Nova droga generacije? Sara Isaković opozarja na nevarnost, ki jo imajo otroci vsak dan v roki

Mnogi jo poznajo kot olimpijko, manj pa vedo, da jo je psihologija fascinirala že v času aktivnega športa. Med študijem v ZDA se je zaljubila predvsem v nevroznanost in raziskovanje možganov.

Zanimalo jo je, kako fokus, samozavest, motivacija in čustva vplivajo na športne dosežke. Prav zato je pozneje svojo kariero usmerila v psihologijo uspešnosti, danes pa svoje znanje predaja športnikom, podjetnikom, glasbenikom in drugim posameznikom.

Prelomni trenutek se je zgodil, ko je po enem od predavanj doma posnela spontan video o škodljivih vplivih telefonov. Ni pričakovala posebnega odziva.

V manj kot dveh dneh si ga je ogledalo okoli 230.000 ljudi.

Takrat je ugotovila, da stiska ni individualna, ampak družbena.

Po besedah olimpijke in strokovnjakinje za delovanje možganov je eden najbolj očitnih znakov pogosto odziv otroka, ko mu je uporaba telefona omejena.

Če se pojavijo močna jeza, razdražljivost, agresivni izbruhi ali izrazita stiska, je to lahko opozorilo, da je navezanost na napravo presegla zdrave meje.

"Veliko staršev misli, da gre za neposlušnost, v resnici pa pogosto opazujemo odtegnitveni odziv od nečesa, kar možganom predstavlja pomemben vir ugodja."

Zato opozarja, da je pomembno o mejah in pravilih razmišljati pravočasno, še preden se problem razvije.

Po njenem mnenju aplikacije delujejo po enakem principu nagrajevanja kot igralni avtomati. Uporabnik nikoli ne ve, katera vsebina ga čaka naslednja, zato možgani ves čas iščejo nov dražljaj.

Kot primer navaja tudi pojav, ki ga opaža pri mladih športnikih. Ti pogosto ne morejo več slediti navodilom trenerjev, manj spijo in so bistveno bolj anksiozni kot generacije pred njimi.

Otroci in mladostniki danes pogosto preživijo več časa na zaslonih kot v neposrednih stikih z vrstniki. Posledice se lahko kažejo v večji osamljenosti, primerjanju z drugimi, občutkih manjvrednosti in povečani tesnobi.

Po mnenju Isakovićeve je posebej problematično, da digitalni svet ustvarja iluzijo povezanosti, medtem ko resnični medosebni odnosi zahtevajo čas, prisotnost in sposobnost soočanja z neprijetnimi občutki.

Med vsemi zgodbami, ki jih sliši pri delu z mladimi, jo najbolj prizadene ena. Mnogi mladi odrasli ji povedo, da se svojega otroštva skoraj ne spomnijo. "Po šest ali osem ur na dan so bili na telefonu. Danes jim je žal, da so zamudili toliko lepih trenutkov." Prav zato starše poziva, naj otrokom omogočijo več igre, več dolgčasa, več pogovorov in predvsem več pristne prisotnosti.

Sara Isaković v pogovoru ni pozivala k popolni prepovedi tehnologije. Poudarila je, da so telefoni in digitalna orodja postali del sodobnega življenja. Ključno vprašanje pa je, kako in kdaj jih vključimo v odraščanje otrok.

Po njenem mnenju bi morali starši več pozornosti nameniti razvoju samostojnosti, dolgoročne motivacije, športu, igri in pristnim odnosom, saj prav te izkušnje gradijo možgane, ki se znajo soočati z izzivi resničnega sveta.

Če bi morala povzeti eno samo sporočilo za starše, bi bilo to po njenem mnenju zelo preprosto.

Otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo starše, ki so prisotni. "Pustite telefon. Poglejte otroka v oči. To je največ, kar mu lahko podarite."

In čeprav priznava, da sama ni popolna mama ter da tudi v njenem domu pridejo naporni dnevi, verjame, da so ravno odnosi, skupno preživljanje časa in pristna povezanost največja zaščita pred svetom, v katerem zasloni vse bolj nadomeščajo resnično življenje.