Velika vojna proti emujem leta 1932, v kateri so zmagali emuji

"Ta vojna se, ironično, kontinuirano izvaja proti bitju, ki se tako doma kot v tujini šteje za nacionalni simbol Avstralije. Sovražnik je trpežen, komičen nomad, ki že od prvih kmetijskih nasadov te redno obiskuje in se debeli na njih," se začne zapis v The Sunday Heraldu, ki je v posebnih reportažah pokrival prizadevanja vojske, da se zmanjša populacija emujev. Ti so povzročali večje težave kmetom v Avstraliji, saj je 50-kilogramska ptica, ki potuje v velikih jatah, pogosto naredila veliko škode. 

Avstralska oblast se je že večkrat lotila zmanjšanja populacije emujev, uspešno in neuspešno, a konec prve svetovne vojne je prinesel nove težave. Ogromno število vojakov je dobilo ozemlje in površine za obdelavo v avstralskem zaledju in z njimi je rasla tudi populacija emujev. Leta 1929 se je zgodil zlom na Wall Streetu in depresija je zajela tudi Avstralijo, kjer so na kmete pritiskali, da povečajo proizvodnjo hrane, saj je uvoz pešal, je zapisano v Feathered foes: soldier settlers and Western Australia's 'Emu War' of 1932. A emuji so se lepo redili in množili na obilici hrane, leta 1932 so bile okoliščine že tako nevzdržne, da kmetje protestno niso želeli pošiljati hrane k obali. Kot je zapisano v takratnem Sunday Heraldu, je na kmetijska območja prišlo že več kot 20.000 emujev, zato se je skupina nekdanjih vojakov odločila pisati vojaškemu poveljstvu, da potrebujejo njihovo pomoč.

Emuji se niso bili pripravljeni predati tako zlahka, zato so še bolj pritisnili na mejne kmetije, da bi se hranili, in tako je bilo vse pripravljeno za spopad. Nekdanjim vojakom, ki so bili oboroženi s puškami in so v lokalnih spopadih ubili na stotine ptic, ni uspelo zmanjšati števila, da bi se invazija končala. Po nekaj tednih političnih usklajevanj so se oblasti le odločile, da bodo prisluhnile nekdanjim vojakom, ki so poudarjali moč mitraljezov, ki so jo doživljali v Galipoliju. Avstralija se je odločila nad približno 20.000 emujev poslati vojsko, in sicer sedmo težko artilerijsko baterijo pod poveljstvom majorja G. P. W. Mereditha.

Taktični vojaški premiki na ozemlje emujev so se začeli oktobra 1932, a jih je omejevalo stalno deževje. Novembra se je vreme izboljšalo, in tako je znova postalo primerno za bojevanje, in Meredith se je z dvema mitraljezoma in 10.000 naboji premaknil za sovražnikove linije. Murray je v knjigi zapisal, da so prvo enoto emujev, približno 50 ptic, odkrili na začetku novembra in prve njihove taktike so bile očitne. Vojaki so bili bolj oddaljeni, kot bi si želeli, in ko so začeli streljati, so se ptice razbežale v vse smeri. Ubitih je bilo samo nekaj ptic in prvi večji spopad se je zgodil nekaj dni pozneje, ko so pri vodnemu zajetju v zasedo spravili več kot tisoč emujev.

'Bitka za rezervoar'

Strelci so se približali, kolikor je šlo, in začeli streljati iz bližine, a je emujem z briljantno taktiko uspelo pobegniti pred večino krogel, in ubitih je bilo le 12 ptic. Kot je ornitolog Dominic Serventy komentiral, "so se sanje strelcev, da bodo lahko streljali iz bližine v skupino ptic, hitro razblinile. Poveljstvo emujev je očitno ukazalo uporabo gverilskih taktik in razpad v manjše bojne skupine." Uporaba mitraljezov in streljanje na slepo je postalo neekonomično in avstralska vojska se je umaknila v oblaku sramu. Vojak: "Emuji so dokazali, da niso tako neumni, kot si mislimo. Vsaka enota ima svojega vodjo, ogromno črno-modro ptico, ki je visoka skoraj dva metra in opreza za nevarnostmi, medtem ko se njegovi kolegi ukvarjajo s pšenico. Ob prvem sumljivem znaku odda poseben signal in desetine glav se dvigne iz pridelka. Nekaj ptic se bo prestrašilo in steklo na varno, vodja pa je vedno ostal, dokler njegovi podrejeni niso bili na varnem."

Vojska je poskušala z različnimi taktikami, a vse so bile bolj ali manj neuspešne. Tako so skušali streljati na ptice iz tovornjakov, a so vojaki spoznali, da je zelo težko mirno streljati na hitre živali. V enem primeru se je emu odločil, da bo povzročal težave vojakom do bridkega konca, ko se je njegovo truplo zapletlo v krmilni mehanizem od tovornjaka, ki je nato zletel s ceste. Johnson je 8. novembra 1932 zapisal, "da je vojska porabila že več kot 25 odstotkov nabojev, ki je imela na voljo, več kot 2.500, a je uničila zgolj 200 emujev. Politik v zahodni Avstraliji je v hecu vprašal, ali bodo vojaki dobili medalje, ker so sodelovali v kampanji, a je dobil odgovor, da si medalje zaslužijo emuji, ki so zmagali v vseh pogledih."

V naslednjih tednih je vojski uspelo ubiti nekaj 100 ptic, a so poveljniki hitro spoznali, da so za enega padlega emuja porabili deset nabojev, kar je bilo nevzdržno. Vojska je potegnila črto in se odločila, da bo proti emujem v času ekonomske depresije bankrotirala, in ukazala umik enot. Na žalost so zmagovalci v soju slave živeli le kratek čas, saj je država naboje, ki jih je kupila za vojsko, ponudila kmetom in ti so v šestih mesecih ubili več kot 57.000 emujev. Leta 1943 so se emuji znova odločili, da se bodo uprli, in vojska je znova ponudila svojo pomoč, tokrat s pomočjo letal in bomb. Zaradi poraza leta 1932 Avstralci niso želeli kockati in so več denarja namenili gradnji ograj, ki bi preprečevala normalno gibanje zmagoslavnih emujev.

"To je bitje, proti kateremu smo izgubili vojno"