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja: Primoža Trubarja, Jurija Dalmatina, Adama Bohoriča, Sebastijana Krelja in mnogih drugih, ki jih poznamo slabše. Ob snovanju zbirke je naletel na enajst novih izvodov, najstarejši med njimi je bil Evangeli svetiga Matevža iz leta 1555, ki je prva svetopisemska knjiga, prevedena v slovenščino, in tretja slovenska knjiga. Od vseh pa je najbolj izstopala knjiga Jesus Sirah iz leta 1575, ki jo je prevedel Dalmatin.

 Knjižna uspešnica med ljubljansko gospodo in podjetni tiskar

Izvirno besedilo je okoli 180–175 pr. n. št. napisal Ješua ben Eleazar ben Sira oziroma Jesus Sirah, jeruzalemski Jud, ki je kasneje živel v Aleksandriji. Delo je sestavljeno iz modrih izrekov, nasvetov, hvalospevov, molitev in navodil, ki se navezujejo na situacije iz vsakdanjega življenja. Knjiga je bila v prvih krščanskih skupnostih zelo priljubljena, predstavlja pa tudi pomemben mejnik za slovensko besedo, saj gre za prvo delo, natisnjeno v Ljubljani in na Slovenskem. Leta 1575 jo je natisnil Janž Mandelc, ki je bil prvi tiskar v Ljubljani in sploh na naših tleh. "Jesus Sirah je ena od svetopisemskih knjig, Jurij Dalmatin je pripravil njen prevod, to je prvi objavljeni Dalmatinov prevod Svetega pisma. Najverjetneje je bilo natisnjenih tisoč izvodov. V Ljubljani je bila knjiga svojevrstna uspešnica, vsi Ljubljančani so čakali nanjo, protestanti z veseljem, drugi z nejevoljo," Ahačič pojasni pomen dela.

Ne samo na naših tleh, knjiga je bila eno izmed najbolj priljubljenih svetopisemskih besedil tudi drugod po Evropi in zato je bila za novo Mandelčevo tiskarno zanimiva tudi s poslovnega vidika.

"Tiskar je bil tudi zelo dober podjetnik in je znal knjigo dobro unovčiti, tako da lahko sklepamo, da se je dobro razširila, seveda pa so slovenski protestanti te knjige podarjali svojim znancem, tudi nekaterim, ki niso znali slovenščine", pove Kozma Ahačič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša.

Za "vse bogaboječe Kranjce"

V slovenskem predgovoru, ki ni podpisan, knjiga naslavlja "vse bogaboječe Kranjce in Slovence, zlasti vse hišne matere in očete" – te še posebej poziva k branju. Sicer Dalmatin ni podpisan kot prevajalec knjige, a je v nemškem uvodu v svojo Biblijo povedal, da je avtor prevoda knjige Jesus Sirah. Knjiga je pomemben jezikovni mejnik in je, razen pesmaric, prvo knjižno delo po Postili slovenski Sebastijana Krelja, avtor pa ni Trubar. Dalmatin jo je večinoma prevedel po prevodu Martina Luthra. V prevodu dela Jesus Sirah Dalmatin še ne ločuje dosledno med u in v, med sh in ſh ter j in i. Ne sledi torej načinu zapisovanja ali jeziku Sebastijana Krelja, pa tudi ne scela jeziku Primoža Trubarja. V besedilu je kljub splošni tematiki kar 415 novih besed, kar predstavlja dobrih 15 odstotkov. 

Glede na to, da ne obstaja veliko izvodov te knjige, je bila najdba v knjižnici v Darmstadtu blizu Frankfurta zanimiva že sama po sebi. Vsekakor pa preučevalec literarne zgodovine ni pričakoval, da bo s knjigo prišla še dodana vrednost. "Ko sem si dopisoval s knjižničarjem, se je izkazalo, da ima knjiga tudi pripise, in ti pripisi niso bili nič drugega kot nekakšno lektoriranje knjige v 17. stoletju. Lastnik knjige je očitno želel posodobiti jezik 16. stoletja, kar je in še bo za nas, ki se s tem znanstveno ukvarjamo, zelo zanimivo."

Burja moškega spola

"Popravki so najrazličnejših vrst," pove Ahačič. "Mrzel burja" je na primer popravil v "mrzla burja", "iže" je popravljal v "že", "ne ejnajte" v "ne jejnajte", "nar više" je popravil v "najviše". Popravke je morda vnesel lastnik knjige Johann Conrad Mohr, pridigar v Frankfurtu ob Majni iz prve polovice 17. stoletja, ki je podpisan kot lastnik knjige, ali morda kdo drug, najverjetneje že v prvi polovici 17. stoletja. "Morda bo kdo rekel, da gre za malenkosti, a le iz takšnih malenkosti lahko sestavljamo zgodovino," je strnil raziskovalec Ahačič.

Najdbe so veseli tudi Ahačičevi kolegi jezikoslovci, ki so z odkritjem lekture iz 17. stoletja dobili nove primerjalne podatke. Odkritju sledi znanstven popis, treba bo tudi z gotovostjo potrditi točen čas njihovega nastanka in jih primerjati z deli, ki so nastali sočasno.