Po travmi – ko se čustvene rane ne (za)celijo

Besedo travma uporabljamo za opis dogodka, ki pri osebi povzroči tako visoko stopnjo nemira in stresa, da presega njeno sposobnost sprejemanja in integriranja čustev in občutkov, ki jih sproži ta izkušnja. A s časom bi moralo biti bolje, človek bi se moral prilagoditi in zaživeti polno naprej. Kaj pa so tisti travmatski dogodki, ki nas bodo spremljali dlje, kot bi bilo še razumno, ki jih ne bomo mogli preboleti? Ali gre za naravne katastrofe, kot so denimo potresi, cunamiji, poplave, ki nam odnesejo domove in tudi svojce? Ali gre morda za vojne, v katerih izgubljamo vse, kar smo si ustvarili in spet – lahko tudi svoje bližnje?

Odgovor na to vprašanje, ki ga je podala psihoterapevtka Sanja Rozman, ki se tem vprašanjem posveča že desetletja, me je presenetil. "Če bi šlo le za ljudi, ki so doživeli tako hude grozote, kot so vojne, naravne ali druge katastrofe, bi bilo ljudi s težavami zaradi travmatskih dogodkov bistveno manj, kot jih je," je uvodoma povedala. Ne gre torej za to, kako težak in boleč je bil nek travmatični dogodek, ki je sprožil neko akutno stresno reakcijo, temveč za to, kako ga je, ko je nevarnost (ne nujno zunanja) minila, oseba sprocesirala in zatem prebolela. Gre torej za vprašanje procesa "celjenja" psihe in telesa (ki se na takšne čustvene dražljaje vsekakor odziva) po doživetem travmatskem dogodku.

"Nekoč so se strokovnjaki osredotočali na to, kako velik je bil nek travmatski dogodek, torej neka psihična rana, ki jo je dogodek povzročil. A ni jim šlo v račun, kako to, da lahko enak travmatski dogodek, ki je imel na ljudi enake posledice, različni ljudje drugače doživljajo in predelajo. Nekdo se bo namreč kmalu pobral, potrebuje mesec ali dva, spet kdo drug pa se posledic te travme ne more otresti in močno vpliva na njegovo življenje, delovanje, čustvovanje. In to so tisti ljudje, ki pridejo po pomoč na psihoterapijo," je povedala Sanja Rozman, ki je v svoji več kot tridesetletni praksi pomagala že tisočim. V zavodu Sprememba v srcu ima mnogo primerov, ko ljudje pridejo po pomoč na primer zaradi težav v partnerskem odnosu ali raznih nekemičnih odvisnosti, kot so prenajedanje, odvisnost od ekranov, trgovin, seksa (zaidejo lahko prav tako v kemične odvisnosti, torej alkoholizem, odvisnost od drog ali obojega hkrati) ... na koncu pa se izkaže, da je v osnovi težava nekje drugje, ne odvisnost. "Pomoč mora biti zaradi tega celostna, vključujemo vse vidike človekovega doživljanja, tudi telesno vadbo, duhovnost, ne le razum ... kajti tudi, če oseba ugotovi ali se skozi terapijo spomni skritih dogodkov, ki so zaradi travme povzročili rane, to še ni dovolj za spremembo v življenju. Potrebno je več od tega," je še pojasnila Rozman.

Kako nevarna je lahko neka nepredelana travma, nepravilno celjenje nekega dogodka, Sanja Rozman opisuje v knjigi Pogum. A pozor, sploh ni nujno, da je v ozadju vedno nek izjemno težak in boleč dogodek, kot je denimo smrt bližnje osebe, kakšna druga nesreča, izguba partnerja morda ali ločitev, izguba zaposlitve, morda neko nasilno dejanje, spolno nasilje ... v mnogo primerih gre za skupek več manjših travmatičnih dogodkov, ki so bili za druge ljudi morda celo neopazni, a za osebo, ki jih je doživela, nepremostljivi, tedaj nerešljivi, včasih, še posebno, ko gre za otroke, pa tudi nerazumljivi.

"Otrok ima samo to družino, v kateri je rojen, in posebno, ko je še zelo majhen, nima s kom primerjati, ali je to, kar se mu dogaja, pravilno, v redu. Odvisen je v celoti od svojih staršev," je poudarila sogovornica. Ko doživimo neko stisko, tedaj se razum lahko delno ali v celoti izklopi, saj občutimo resno ogroženost, tedaj gre za vprašanje preživetja. Tako to oseba doživlja, četudi morda sploh ni tako ogrožena. Takšen razum tudi ne tvori spominov na pravilen način, tako se lahko zgodi, da oseba sploh ne ve več, kaj se ji je zgodilo ali pa je ta slika močno popačena, nepovezana. Primer so denimo doživete spolne zlorabe v zgodnjem otroštvu. "Osebe pridejo na terapijo, ker imajo številne druge težave, v odnosih, telesnem počutju, lahko zabredejo v odvisnosti, nevarna razmerja in vedenje, pa se na koncu po temeljitem in zahtevnem delu izkaže, da je v ozadju težka zloraba v otroštvu," pojasnjuje sogovornica. Takšen primer je tudi prikazan v knjigi Pogum, ko je 26-letna ženska prišla na terapijo zaradi partnerskega odnosa, a je na koncu terapij razkrila hude zlorabe s strani svojcev v prvih letih življenja.

Posledice takšne travme, ki je nek otrok ni znal sprocesirati in je torej ni prebolel, so lahko zelo težke in trajajo lahko vse življenje, če ne poišče pomoči. "Ko otrok odraste, ima težave z uravnavanjem svojih čustev v odnosu z drugimi ljudmi, včasih se vede, kot bi bilo v njem več oseb, in lahko povsem izgubi stik s svojim duhovnim jedrom in smislom življenja. Mučijo ga težave s spanjem, pogoste telesne bolezni, kronični občutki praznine, nesposobnosti, zapuščenosti in strah pred zapuščanjem. Počuti se krivega, sram ga je in sovraži samega sebe, razmišlja o samomoru, se sam namerno poškoduje in je zelo ranljiv za zasvojenosti vseh vrst," je v knjigi navedla Rozman.

Ljudje so lahko navzven tudi uspešni, imajo dobre poklice in pogoje za življenje, a je njihovo življenje daleč od srečnega. "Takšen človek ima težave v partnerskih odnosih, izbira neprimerne ljudi, jim je bolestno vdan, v odnosih se počuti podrejenega in negotovega ter pričakuje, da ga bodo zapustili. Pogosteje kot drugi je žrtev nasilja, tudi ko odraste," navaja psihoterapevtka, ki dodaja, da se ljudje, ki so doživeli neko travmo, pogosteje znajdejo v situacijah, da podoživljajo iste (slabe) stvari in se vzorec njihovega doživljanja in življenja ponavlja. Kako tak vzorec pretrgati? Kdaj poiskati pomoč? Kako sploh prepoznati, da potrebujemo pomoč? Kdaj in zakaj pride do postravmatske stresne motnje? Več v popkastu.