Ko nogomet še ni bil za ženske

Začel se je največji športni dogodek, evropsko prvenstvo v nogometu v Nemčiji. Tedni, ko smo predstavljali naše junake, so mimo. Zdaj je na njih, da pokažejo, kako dobro so se pripravili, kako dobri so kot ekipa in kam sodijo. Za vse od super zvezdnika Jana Oblaka pa do igralcev, ki so igrali v domačem prvenstvu, bo ta izkušnja nekaj posebnega. Ko bodo stekli na zelenico proti Danski v Stuttgartu, bo za mnoge to vrh v njihovi nogometni karieri. Kdo ve, kdaj, če sploh še kdaj, bodo del takšnega spektakla.

A vrnimo se zdaj 50 let v preteklost. No, še kakšno leto več. Se še spomnite revije Antena? Takrat so v tej popularni reviji, v času, ko se je še veliko bralo, ko je Antena še prinašala pogled v svet, kakršen je bil izven naših, jugoslovanskih meja, pozvali dekleta, da se prijavijo v "nogometno šolo". No, namenili so se organizirati tekmo med mariborskimi in ljubljanskimi nogometašicami. Nogometašicami! Nezaslišano. Za tisti čas. Punce nogometa pač niso igrale. Zakaj? Ni ravno pametne razlage, kajti Mima Jaušovec je že igrala tenis, tudi zunaj meja skupne države, med mladinci leta 1973 je osvojila Odprto prvenstvo Francije in leta 1974 Odprto prvenstvo Anglije. Ampak da bi dekleta brcala žogo in to na veliki sceni, to pa ne. A poglejmo še nekaj let nazaj.

Da, pred drugo svetovno vojno so tudi ženske igrale nogomet. Časopisni članki iz druge polovice 30. let so poročali o formiranju ženskega nogometa v sosednjih državah, od Avstrije, Češkoslovaške pa do Romunije. Prelomno je bilo verjetno gostovanje dveh avstrijskih ženskih ekip (Austria in Vindobona), ki sta na svoji turneji leta 1937 odigrali tekmo v Zagrebu in Borovu pri Vukovarju. In seveda so tudi na naših tleh ženske začutile možnost in priložnost za to kraljevsko igro z žogo. Pri snovanju ženske nogometne sekcije so se najprej obrnili po pomoč na Jugoslovansko nogometno zvezo, ki pa jih je zavrnila z izgovorom, da ta šport ni primeren za ženske. Znajti so se morale same.

In po prvi uradni tekmi na jugoslovanskih tleh, 23. julija 1938 med HŠK Zagreb s Prvim češkoslovaškim ženskim nogometnim klubom Brno, kjer je bilo na Maksimiru 12.000 gledalcev, zmagoviti gol za zagrebški klub pa je dosegla Marica Cimperman, so časopisi, novinarji takole pisali (odlomek iz Zgodovina na dlani):

"Liberalni Jutro in Slovenski narod ter katoliški Slovenec so si bili enotni v prepričanju, da je ženski nogomet neprimeren, "in nuce nogometna karikatura, izrodek, ki je bil v športno resnih državah že odstranjen – ali pa je vse napeljano, da bo v kratkem odstranjen". Jutro in Slovenec sta v daljših prispevkih pošteno okrcala tehnično in taktično (ne)znanje igralk, njihovo fizično pripravljenost in hitrost. "Micke so letele za žogo, jo dvigale kakor s "šefljo", tekale tja, kamor žoga po pametnem preudarku zanesljivo ne bi mogla priti, se stiskale v jate kakor piščeta, padale in lovile sapo," je bil posmehljiv Slovenec.

Ne, ni bilo tako samo v Jugoslaviji. Na otoku, kjer navijači ob vsakem prvenstvu upajo, da se bo "nogomet vrnil domov", je nogometna zveza prepovedala igranje ženskih tekem na igriščih klubov članov zveze. In tako je bilo vse do leta 1971! Tega leta je nato UEFA priporočila nacionalnim zvezam, naj pod svoje okrilje vzamejo ženski nogomet, kar je povzročilo njegovo rast in razvoj po evropskih državah.

In zdaj se vrnimo domov. To je bilo leto, ko so v Mariboru in okolici, pa v Ljubljani in okolici dekleta množično pošiljala prijave na Anteno. In vse ostalo je, kot bi rekli, zgodovina.

To, kar boste poslušali, je zgodba o prvih mariborskih fuzbalerkah. Skozi oči Sonje Kranjc, ki je kot mlado dekle poslala prijavo, prišla na izbor in zaigrala za Vijolice. In nato še za največje konkurentke, v Ljubljani. In odigrala tekme pred polnimi stadioni. Tudi pred 100.000 navijači na Maksimiru v Beogradu! Takšna zgodba bi čez lužo imela filmsko upodobitev, pri nas pa, no, imamo knjigo. In pripovedi. In ena takšnih je Sonjina. Izjemna.