Koga terjati za povrnitev škode, ko bo vašo hišo zadel košček raztreščenega satelita

Ramuš Cvetkovič na vprašanje o škodi pravi, da sicer lahko v primeru padca naša država od države izstrelitve tega objekta zahteva odškodnino. Vendar pa poudarja, da je težava v tem, da te stvari niso urejene že vnaprej.

Tudi astronomi opozarjajo, da bo prihajalo do trkov, po vesolju bo krožilo na milijone drobnih koščkov, nekateri bodo končali tudi na Zemlji, kje, se seveda ne ve in bo odvisno le od sreče. Bodo padli na nenaseljeno območje ali morda na gosto naseljena območja?

Vesolje bo kmalu tako zasmeteno, da astronomi ne bodo mogli več spremljati, kaj se dogaja, in bodo tudi poleti postali nemogoči. Ramuš Cvetkovič opozarja tudi na povsem prezrte proteste staroselcev, denimo v Avstraliji, ki svoje življenje od nekdaj uravnavajo po nebesnih telesih, zanje imajo tudi religiozen pomen, zdaj pa jih skorajda ne vidijo več.

Daleč največ satelitov ima v lasti Elon Musk. Vesoljska tehnologija ni več monopol držav, to tekmo zdaj vodijo zasebni subjekti, pravi Ramuš Cvetkovič. Kako to lahko vpliva tudi na stvari, ki dobesedno odločajo o življenju in smrti, kaže vojna v Ukrajini. Različne so interpretacije, kaj se je zgodilo pred nekaj tedni, ko so se droni, glavno orožje Ukrajine, nenadoma upočasnili ali ko Ukrajinci niso več dobili ključnih podatkov o ruskih napadih. Je bila to odločitev ameriškega predsednika Trumpa ali, kot denimo trdi Wall Street Journal, odločitev zasebnika, Elona Muska? Ali lahko vesoljsko pravo sploh omeji delovanje zasebnikov, kot je Musk? Kaj se dogaja na tem področju?

Ramuš Cvetkovič poudarja vedno večjo nevarnost dvojne rabe vesoljske tehnologije, torej v civilne in vojaške namene.

Ta ni od včeraj, večja vključenost vesoljske tehnologije je bila opazna že leta 1991 v zalivski vojni. Kako to regulirati? Je sploh še možno zaustaviti zasebnike, tehnološke velikane, ki vodijo to tekmo?

Kaj pomenijo sporazumi, kot je Artemis, med katerih podpisnicami je tudi Slovenija? Ali je Slovenija del dogajanja v vesolju?

Ali vesoljsko pravo ureja, kako bo z izkoriščanjem vesolja, denimo rudnin na Luni? Ali so pri tem kakšne varovalke, kot je varovanje okolja?

Večinoma vse poteka za zaprtimi vrati, pravi Ramuš Cvetkovič, v ozkem krogu, stran od javnega nadzora.

Nekatere države, kot sta Brazilija in Rusija, so sicer poskušale vplivati na to, zdaj pa bolj kaže, da se bodo tudi same vključile v tekmo.

Kako se v to vključuje Evropska unija? Kako bo poskrbela, da ne bo povsem odvisna od ameriške tehnologije?

Tudi Evropo zanima dvojna raba, torej poleg tiste, ki nam omogoča način življenja, kot ga poznamo, z bančnimi storitvami, navigacijo itd., do vojaške rabe. To prinaša večja tveganja, opozarja Ramuš Cvetkovič, načeloma pa bi morale biti dejavnosti v vesolju v skladu z načeli mednarodnega prava. Pa je res tako?

Zasebne korporacije se lahko denimo, če jih določena država poskuša omejevati, preselijo v drugo državo, ki je bolj "razumevajoča".

Kaj bo s projekti, kot je namera podjetja Reflect Orbital, ki želi v vesolje namestiti 50 tisoč zrcal, da bi bilo tudi ponoči kot podnevi? Menda zato, da bi lahko tudi ponoči delovale sončne elektrarne. Toda za življenje na Zemlji bi to pomenilo katastrofo.

Kako je urejen vesoljski turizem in kaj, če se v vesolju, denimo na vesoljski postaji, zgodi umor, kako je to urejeno? Kaj je bilo prvo znano kaznivo dejanje v vesolju?

Satelitski posnetki imajo ogromno vlogo tudi pri poročanju o zločinih, odkrivanju množičnih grobišč, izgonu ljudi z določenega območja, pobojih ljudi, ki so čakali na hrano; v pomoč so tako novinarjem kot Mednarodnemu sodišču.

Po drugi strani, kot se kaže na primeru v Gazi, tam izraelska vojska preizkuša uporabo satelitskih podatkov za pobijanje ljudi: programi, kot je v prevodu Kje je očka?, ciljajo tarče, v številnih primerih pa vojaki nato pobijejo celotno družino.

Gaza je poligon, pravi Ramuš Cvetkovič, za uporabo satelitskih podatkov za pobijanje ljudi, pa tudi za nadzor, za tehnologijo, ki bi jo prodali tudi drugim državam – med njimi naj bi bila celo Slovenija.

Zato je misel, da je vesoljsko pravo nekaj, kar se nas ne tiče in nas ne sme zanimati, le lepa iluzija; zelo se nas namreč tiče, in to vedno bolj. Nujen je pritisk in nadzor javnosti, ne pa sprejemanje tega kot nove normalnosti, poudarja Ramuš Cvetkovič ter dodaja, da smo trenutno na razpotju pri upravljanju tega področja. Kje sama vidi prave rešitve?

Podrobneje v našem Popkastu!