Kako odnos z mamo vpliva na izbiro toksičnega partnerja?

O tem, kako ozavestiti nevidno rano v odnosu z mamo, s tem pa izboljšati tudi odnos s svojim otrokom in prekiniti cikel samozlorab, smo se ob materinskem dnevu in nedavnem izidu knjige ameriške psihoterapevtke Kelly McDaniel Hrepenenje po mami pogovarjali z Nino Žitko Pucer, urednico te knjige, in Nino Orel, njeno ambasadorko in motivacijsko trenerko za ženske. 

"Knjiga te prisili, da pobrskaš po svojem zgodnjem otroštvu, kar ni vedno najbolj prijetno. A to delaš, da bi se nekega dne bolje počutil glede samega sebe in s svojimi najdražjimi zgradil boljši odnos," je dejala Žitko Pucerjeva, ki je dodala, da se je delo dotaknilo vseh v uredništvu, pa tudi njenih prijateljic, ki so jo prebrale. "To je močna knjiga, knjiga, h kateri se vračamo," je dodala.

Z odnosom mama-hči se podrobno ukvarja tudi Orlova – diplomirana komunikologinja, ki že več kot 20 let dela v medijih kot novinarka in piarovka. Njena pot osebne svetovalke in motivacijske trenerke za ženske, ki jo je začela pred petimi leti, pa se je sicer razvila zelo spontano – ker od nekdaj čuti strast do raziskovanja človeške psihe, se že devetnajst let izobražuje pri slovenskih, predvsem pa pri ameriških psihoterapevtih o družinski psihodinamiki, psihologiji ženske in partnerskih odnosov. Kot pravi, z veseljem zdaj deli svoje bogato znanje z drugimi, ki prav tako iščejo odgovore zase na omenjenih področjih. 

Med prebiranjem raziskav o odvisnosti od toksičnih odnosov z osebami z narcistično motnjo je pred tremi leti naletela na članke psihoterapevtke Kelly McDaniel, v katerih ta navaja pojem t. i. "čustvene lakote po materi" (angl. mother hunger). "Ker sem petnajst let raziskovala posledice toksičnega odnosa z očetom na otrokov razvoj, a mi to ni dalo vseh odgovorov, sem prvi članek McDanielove začela brati z mešanico groze, ker se mi je zdelo, da sem na robu prepada in obenem radosti in hvaležnosti, da končno lahko letim, ker sem odkrila pravi vzrok za samozlorabe, predvsem s toksičnimi odnosi z narcisi – in to je problematičen odnos z mamo, ki ga ima kar vsaka druga ženska na planetu," pravi. 

Orlova, sicer motivacijska trenerka za ženske, je kot prva uvedla termin čustvene lakote po materi v slovenski prostor in začela z ozaveščanjem te problematike, zasnovala pa je tudi svetovalni program: "Moja mama – izvor ljubezni ali kaosa?" Mladinska knjiga jo je prav zaradi njenih prizadevanj na tem področju izbrala za ambasadorko koncepta hrepenenja po mami in istoimenske knjige McDanielove.

'Slovenci smo zelo zaščitniški do mame'

Sprva se je Orlova sicer posvečala predvsem svetovanju na področju prepoznavanja odvisnosti od toksičnih odnosov z narcisi, več o tem si lahko preberete v članku: Odnos z narcisom: 'Ni vse, kar odide iz vašega življenja, usodna izguba'. Kot pravi, ljudje v javnem prostoru radi govorijo o toksičnih odnosih, narcisih in tudi brez sramu pred drugimi iščejo rešitve, medtem ko so v javnosti glede odnosa do mame precej zadržani. "Izjemno pa se je povečalo številno zasebnih prošenj za pomoč, ki sem jih prejela, in prijav na moj program: Moja mama – izvor ljubezni ali kaosa? Zanimivo, da sta tako močen sram in strah pred konstruktivno kritiko te najpomembnejše figure v našem življenju," je pojasnila. 

"Predvsem v našem prostoru je mit trpeče cankarjanske matere tako prisoten, da je mama bolj kot v drugih prostorih po svetu še vedno nedotakljiva. Zato se mi tudi zdi ta knjiga čudovita, ker bo na nek način legalizirala konstruktivno kritiko mame, s tem pa omogočila začetek spreminjanja odnosa do sebe, svojega otroka in partnerja, ki je replika mame," pravi Orlova. 

Knjiga nas uči tudi, kako presekati vzorce in preprečiti ponavljanje napak pri svojih otrocih

Žitko Pucerjeva je opomnila, da Kelly McDaniel želi, da knjigo beremo kot hčerke, ne kot priročnik za mame. Pojasnila je, da sta ob branju značilna dva odziva – prvi sta jeza in žalost odraslih hčera ob spominjanju na otroštvo, če morda takrat ni bilo dovolj ljubeče nege, varnosti in vodstva. Drugi odziv pa je hvaležnost mam, ker s pomočjo te knjige lažje dobijo uvid v svoje spodrsljaje pri vzgoji, oziroma kako jih popraviti. "V knjigi so tudi najnovejše raziskave tega, kako se razvijajo možgani dojenčkov. Knjiga nam tako lahko pomaga, da presekamo neke vzorce in same ne ponovimo napak," je povedala.

