Andreja Leški je z zmago v Parizu poskrbela že za sedmo slovensko olimpijsko kolajno v judu. Le redki so bili, ki so že takrat vedeli, da bo to tudi njen zadnji nastop na tatamiju.
"Nekako sem že v procesu pred olimpijskimi igrami prišla do te odločitve. Že pred tem sem načrtovala, da bo to moj zadnji nastop. Nekako se mi zdi, da je bilo že vsega preveč. Ko si ti enkrat v tem ritmu, se vse vrti okoli juda. Vse je podrejeno judu. Moraš se predati, moraš se 110-odstotno predati temu, kar delaš, da si lahko tako uspešen, da lahko dosegaš te najvišje cilje. In to vzame nekaj prostora za vse ostale stvari. Odločila sem se, da bi rada šla ven iz tega, recimo temu, zaprtega kroga dogodkov, ljudi ... Imela sem svoje cilje in moram reči, da se mi zdi skoraj pravljično, da mi je uspelo v bistvu priti do vrhunca na tej točki, da lahko z mirno vestjo sprejmem to odločitev," nam je v POPkastu zaupala simpatična Primorka.
Čeprav je odločitev sprejela po tehtnem razmisleku in se je nanjo poskušala tudi psihično pripraviti, je način življenja čez noč vse prej kot lahko spremeniti.
"Kljub temu da sem delala na tem, da bo to neka lažja tranzicija, da imam še vedno plan B, plan C, tukaj pogosto pride do krize identitete. Jaz sem v judu že več kot 20 let in to je neka tvoja stalnica, ki zavzema večji del tvojega dneva. Takšno spremembo je čez noč težko sprocesirati. Zato sem se tudi podala po eni takšni poti, da sem se zavedala, da bo to transformacija, ki bo trajala in še traja. Se mi zdi, da še zdaj nisem povsem tam. Ni tako, kot da zapreš knjigo, jo odložiš in odpreš drugo. Ampak se potem o tej knjigi še malo pogovarjaš, jo analiziraš, razmišljaš, če bi šla še kaj pogledati nazaj. Res je pomembno, da imajo športniki (ob športu) še nekaj zraven. Da imajo še neke svoje temelje v življenju, na katere se lahko pozneje naslonijo, h katerim se lahko vrnejo," je izzive, ki jih prinaša konec kariere, opisala Leški.
Ena najboljših slovenskih judoistk vseh časov ob tem poudarja, kako pomembno je, da športnikom stojimo ob strani: "Ljudje, ki ste okoli športnikov, dajte preveriti, se jim posvetiti ... Malenkosti lahko včasih pomagajo. Ob tej priložnosti lahko povem, da sem zelo hvaležna, da ob meni še vedno stoji klub, ki mu je mar, s katerim še zmeraj sodelujem in ki preverja, ali je z mano vse v redu v tem procesu. Tudi družina me spremlja vseskozi v tem procesu tranzicije. Pomembno je, da imaš nekoga, s katerim lahko govoriš, da mu zaupaš težke trenutke, težave, ki se pojavijo v takšnem času, v takšni situaciji."
Po uspehu v Parizu Leški nekoliko drugače spremlja letošnje zimske olimpijske igre v Milanu in Cortini. "Zdaj me predvsem zanima ta pogled, kako športniki vse skupaj doživljajo, njihove intervjuje po vseh uspehih, po porazih, po vseh teh vzponih in padcih, ki se dogajajo na olimpijskih igrah. In to je tisto, kar me predvsem zanima, ker se lahko poistovetim z njimi in morda vidim, kako tudi drugi gredo skozi eno takšno življenjsko izkušnjo," pravi 29-letna Primorka.
Z Leški smo se sicer pogovarjali tudi o prihodnosti slovenskega juda, kaj v šport prinašajo družbena omrežja in kaj bo počela zdaj, ko je končala športno pot. Vabljeni k ogledu.




























































Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.