Zoran Smiljanić: Z Langom ne bi želel imeti opravka, kot stripovski junak pa je idealen

Zakaj strip o Fritzu Langu? Običajno stripi niso biografske zgodbe.

Stripovske biografije so že kar nekaj časa trend v svetovnem in z zamudo tudi v domačem stripu. Začelo se je s stripom o Almi Karlin, nadaljevalo z generalom Rudolfom Maistrom in njegovim borcem za severno mejo Franjem Malgajem (dva ločena stripa), svoj strip so dobili tudi France Prešeren, Ivan Rob, Boris Pahor, pa tudi Ivan Cankar, Jože Plečnik in Karel Destovnik - Kajuh. Slednje tri biografije sem zagrešil sam. In kdor se enkrat poda na grešno pot avtorja stripovskih življenjepisov, se bo na mesto zločina vračal. Tako je bilo tudi z Langom. Organizatorji Grossmannovega so me pobarali, ali bi naredil strip o človeku, ki je kot mladenič pol leta prebil pri pionirju slovenskega filma, dr. Karolu Grossmannu v Ljutomeru. Zgodba me je vsekakor pritegnila, saj sem Langa že kot otrok dobil v sistem, poleg tega mi je njegova mrakobna poetika pisana na kožo. In evo, moj otrok je po letu in pol dela ugledal svetlobo dneva.

Kaj vam je pri Langovem življenju in ustvarjanju najbolj ostalo v spominu? Kaj v njegovi zgodbi se vam je zdelo posebej zanimivo ali pa morda celo dolgočasno?

Lang je bil izredno zanimiva osebnost, ki je doživel in preživel dve veliki ideologiji (nacizem in komunizem) in dve veliki vojni, delal je v Evropi in ZDA, snemal je neme, zvočne in barvne filme, ustvarjal je ambiciozne spektakle in cenene hollywoodske zmazke, ljubil je največje zvezde svojega časa, doživljal ustvarjalne vrhove in padce, ves čas se je moral boriti s studiji, producenti, javnim mnenjem ... Bil je deloholik, posedoval je neizčrpno energijo, ustvarjal je kot obseden, živel je sto na uro. Še posebej zanimiv se mi zdi njegov odnos do žensk, številnih ljubic, treh soprog in igralk v njegovih filmih. Skrbno jih je izbral, delal z njimi, se pogosto zaljubil v njih, pa vendar jih je na snemanjih neusmiljeno trpinčil, poniževal, se znašal nad njimi, tako psihično kot fizično. Zakaj je to počel, je prepuščeno bralcu. Ob tako dramatičnem življenju praktično ni prostora za kaj dolgočasnega. Langovo življenje je kot film. No, strip.

Ste filmski navdušenec. Kaj vas pri filmu tako pritegne? Kakšne filme najraje gledate?

Film mora vsebovati tisto posebno energijo, ki me gane, zadane in prevzame. Pustiti me mora brez sape, osupniti, navdušiti, nasmejati in šokirati. Pa tudi frustrirati, če nečesa ne razumem. Postaviti mora nove standarde, ki spremenijo način gledanja, dojemanja, odpeljati me mora tja, kjer še nisem bil. Vseeno, kakšnega žanra so. Najraje gledam vesterne, že od otroštva. Tudi Fritz Lang jih je oboževal, a ko se mu je ponudila priložnost, da jih posname, se ni ravno izkazal.

Kaj imata skupnega film in strip?

Nastala sta ob istem času, ob koncu 19. stoletja. Ves čas sta si kradla ideje, teme, način pripovedovanja, junake ... Potem je strip zaostal, saj ni imel zvoka, glasbe, gibanja, dometa, formata in masovnosti filma. Strip je kar nekaj časa capljal za filmom, a se je situacija spet obrnila: številni hollywoodski superherojski spektakli so danes posneti po stripih, veliko je tudi avtorskih izdelkov, ki izhajajo iz stripa. Strip in film sta kot dva ljubimca, ki se venomer prepirata, očitata, varata, a eden brez drugega ne moreta.

Strip Fritz Lang: Ljutomer – Berlin – Hollywood je nastal v sodelovanju s Festivalom fantastičnega filma in vina Grossmann. Kako je prišlo do sodelovanja?

Ko so bili še v nežnih letih, so fantje (in punce?) iz Grossmanna baje prebirali moje zgodnje stripe, ki so škodljivo vplivali na njihovo razvijajočo se psiho. Skratka, spridil sem jih. Ko so odrasli, so ustanovili slavni Grossmannov festival v Ljutomeru in me nekega dne povabili nanj. Prišel sem in bilo mi je všeč, vsi so bili malo premaknjeni, a prijazni, pozitivni, duhoviti. Hitro smo se ujeli, saj si delimo slab okus, nagnjenost k ekscesom, slabim štosom in izprijenim filmom. Predlagali so mi strip o Fritzu Langu. Ko sem izpogajal kup denarja, brhkih prleških deklet in bazen pred mojo hišo, sem ponudbo sprejel. Na kratko bi lahko rekel: prišel, videl, narisal.

Bi vam bilo lažje ustvarjati biografski strip, če bi bil Lang še živ in bi imeli možnost sodelovanja z njim ali menite, da je bilo morda lažje, da ste povedali njegovo zgodbo na svoj način, saj je režiser že mrtev?

Bog ne daj, da bi bil Lang še živ! Slovel je po tem, da se je vtaknil v vsako knjigo, vsak članek, zapis o njem. Avtorja je gnjavil tako dolgo, dokler ni bilo vse po njegovem. Na smrt se je denimo skregal s Petrom Bogdanovichem, ki je o njem pisal knjigo. Toliko časa je popravljal in spreminjal lastne izjave, da ga je Bogdanovich odpikal in izdal knjigo brez režiserjevega blagoslova. Lang je svojo prijateljico Lotte Eisner, ki je hotela napisati knjigo o njem, kar dvajset let mrcvaril z neskončnimi popravki, da bi uboga ženska kmalu doživela živčni zlom. Jokala je, trgala cela poglavja in jih znova pisala. Knjigo si je upala izdati šele po Langovi smrti. Če bi bil torej Lang še živ, bi se zagotovo vtaknil tudi v moj strip, zato sem zadovoljen, da je že pod rušo.

Če bi se lahko dobili z Langom na kavi, o čem bi se pogovarjala? Kaj bi si ga želeli vprašati?

Ogledal sem si njegove intervjuje, zato vem, da je pri njem vse vnaprej premišljeno in načrtovano. Lang ni namreč ničesar prepuščal naključju, tako kot filme je skrbno režiral tudi svoje življenje. In izjave. Kot sem že rekel, je bil Lang tiste vrste človek, s katerim osebno ne bi želel imeti opravka, kot stripovski junak pa je naravnost idealen. Če bi se najina kava res zgodila, bi tiho užival v družbi z nesmrtnim mojstrom ali pa bi se z njim pogovarjal o vremenu. In zahvalil bi se mu za vse čudovite filme, ki nam jih je podaril.