Orlova je pri tem izpostavila, da namen te debate ni obsodba mam. "Niti tistih, ki imajo s svojimi hčerami zaradi lastnega odnosa s svojo mamo že skrhan odnos s hčerjo, niti teh mam, ki so iz bolečine in nezavednega, ne pa 'žlehtnobe' ali malomarnosti, naredile napake v vzgoji," je povedala. "Veseli moramo biti, da lahko pridemo do izvora težave, ker bolečino lahko začnemo zdraviti šele, ko jo lahko poimenujemo," je dejala. 

Kako prepoznamo, da imamo težave v odnosu z mamo?

"Poskušajte pri sebi prepoznati katero koli od odvisnosti – od toksičnih odnosov z narcisi, do droge, alkohola, pornografije, nakupovanja, iger na srečo, kopičenja živali, stvari, rodnih ali posvojenih otrok, otežene ali nikakršne sposobnosti postavljanja meja drugim, nagnjenosti k anksioznosti in depresiji, motenj hranjenja itd. Ko kar koli od tega ozavestite, čim prej poiščite kakovostnega psihoterapevta," je povedala Orlova in dodala, da gre za počasen proces lupljenja čebule. "Skozi temo nezavednega se prebijaš do tistih travmatičnih situacij, ki jih moraš spraviti iz teme na svetlobo in se s tem hudičem soočiti. Na drug način se sploh ne more zgoditi preobrat – edina pot ven je noter," je prepričana.

"Največji alarm za nas, ki svetujemo na področju medčloveških odnosov, je klientovo ekstremno zagovarjanje staršev. To pomeni, da je bila storjena huda zloraba, ki je odrasel človek še ni predelal in ozavestil," pravi Orlova. Prav osebe iz družin, kjer ni bilo pomanjkanja, kjer so kot otroci hodili na tisoč in eno popoldansko dejavnost in so imeli na prvi pogled res popolno otroštvo, po njenih besedah najtežje ozavestijo, da so starši na čustveni, subtilni ravni lahko storili ogromno čustvenih zlorab. "Te osebe še več časa potrebujejo, da prepoznajo zlorabo, saj se počutijo krive, če bi kritizirali starše, ki so jim vse nudili," pojasnjuje.

Kot pravi, prav zato zdravljenje večkrat hitreje steče pri osebah, kjer je zloraba bolj eksplicitna. "Ker tudi lažje 's prstom pokažeš na agresorja'," je dodala. To velja tudi za hčerke narcističnih mam in hčerke soodvisniških mam. "Narcistična mama je izjemno dominantna, pomembne so le njene potrebe in čustva, hčerko lahko celo zanemarja, ker je preobremenjena s svojimi težavami, je do nje nasilna, ker ima morda tudi težave z alkoholom in podobno. Take hčerke malo lažje ozavestijo travmo, ker so se bile praviloma primorane tudi zgodaj odcepiti od mame," razlaga Orlova.

Dodaja, da je pri hčerkah soodvisniških mam situacija drugačna. "Soodvisniška mama je zaradi pomanjkanja ljubezni od svoje mame dala hčerki vso svojo pozornost in nežnost, a v zameno za to od nje pričakuje doživljenjsko čustveno podporo. Lahko je celo njena 'najboljša prijateljica'. Zaradi tega se tudi poruši klasična hierarhija med mamo in hčerko, hči postane mama svoji mami, nima avtonomije in se veliko kasneje odcepi od nje ali pa se sploh ne. Občutki krivde, ker ji je mama navidezno 'dala vse', ji otežujejo ozavestiti čustveno zlorabo, ki se ji reče 'zamreženje' (angl. enmeshment), kot navaja tudi McDanielova v knjigi," je razložila in dodala, da so hčerke tako narcističnih kot soodvisniških mam pogoste žrtve oseb z narcistično motnjo. 

Otrok namreč glede način navezanosti na mamo vzpostavi različne sloge navezovanja na druge ljudi kasneje v življenju. Avtorica knjige pravi, da je čar uspešnega materinstva varno navezan otrok, ki se razvije v stabilnem čustvenem okolju primarne družine. Hčerke narcističnih in soodvisniških mam pa razvijejo t. i. izogibajoči slog navezovanja – angl. avoidant attachment style – ker so razvile zanikanje lastnih čustev kot preživetveni mehanizem, jih nimajo tudi za druge. Zato težje sklepajo prijateljstva in partnerstva in so pogosto osamljene. Njihovi odnosi niso preveč poglobljeni, saj tako predstavljajo manjše tveganje, da bi bile zavrnjene ali zapuščene, piše McDanielova.  

Osebe iz družin, kjer so jim starši kot otrokom občasno dali veljavo glede njihovih potreb in želja (jih denimo potolažili v stiski in jim prisluhnili), velikokrat pa so jih tudi popolnoma prezrli, se ne počutijo čustveno varnih in razvijejo v odraslosti tesnoben ali preokupirani slog navezovanja (angl. anxious attachment style). Vsaka malenkost v odnosu z drugo osebo je zanje že lahko znak, da jih človek ne mara več in da jih bo zapustil. 

Osebe z akutno čustveno lakoto po materi, ki so iz družin, kjer je vladal popoln kaos, hudo nasilje in številne zlorabe, pa so v odraslosti za dvojino popolnoma nefunkcionalne in razvijejo neorganizirani slog navezovanja. Sicer pa se slog navezovanja lahko spreminja tudi glede na to, s kom ste v odnosu.