"Namesto da bi šli naprej, bili bolj tolerantni, da bi se odprli, ker se vse globalizira, da bi razumeli stiske ljudi, zakaj prihajajo. Vse bolj se zapiramo. Desne politike imajo vse več moči. Mislim, da je film Zbudi me danes še bolj aktualen kot takrat, ko si ga je režiser zamislil," o aktualnih razmerah glede ksenofobije v Sloveniji razmišlja igralec Jure Henigman. S Timonom Šturbejem v zgodbi filma Zbudi me igrata brata, starejši je mlajšemu zgled, njegova zavržna dejanja sovraštva do tujcev pa idealizira. 

"Naravno mi je biti vodja," je o odraščanju s tremi mlajšimi brati in sestro povedal Jure. "Kot starejši brat sem reševal tudi kakšno situacijo. Sestra je imela nekje v tretjem ali četrtem razredu problem, da ji nekdo teži, pa sem ga spravil v red," v smehu svoje izkušnje v vlogi starejšega brata pojasni Jure.  

S fizičnim in psihičnim nasiljem, o katerem govori zgodba filma Zbudi me, sta imela Jure in Timon med odraščanjem tudi sama izkušnje. "Že med odmori v vrtcu smo se fantje pretepali, šivali so glave ... Kasneje je bilo nasilja manj, že zaradi bolj resnih posledic, ampak psihično nasilje pa je prisotno," je povedal Timon. 

Jure, ki je med odraščanjem treniral rokomet, je imel z nasiljem precej manj težav. "Konfliktom sem se vedno izogibal. Mogoče mi je pomagalo, da sem bil vedno med višjimi. Ugotoviš, da ti vizualna podoba pomaga pri tem, saj si marsikdo premisli, da bi te vžgal, medvrstniško psihično nasilje pa je bilo vedno prisotno," je povedal igralec in dodal: "Tako serija Gospod profesor kot film Zbudi me naslavljata prave probleme, ki so mi osebno pomembni, prav je, da se o njih govori in da jih razčistimo." Igralca pravita, da filmi niso namenjeni le hahljanju, Jure pa dodaja: "Poglejte si film, vrzite mi paradižnik v glavo, kakor koli – izrazite svoje mnenje!"

Jure in Timon sta bila na Berlinskem filmskem festivalu oba razglašena za zvezdi v vzponu (projekt Shooting Stars). Mladim, ki razmišljajo o poklicu igralca, svetujeta: "To je zanimiv svet, lahko je pa zelo krivičen, tudi naporen, tega si moraš res želeti," pravi mlajši igralec, starejši pa ga dopolni: "Že v srednji šoli svetujem kakšno impro skupino, dramsko skupino. Če uživaš v tem, da si na odru in te ljudje gledajo – to je prvi pogoj. Če ni tako, bo samo še slabše. Tudi, če ti je vse našteto všeč, je lahko zelo težko. Igranje je zelo lep poklic, ampak te mora poklicati. Motiv mora biti pravi. To ni poklic, ki bi prinašal veliko denarja. Slava in prepoznavnost sta zelo napačna motiva."