Kljub temu da najbolj brani naslovi žanrsko segajo od zgodovinske fikcije in psiholoških trilerjev z družinsko tematiko do policijskih kriminalk, se dogajanje vrti okoli smrti vsaj ene ženske. Izjema je roman The Correspondent avtorice Virginie Evans, ki govori o umetnosti pisanja pisem, poroča britanski The Guardian.
Na seznamu najbolj branih fikcijskih romanov v mehki vezavi so tudi Družinska prijateljica Claire Douglas, The Widow avtorja Johna Grishama, Nedosegljivo bogastvo Richarda Osmana, The Hallmarked Man izpod peresa Roberta Galbraitha, My Husband's Wife pisateljice Alice Feeney in Boleyn Traitor Philippe Gregory.
Velika priljubljenost romanov o femicidu je morda presenetljiva, a ne gre za nov literarni pojav. Od gotskih srhljivk angleške romanopiske Daphne du Maurier (1907–1989) do psiholoških trilerjev priljubljene ameriške avtorice Gillian Flynn je umorjena ženska že dolgo eden najbolj prisotnih pripovednih elementov v leposlovju.
Ob tem kritiki trdijo, da nenehno prikazovanje žensk kot žrtev prinaša tveganje normalizacije nasilja nad njimi. Je pa paradoks tega žanra v tem, da so prav ženske njegove največje bralke, pri čemer nekateri menijo, da je njegova privlačnost lahko način soočanja s strahovi iz resničnega sveta, še piše The Guardian.
Femicid je skrajna oblika nasilja nad ženskami, ki se definira kot nameren umor ženske zaradi njenega spola. Za razliko od splošnega umora pri femicidu motivacija izhaja iz globoko zakoreninjenih družbenih predsodkov, neenakosti med spoloma ter želje po nadzoru in podreditvi ženske. Ta pojav pogosto vključuje nasilje v družini, zločine iz strasti ali sistemsko diskriminacijo, kjer storilec žrtev dojema kot manjvredno ali kot svojo lastnino.
Daphne du Maurier (1907–1989) je bila ena najvplivnejših britanskih pisateljic 20. stoletja, znana predvsem po svojih gotskih srhljivkah in psiholoških dramah. Njena dela, kot sta 'Rebecca' in 'Moja sestrična Rachel', so postavila temelje za sodobni psihološki triler. Njen slog je zaznamovan z vzdušjem tesnobe, skrivnostnosti in raziskovanjem kompleksnih odnosov, pogosto pa je v središče postavila ženske like, ki se soočajo z nevarnostmi v svojem okolju, kar je močno vplivalo na razvoj žanra kriminalke.
V literarni teoriji arhetip 'mrtve ženske' (pogosto poimenovan kot 'dead girl trope') označuje pripovedno tehniko, kjer je smrt ženskega lika uporabljena kot ključni sprožilec za razvoj zgodbe, motivacijo moškega protagonista ali raziskovanje teme moralnega propada. Ta motiv je prisoten v literaturi že stoletja, od klasičnih tragedij do sodobnih kriminalk, in pogosto služi kot sredstvo za ustvarjanje napetosti, čeprav kritiki opozarjajo, da takšna raba žensko telo reducira na objekt, ki nima avtonomije, temveč obstaja le kot žrtev, da lahko zgodba napreduje.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.